Jedro

Denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal na podlagi Zakona o socialnem varstvu, temelji na povsem drugi osnovi in ni neposredno povezan z nastalo škodo, zaradi česar se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v zavrnilnem delu glede odškodnine zaradi izgubljene delovne zmožnosti (za znesek 54.924,24 EUR) ter odločitvi o pravdnih stroških in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod točko a) izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni plačati tožeči stranki odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v znesku 877,58 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 54.248,04 EUR od dne 1. 1. 2002 dalje do dne 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za TOM, od dne 28. 6. 2003 dalje do plačila dne 23. 12. 2003 pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter zakonske zamudne obresti od zneska 877,58 EUR od dne 1. 1. 2002 dalje do dne 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za TOM, od dne 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V presežku za še zahtevanih 57.543,38 EUR in zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2002 do prenehanja obveznosti, je tožbeni zahtevek zavrnilo, prav tako pa je tožbeni zahtevek zavrnilo za še zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 54.248,04 EUR od dne 17. 2. 2001 do dne 1. 1. 2002 in od dne 23. 12. 2003 do dne 28. 12. 2003 in še za zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 7.302,62 EUR od dne 17. 2. 2001 do dne 28. 12. 2003. Pod točko b) izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni plačati tožeči stranki odškodnino iz naslova premoženjske škode v znesku 4.015,77 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od dne 5. 6. 1999 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V presežku za še zahtevanih 1.721,04 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 5. 6. 1999 dalje do prenehanja obveznosti je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod točko c) izreka je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni plačati tožeči stranki odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi delovne nezmožnosti v znesku 32.210,55 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 19.744,83 EUR od dne 1. 11. 2008 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V presežku za še zahtevanih 54.924,24 EUR je sodišče tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo zahtevek za še zahtevane zakonske zamudne obresti od zneskov 8.112,91 EUR od dne 1. 11. 2008 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 43.582,14 EUR od dne 24. 9. 2009 dalje do prenehanja obveznosti. Sodišče je odločilo še o stroških pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in stranskega intervenienta na strani tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da k nastanku škode ni v ničemer (so)prispeval, da sodišči ne bi smeli všteti varstvenega dodatka v višino rente, prisojeno odškodnino pa izpodbija tudi po višini. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Tožnik je zaradi posledic prometne nezgode od toženke zahteval povračilo materialne in nematerialne škode, ter izplačilo kapitalizirane rente zaradi izgube delovne zmožnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil tožnik 5. 6. 1999 kot voznik motorja udeležen v prometni nesreči na regionalni cesti ..., ko mu je alkoholiziran voznik (stranski intervenient) pri zavijanju z neprednostne na prednostno cesto zaprl pot. Ker je tožnik vozil hitreje od predpisane hitrosti (75-100 km/h) in ker ni vozil s tako hitrostjo, da bi jo lahko stalno obvladoval in ustavil pred oviro, ki jo je lahko pričakoval (kršitev prvega odstavka 27. člena v času škodnega dogodka veljavnega ZVCP), je presoja sodišč, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka v 30% soprispeval, materialnopravno pravilna (178. ter 205. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR). Pravila o hitrosti sodijo med temeljna prometna pravila. Vožnja po prednostni cesti torej vozniku ne daje pravice voziti hitreje, kot to dovoljujejo cestno prometni predpisi. Poleg tega načelo defenzivne vožnje v cestnem prometu nalaga udeležencem v prometu, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami.

Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče tožnikovo revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel naslednje poškodbe: maščobna embolija, prelom sedmega prsnega vretenca, kompleksnejša poškodba desne goleni z odprtim prelomom golenice, raztrganje zadnje križne vezi desnega kolena, raztrganje sramničnega stika in prelom sramne kosti desno, prelom spodnjega dela podlahtnice in koželjnice levo, udarnina desne ledvice s krvavim urinom, udarnina glave, spiralni prelom tretje dlančnice desno, odrgnino obeh ramen, desnega komolca, leve roke, levega boka in desnega gležnja, raztrganinske rane ne obeh stegnih.

8. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožnikove telesne bolečine v višini 30.000,00 EUR, za strah v višini 6.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 4.172,93 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 62.000,00 EUR pravilno upoštevali pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

9. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(1) pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah, ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti pravilno upoštevano, prav tako je pritožbeno sodišče tudi pravilno upoštevalo tožnikovo starost v času škodnega dogodka (19 let). Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnikove pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek 102.172,93 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja 110 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

10. Je pa revizija utemeljena v delu, v katerem graja vštevanje varstvenega dodatka v višino kapitalizirane rente. Denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal na podlagi Zakona o socialnem varstvu, temelji na povsem drugi osnovi in ni neposredno povezan z nastalo škodo, zaradi česar se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava(2).

11. Ker je bilo v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka. V novem sojenju bo moralo sodišče pri izračunu kapitalizirane rente zaradi izgubljene delovne zmožnosti upoštevati zgoraj zapisano materialnopravno stališče. 12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 18/2011, II Ips 385/2005, II Ips 290/2012. Op. št. (2): Glej odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 1000/2008.