Jedro

Vojaško urjenje samo po sebi sicer ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. Vendar je bil konkreten primer specifičen. Vojaki so namreč izvajali nočno vajo na neosvetljenem pobočju in na prostoru, kjer je obstajala možnost padca 3 do 4 m globoko. Te okoliščine primera ter dejstvo, da tožnik ni bil poklicni vojak, utemeljujejo pravilnost ugotovitve, da je šlo za nevarno dejavnost.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča delno spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o zamudnih obrestih spremeni tako, da mora tožena stranka plačati zamudne obresti od dosojenega zneska zadoščenja za čas od 1.1.2002 do 5.3.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero,od 6.3.2002 dalje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 3.000.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2000. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval 3.600.000 SIT zadoščenja) je zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožniku povrniti 647.913 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi pravdnih strank ter potrdilo sodbo prve stopnje, "popravilo" pa je izrek o pravdnih stroških tako, da je dodalo obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti (v resnici je v tem delu delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prve stopnje v odločbi o obrestih delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zamudnih obresti). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da se je tožnik poškodoval pri nevarni dejavnosti ter da je zato tožena stranka, ki se je s to dejavnostjo (nočno vojaško vajo) ukvarjala, odškodninsko odgovorna ne glede na krivdo.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Oporeka stališču, da se je tožnik poškodoval pri nevarni dejavnosti. Vojaki so namreč vajo izvajali na območju vojašnice, se pravi na terenu, ki so ga poznali (enako vajo so že prej izvedli podnevi). Vaja tudi ni bila posebej zahtevna, saj je šlo le za premik, najprej na rezervni položaj, nato pa na položaj za protinapad, zatem pa so se vojaki vrnili na izhodiščni položaj. Tudi to, da je vaja potekala ponoči, ni pomenilo večjega tveganja, saj noč ni bila temna, neposredno pred izvedbo vaje pa je bila izstreljena svetlobna raketa. M. S. je izpovedal, da je takrat tekel hkrati s tožnikom in bil od njega oddaljen 2 do 3 m ter da je brez težav videl 15 cm betonski rob. To pomeni, da je bil M. S. od betonskega roba škarpe za približno 2 do 3 m bolj oddaljen kot tožnik, iz česar izhaja, da je bil rob dobro viden ter da bi ga moral opaziti tudi tožnik (če bi bil dovolj pazljiv). Za nameček je prišlo do poškodbe šele v drugem delu vaje, ko se je tožnik že vračal na izhodiščni položaj (po poti, ki jo je enkrat že prehodil oziroma pretekel ter jo je zato poznal). Razen tožnika se ni pri vaji nihče ni poškodoval. Tožniku je bila dosojena tudi previsoka odškodnina. Res je utrpel večje število poškodb, vendar je hudo telesno poškodbo predstavljal le zlom trupa ledvenega vretenca.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. V pretežnem delu je revizija neutemeljena.

O podlagi odškodninske odgovornosti: Pojem nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem posameznem primeru vsebinsko pojasniti. