Jedro

2. odstavek 71. člena SZ-1 določa, da če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, mora upravnik tretji osebi posredovati (za vložitev tožbe potrebne) podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti. Iz te določbe izhaja, da je obveznost upravnika v posredovanju podatkov, pri čemer sankcija za kršitev te obveznosti v tej zakonski določbi ni predvidena. Tretji mora zahtevek za plačilo stroškov uveljavljati neposredno od etažnega lastnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 164817/2012 z dne 30. 10. 2012 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku osmih dni plačati njene pravdne stroške v znesku 221,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ter da so si razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju, oziroma da sodba nima smiselne obrazložitve. Po prepričanju višjega sodišča ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, in jo je mogoče preizkusiti, zato smiselno uveljavljana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Višje sodišče pripominja, da tožeča stranka tega pritožbenega razloga tudi ni natančneje obrazložila, temveč je navedla zgolj to, da je sodba v nasprotju glede odgovornosti tožene stranke in glede (ne)posredovanja podatkov o neplačnikih.

7. V sporu majhne vrednosti v zvezi z izvedbo naroka za glavno obravnavo veljajo določene posebnosti, v zvezi s katerimi tožeča stranka ne zatrjuje, da nanje ni bila opozorjena. V drugem odstavku 454. člena ZPP je določeno, da lahko sodišče izda odločbo brez naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP, ni zahtevala. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena izmed strank ni predlagala izvedbe naroka, s čemer smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja namreč, da je v vlogi z dne 25. 1. 2013 tako zahtevo podala, saj je predlagala zaslišanje direktorja tožeče stranke, s čemer je predlagala tudi izvedbo naroka za glavno obravnavo, saj tega dokaznega predloga ni mogoče izvesti kako drugače. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka izrecne zahteve, da naj sodišče prve stopnje razpiše narok za glavno obravnavo, v predhodno navedeni vlogi ni podala. Skladno z ustaljeno sodno prakso se namreč zahteva, da mora stranka narok izrecno zahtevati, pri čemer predloga za zaslišanje stranke ali priče ni mogoče šteti za takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo(1).

8. Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zaslišanje direktorja tožeče stranke, je naveden v tretjem odstavku 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožeča stranka bi lahko to odločitev sodišča prve stopnje izpodbijala s pritožbo, vendar tega ni storila in se v pritožbi do tega ni opredelila, zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ji ni bila dana možnost opozoriti na procesno kršitev v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza (pa tudi sicer bi s tem uveljavljala relativno procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka zahteva plačilo računov za opravljena hišniška opravila na skupnih delih in napravah soseske X za mesec junij in julij 2012, in sicer za del, ki odpade na etažne lastnike v objektih na naslovih D. 1. ter D. 2, ki jih ima v upravljanju tožena stranka (upravnik).

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za zahtevek tožeče stranke po zatrjevani pogodbeni podlagi (pogodba o upravljanju z dne 23. 6. 2000, priloga A6 spisa), saj tožena stranka ni bila stranka te pogodbe. Navedlo je, da je bila ta pogodba o upravljanju sklenjena med tožečo stranko (prejšnjim upravnikom) in etažnimi lastniki, zato je tudi po prepričanju višjega sodišča materialno pravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so po tej pravni podlagi pasivno legitimirani kvečjemu etažni lastniki.

Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da tega stališča sodišča prve stopnje ni mogoče sprejeti, vendar konkretnih razlogov, zaradi katerih nasprotuje razlogom sodišče prve stopnje, ne navede. Pripomniti je, da je nerazumljiva njena nadaljnja utemeljitev tega stališča v pritožbi, da je bilo že v več odločbah odločeno, da tožeča stranka tudi glede na pogodbo o upravljanju z dne 23. 6. 2000, ob odpovedi pogodbe s strani posameznih vhodov in stopnišč, za te dele ni več upravnik, saj da lahko etažni lastniki imajo zgolj enega, torej novega upravnika (sedanjo toženo stranko).

