Jedro

Če je stranko zastopal izključno en pooblaščenec, dejstvo, da je član odvetniške pisarne, še ne pomeni, da je stranko zastopala odvetniška pisarna.

Po 2. točki 2. odstavka 354. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti po zakonu izločen (1. - 5. točka 1. odstavka 71. člena) oz. ki je bil s sklepom sodišča izločen. Po 3. točki 71. člena ZPP pa sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti tudi tedaj, če je strankin pooblaščenec z njim v zakonu, ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne. Ob navedenem dejstvu, da je tožečo stranko zastopal D. S. in ne tudi njegov odvetniški kolega, je tudi po zatrjevani spremembi lahko prišlo le do zamenjave z odvetnikom D. F. in ne D. S., ki je ves čas zastopal tožečo stranko. Kršitev iz 3. točke 71. člena ZPP zato ni bila storjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora izstaviti listino, na podlagi katere se bo tožeča stranka kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo pri vl.št... za parcelo št... k.o... kot lastnica. Toženo stranko je obsodilo še na plačilo pravdnih stroškov v znesku 18.675,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve po 2. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje. V reviziji očita sodišču prve stopnje, da po razveljavitvi "ni opravilo nobenih raziskav", ki mu jih je naložilo sodišče druge stopnje. Tožena stranka se je v pritožbi sklicevala na to kršitev, vendar pa sodišče druge stopnje tega ni upoštevalo, čeprav je kršitev vplivala na razsojo. S tem je bila po mnenju tožene stranke storjena kršitev po 1. odstavku 354. člena ZPP, kajti 1. odstavek 377. člena ZPP izrecno določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Tožena stranka nadalje trdi, da je sodišče zagrešilo tudi kršitev po 2. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 71. člena ZPP. Svoj ugovor utemeljuje s tem, da se je 1.7.1995 odvetništvo S. F., ki je dotlej zastopalo tožečo stranko, z izstopom odvetnika F., ki je postal notar, spremenilo v odvetništvo S. - V. Ker pa je predsednica senata sodnica J. V. zakonec G. V., bi morala biti izločena po navedeni določbi ZPP. Tožena stranka še opozarja, da bodo sodniki morali natančneje upoštevati določila o izločitvi in biti pozorni tudi na dejstvo, ali so njihovi sorodniki člani odvetniških pisarn, ki zastopajo posamezne stranke.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Kar zadeva kršitev po 2. točki 2. odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ugotavlja, da ta ni bila storjena. Tožečo stranko je v tem postopku zastopal odvetnik D. S. To izhaja iz pooblastila, ki je v spisu (list.št. 4 spisa). Vsa pravdna dejanja za svojo stranko je opravljal on ali njegov pripravnik M. S. Vsa pisanja, ki so prihajala iz odvetniške pisarne, so bila napisana na papirju, na katerem je bilo na spodnjem robu označeno, da gre za pisanje D. S. in ne D. F. Končno je sodišče tudi vsa sodna pisanja naslavljalo le nanj. To pa pomeni, da je v tem sporu nastopal kot pooblaščenec tožeče stranke le D. S. in da ne gre za zastopanje pisarne kot celote, torej pisarne z nazivom Odvetništvo S. - F. Navedba pooblaščenca v uvodu sodb prve in druge stopnje tega dejstva ne more spremeniti.

Če pa je tako, poznejša sprememba, tj. ne več Odvetništvo S. - F., temveč Odvetništvo S. - V., ne more imeti za posledico kršitve, ki jo v reviziji uveljavlja tožena stranka. Po 2. točki 2. odstavka 354. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti po zakonu izločen (1. - 5. točka 1. odstavka 71. člena) oz. ki je bil s sklepom sodišča izločen. Po 3. točki 71. člena ZPP pa sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti tudi tedaj, če je strankin pooblaščenec z njim v zakonu, ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne. Ob navedenem dejstvu, da je tožečo stranko zastopal D. S. in ne tudi njegov odvetniški kolega, je tudi po zatrjevani spremembi lahko prišlo le do zamenjave z odvetnikom D. F. in ne D. S., ki je ves čas zastopal tožečo stranko. Kršitev iz 3. točke 71. člena ZPP zato ni bila storjena.

