Jedro

Ker je pravna prednica tožnika sicer roj. l. 1898 v Mariboru, leta 1925 sklenila zakonsko zvezo z avstrijskim državljanom, je v skladu s paragrafom 7 Zakona o domovinstvu pridobila avstrijsko državljanstvo. Na dan 6.4.1941 ni imela domovinske pristojnosti na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije. Zato na dan 28.8.1945 ni postala državljanka nove Jugoslavije na podlagi 1. odst. 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, s tem pa po 39. členu Zakona o državljanstvu RS ne velja za državljanko RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 11.12.1995. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Oddelka za notranje zadeve Občine M. z dne 11.3.1994. Organ prve stopnje je ugotovil, da se A.M.F.V. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko. Tožena stranka je ugotovila, da je v konkretnem primeru pomembno le dejstvo sklenitve zakonske zveze. Ugotovljeno je bilo, da je A.M.F.V. sklenila zakonsko zvezo dne 3.10.1925 v M. z državljanom Avstrije E.T, in po njem pridobila državljanstvo Avstrije in domovinstvo na D. To je bilo v skladu s paragrafom 7 Zakona o domovinstvu z dne 3.12.1863 (Državni zakon št. 105). Tožena stranka je tudi navedla, da imenovana na dan 6.4.1941 ni imela domovinske pristojnosti na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije in ni bila državljanka te kraljevine. Zato tudi na dan 28.8.1945 ni postala državljanka nove Jugoslavije na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Podatek v zaplembeni odločbi ni pomemben, ker mestna zaplembena komisija v Mariboru ni bila pristojna za ugotavljanje državljanstva.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS) velja za državljana RS po tem zakonu kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in Socialistične federativne republike Jugoslavije. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se je ugotavljalo njeno državljanstvo. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28.8.1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju ZDRŽ). Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. A.M.F.V. je bila rojena 2.3.1898 v M. in se je 3.10.1925 poročila z E.T., avstrijskim državljanom. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilno stališče tožene stranke, da je imenovana s sklenitvijo zakonske zveze dne 3.10.1925 pridobila državljanstvo Avstrija in domovinstvo na D. Tožena stranka se je pri tem oprla na paragraf 7 Zakona o domovinstvu z dne 3.12.1863. Ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da je bila ta določba razveljavljena z zakonom z dne 5.12.1896. Iz zbirke zakonov za upravno službo, Zakon o državljanstvu, dr. Otmara Pirkmajerja, Maribor 1929 (Centralna pravosodna knjižnica Vrhovnega sodišča Republike Slovenije), izhaja, da navedena določba ni bila razveljavljena z zakonom z dne 5.12.1896. Po paragrafu 7 dobi žena po omožitvi domovinsko pravico v občini, v kateri jo ima njen zakonski mož. Ker je bil E.T. avstrijski državljan, je imenovana s sklenitvijo zakonske zveze pridobila avstrijsko državljanstvo. Iz priloge, ki jo je priložil tožnik, to je Državni osnovni zakoni, ki jih je zbral in uredil Štefan Lapajne, izdano v Ljubljani 1910. leta, res izhaja, da so z zakonom z dne 5.12.1896 razveljavljeni paragrafi 7, 9 in 10 zakona z dne 3.12.1863. Vendar ob primerjavi besedil iz Zbirke zakonov za upravno službo in državni osnovni zakon je mogoče ugotoviti, da se razlikujeta le v številki, kateri paragraf je razveljavljen. V zbirki dr. Pirkmajerja so navedeni paragrafi 8, 9 in 10, v zbirki Štefana Lapajneta pa 7, 9 in 10. Sodišče se je oprlo na zbirko zakona za upravno službo in ni sledilo razlagi zakona, ki jo navaja tožnik v tožbi. Paragraf 7 je v zakonu z dne 3.12.1863 omenjen tudi paragrafu 5, kjer se določa, kako se domovna pravica začenja, spreminja in izgublja in je tam