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne presoje listinskega dokaza (zapisnik z dne 30. 11. 2011 - priloga A7 spisa) prišlo do dejanske ugotovitve, da je bilo ob primopredaji poslov med pravdnima strankama (starim in novim upravnikom) sicer dogovorjeno, da bo tožeča stranka še naprej upravljala s skupnimi deli vseh objektov v soseski, vendar je nadalje ugotovilo, da v zapisniku ni podlage za samostojno zavezo tožene stranke k plačilu stroškov upravljanja skupnih delov, temveč sta se pravdni stranki dogovorili zgolj to, da se bodo toženi stranki kot novemu upravniku prefakturirali stroški hišnika, sicer pa ti stroški bremenijo etažne lastnike (pa še to zgolj v delu, ki odpade na stavbo D). To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi omejenosti pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je vsebina tega zapisnika zelo jasna, sploh upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka še naprej upravljala s skupnimi deli, ter nadalje še, da je dogovor vsebinsko in tehnično popolnoma jasen in nedvoumen.

12. Ker se te pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka povečini izpodbija dejansko stanje, delno nanašajo tudi na pravilno uporabo materialnega prava, višje sodišče pojasnjuje, da soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da vsebina zapisnika ne ustvarja zaveze tožene stranke, da bo namesto etažnih lastnikov poravnala stroške upravljanja skupnih delov več večstanovanjskih stavb, temveč gre zgolj za operativni dogovor med starim in novim upravnikom, ki pa očitno ni bil v celoti izveden. Tega ne spremeni dejstvo, da iz primeroma priloženih razdelilnikov stroškov (ki jih je tožena stranka izdala etažnim lastnikom pod stroškovnim mestom 380) izhaja, da je tožena stranka tožečo stranko navedla kot dobavitelja, na kar tožeča stranka opozarja v pritožbi.

13. V prvem odstavku 71. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) je določeno, da mora upravnik brez odlašanja izpolnit zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, in sicer glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tudi ta zakonska določba ne predstavlja pravne podlage za zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki (upravniku). Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama nesporno, da tožena stranka ni prejela nobenih plačil od etažnih lastnikov (kar tožeča stranka ponovno navaja tudi v pritožbi), je materialno pravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima neposrednega zahtevka do tožene stranke kot upravnika, ker je pogoj za neposredni zahtevek plačilo etažnega lastnika.

14. Drugi odstavek 71. člena SZ-1 določa, da če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, mora upravnik tretji osebi posredovati (za vložitev tožbe potrebne) podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti. Iz te določbe izhaja, da je obveznost upravnika v posredovanju podatkov, pri čemer sankcija za kršitev te obveznosti v tej zakonski določbi ni predvidena. Vsekakor pa je mogoče iz smisla te zakonske določbe sklepati (posredovanje podatkov, potrebnih za vložitev tožbe), da mora tretji zahtevek za plačilo stroškov uveljavljati neposredno od etažnega lastnika. V kolikor upravnik ne posreduje podatkov, lahko dobavitelj le-te zahteva sodno, upravnik pa je kvečjemu lahko odgovoren za škodo. Ni pa zaradi tega pasivno legitimiran za plačilo stroškov dobavitelja (v tem primeru stroške upravljanja skupne stvari oz. stroške drugega upravnika), zato tožeča stranka neutemeljeno navaja, da bi se lahko tožeča stranka razbremenila obveznosti šele v primeru, če bi tožeči stranki posredovala podatke o etažnih lastnikih. Višje sodišče pripominja, da je bila tudi tožeča stranka upravnik te iste stavbe, zato gotovo z določeni podatki še razpolaga.

15. Pravilno je stališče tožeče stranke, da s prenehanjem pogodbe o upravljanju upravnik izgubi vsa upravičenja iz pogodbe o upravljanju, ter v zvezi s predmetom upravljanja prenehajo njegova zastopniška pooblastila iz pravnih poslov, sklenjenih s tretjimi osebami, in zaradi zamenjave upravnika pogodbe s tretjimi ne prenehajo veljati, temveč se spremeni zgolj zastopnik etažnih lastnikov, vendar to materialnopravno stališče v ničemer ne podpira stališča tožeče stranke, da je obveznost novega upravnika v tem, da če ne pride do plačil dobaviteljem, mora tožeči stranki posredovati seznam neplačnikov, sicer je on tisti, ki je neposredno zavezan k plačilu stroškov.

16. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker niso pravno pomembne za presojo pravilnost in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) N. Betetto v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 722.