Pač pa bi tožena stranka lahko uveljavljala, da je razmerje, kakršno obstaja v določeni odvetniški pisarni, lahko ovira po 6. točki 71. člena ZPP. Če gre za to oviro, lahko izločitev zahteva sodnik sam, če pa on tega ne stori, tudi stranke (72. in 73. člen ZPP). Iz revizije je razvidno, da je bila tožena stranka seznanjena s spremembo v navedeni odvetniški pisarni. Ker gre v tem primeru za izločitev sodnice na drugi stopnji, bi tožena stranka lahko zahtevala njeno izločitev v pritožbi (3. odstavek 73. člena ZPP). V pritožbi bi morala navesti tudi okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev (4. odstavek 73. člena ZPP). Tožena stranka tega ugovora v pritožbenem postopku ni uveljavila.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da tudi uveljavljena kršitev po 1. odstavku 354. člena (v zvezi s 1. odstavkom 377. člena ZPP) na drugi stopnji ni bila storjena. Kršitev po 1. odstavku 377. člena ZPP na drugi stopnji tudi ne more biti storjena, morebitna kršitev na prvi stopnji pa ni revizijski razlog (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Zato je ta ugovor revizijsko sodišče obravnavalo le zaradi tega, ker ga je tožena stranka uveljavljala že v pritožbi, pa mu pritožbeno sodišče ni ugodilo.

Sodišče druge stopnje je namreč v prejšnjem postopku razveljavilo prvostopno sodbo z napotkom, da je potrebno za pravilno uporabo materialnega prava ugotoviti dobo dobroverne posesti pravnega prednika tožnika. Pravdni postopek se je nato nadaljeval pred isto sodnico. Na naroku dne 20.6.1995 sta bili navzoči obe pravdni stranki in obe sta ugotovili, da je bil že v predhodnem postopku izveden izčrpen dokazni postopek, opravljen ogled in zaslišane vse priče tako, da lahko sodišče o stvari ponovno odloči. Tožena stranka je posebej navajala, da vztraja pri vseh dosedanjih navedbah, da dodatnih dokaznih predlogov tudi ona nima ter da zato predlaga, da sodišče na podlagi že izvedenega dokaznega postopka v predhodnem postopku ponovno o stvari odloči (list.št. 103 spisa). Nato je sodnica sprejela le še dokazni sklep, da se izvedejo vsi dokazi, ki so bili že izvedeni v predhodnem postopku s tem, da se odrejene listine prečitajo, zapisniki o zaslišanju strank in prič pa se štejejo za prečitane, ter da se tudi ogled v soglasju s pravdnima strankama ne opravi ponovno.

Iz navedenega je razvidno, da je sodišče v ponovnem postopku pravzaprav samo nadaljevalo že prej začeti postopek. Ker ne tožeča ne tožena stranka nista imeli nobenih dodatnih dokaznih predlogov in ker sta celo izrecno vztrajali na tem, da sodišče ponovno razsodi na podlagi že izvedenih dokazov, je bilo sodišče upravičeno ravnati tako, kot je ravnalo. V že izvedenem dokaznem postopku je namreč imelo vso dejansko podlago tudi za presojo, ali je bila priposestvovalna doba dovolj dolga, da je priposestvovanje nastalo ali ne. Sodišče prve stopnje v prvotnem postopku teh že ugotovljenih dejstev ni štelo za pravno odločilna zgolj zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Le zato je tudi sodišče druge stopnje prvostopno sodbo z dne 20.12.1994 razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nadaljnje sojenje.

Po 1. odstavku 377. člena ZPP mora sodišče prve stopnje res opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Prav to pa je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pozvalo je stranki, da predložita morebitne nove dokaze oz. zatrjujeta nova dejstva v zvezi z vprašanjem priposestvovalne dobe prednika tožeče stranke. Napotek sodišča druge stopnje ne daje prvostopnemu sodišču nobenih pooblastil za "raziskave" po uradni dolžnosti. Načelo dispozitivnosti velja tudi v ponovnem postopku. Kako sta stranki na poziv sodišča reagirali, pa je revizijsko sodišče že pojasnilo. Sodišče prve stopnje torej ni storilo nobene kršitve ZPP s tem, ko je postopek opravilo na navedeni način. Če pa sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve ZPP, je ni moglo storiti niti sodišče druge stopnje, ko temu ugovoru ni ugodilo.

Končno sodišče druge stopnje tudi ni kršilo ZPP, ko ni sprejelo dokaznega predloga, danega šele v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo dodatno zaslišati pravdni stranki. Zavrnitev tega dokaza je stvar dokazne presoje, dokazna presoja pa ni predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker torej uveljavljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka nista bili storjeni in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo ne procesnih ne materialnopravnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo moralo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).