navedeno: po rojstvu paragraf 6, po omožitvi paragraf 7, po sprejetju v domovno zvezo paragraf 8, 9. Če bi bil paragraf 7 razveljavljen, bi izpadel tudi način pridobitve domovne pravice z možitvijo, tako pa v zbirki Državni osnovni zakoni to ni navedeno. Pri pregledu besedila Državnega osnovnega zakona je mogoče tudi opaziti, da je zakon z dne 3.12.1863, št. 105 v naslovu naveden nepravilno kot zakon z dne 31.12.1863, št. 105. Tožena stranka se je zato pravilno oprla na Zbirko zakonov za upravno službo, Zakon o državljanstvu, dr. Rotmana Pirkmajerja in pravilno uporabila predpis, ki je veljal v času sklenitve zakonske zveze dne 30.10.1895. Kasneje sprejeti Zakon o državljanstvu kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 21.9.1928, sicer ni veljal na dan sklenitve zakonske zveze, vendar je mogoče ugotoviti, da je v paragrafu 29 ohranil ureditev paragrafa 7. Mestna zaplembena komisija v Mariboru ni bila pristojna za ugotavljanje državljanstva. Sodišče se zato strinja s stališčem tožene stranke, da je ta podatek v konkretnem primeru brezpredmeten. Neutemeljen je ugovor, da bi tožena stranka morala ugotavljati kdaj je imenovana pridobila avstrijsko državljanstvo. Ugotovila je, da na dan 6.4.1941 ni imela domovinske pristojnosti oziroma takratne Kraljevine Jugoslavije in na dan 28.8.1945 ni postala državljanka Jugoslavije na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Nepomembno je, kdaj je pridobila avstrijsko državljanstvo. Zakon o domovinstvu za ženo, ob sklenitvi zakonske zveze, ni predvideval postopka izstopa oziroma izpisa iz dosedanjega državljanstva. Zato tudi ni bilo potrebno, da bi se to ugotavljalo v upravnem postopku.

Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da tožena stranka ni predložila zbirke zakonov za upravno službo, ki jo je leta 1929 izdal dr. Otmar Pirkmajer. Tožena stranka in sodišče prve stopnje se tako sklicujeta na dokaze, ki jih ni v spisu. Napačne so ugotovitve, da paragraf 7 ni bil razveljavljen. Sicer pa pridobitev državljanstva s poroko ni bila avtomatična. A.M.F.V. je pridobila avstrijsko državljanstvo po letu 1949. Iz odločbe Mestne zaplembene komisije, potrdila Mestnega odbora osvobodilne fronte iz leta 1945, je razvidno, da je imela jugoslovansko državljanstvo, iz izpiska s poročne matične knjige pa je razvidno, da je imela stalno prebivališče v M. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge, navedene v izpodbijani sodbi, tudi tiste, v katerih sodišče zavrača tožbene ugovore.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Ni utemeljen v pritožbi ponovljeni ugovor, da je bil paragraf 7 zakona z dne 3.12.1863 razveljavljen z zakonom z dne 5.12.1896 (Državni zakon št. 222). Tako v drugem zvezku zbirke zakonov za upravno službo, Maribor 1929, izdaja dr. Otmarja Pirkmajerja (str. 284) kot v priročniku dr. Karla Valberta avstrijsko državljanstvo in domovinska pravica, Dunaj 1926 (str. 11) sta na mestih, na katerih se navajajo spremembe zakona z dne 3.12.1863, citirani paragrafi 8, 9 in 10 in ne paragrafi 7, 9 in 10. To pa (poleg razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje) tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je bila ureditev paragrafa 7 Zakona o domovinstvu ohranjena in je veljala tudi v času, ko je pokojnica dne 3.10.1925 sklenila zakonsko zvezo z avstrijskim državljanom, kar pa niti ni sporno. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo zato pravilno uporabljeno. Tudi uveljavljane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi javne dostopne zbirke predpisov. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje presodilo tudi listinske dokaze, ki jih je uveljavljala tožeča stranka in to po presoji pritožbenega sodišča pravilno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišča na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.