Jedro

Določbe 13. in 16. člena prej veljavnega ZTuj niso ustrezne določbe za državljane drugih republik nekdanje države, ki so izpolnjevali pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v državi in so na območju RS tudi dejansko živeli.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1697/96-9 z dne 13.1.1999 se razveljavi in se zadeva odstopi Upravnemu sodišču Republike Slovenije kot pristojnemu sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjski senat vrhovnega sodišča zavrnil tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.10.1996. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo z dne 16.8.1996, s katero Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije ni ugodilo njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavku 13. člena Zakona o tujcih (Ur. list RS, št. 1/91-I, ZTuj). Po navedenih določbah se to dovoljenje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije, na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, in da poleg tega obstaja vsaj eden izmed razlogov, primeroma naštetih v 2. odstavku 13. člena navedenega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju Republike Slovenije. Po ugotovitvah upravnega organa in tožnikovih navedbah pa je ta imel dovoljenje za začasno prebivanje le v času od 4.5.1992 do 9.1.1993 in tako prvi navedeni pogoj, to je tri leta neprekinjenega bivanja na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, ni bil izpolnjen. Dokazi, ki jih tožnik navaja šele v tožbi, ne morejo nadomestiti prvega pogoja iz 1. odstavka 16. člena ZTuj. Glede na 3. odstavek 14. člena ZUS stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati novih dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati iste dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik je bil po vložitvi vloge za dovoljenja za stalno prebivanje pozvan, da dopolni vlogo tudi z dokazi, ki bi omogočili izdajo dovoljenja, pa tega kljub dvakratnemu podaljšanju roka ni storil. Zato je upravni organ prve stopnje pravilno postopal po določilu 2. točke 1. odstavka 141. člena ZUP in ugotovil stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, brez zaslišanja stranke. Osebe, ki vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije pod pogoji in v roku določenem v 40. členu ZDRS niso vložile, so postale tujci. Zato je sodišče tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem postopku, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da določba 16. člena ZTuj ureja pridobitev dovoljenja za stalno bivanje le v primeru krajšega bivanja v Sloveniji. Ker pa je tožnik v Sloveniji legalno bival preko 25 let, zadnja leta pa čaka na dovoljenje za bivanje, ni mogoče trditi, da ne izpolnjuje pogojev po 16. členu ZTuj. Tožnik v zadnjih 30 letih ni zapustil Slovenije, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo, če bi izvajalo dokazni postopek z zaslišanjem prič, kot je predlagano v tožbi. Ravno zaradi dolgotrajnega bivanja v Sloveniji pa tožnik ni pričakoval, da bo moral po razpadu Jugoslavije svoj status na novo urejati in je zaradi nevednosti in lastne malomarnosti ostal brez državljanskih pravic. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali sodbo spremeni in predlog tožnika ugodno reši. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom in še pred odločitvijo pritožbenega sodišča je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Ur. list RS, št. 14/99) odločilo, da je v času izdaje izpodbijane sodbe veljavni ZTuj v neskladju z ustavo zaradi protiustavne pravne praznine, ker ni določil pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2. odstavka 81. člena.

Določbe 13. in 16. člena takrat veljavnega ZTuj po mnenju ustavnega sodišča niso ustrezne določbe za državljane drugih republik nekdanje države, ki so izpolnjevali pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v državi in so na območju Republike Slovenije tudi dejansko živeli. Da je tožnik oseba iz 2. odstavka 81. člena ZTuj kaže potrdilo, ki je med predloženimi upravnimi spisi, iz katerega izhaja, da je imel prijavljeno stalno prebivališče v L. od 11.3.1968 do 26.2.1992. Ker odločitev sodišča prve stopnje in tožene stranke temelji na določbah 13. in 16. člena takrat veljavnega ZTuj je že glede na navedeno odločbo ustavnega sodišča odpadla ta pravna podlaga za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zaradi dejanskega stanja, da ni izkazan eden izmed upravičenih razlogov za daljše prebivanje (2. odstavek 13. člena).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 76. člena ZUS. Na podlagi določbe 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUS (Ur. list RS, št. 70/00) je zadevo odstopilo Upravnemu sodišču Republike Slovenije, kot sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.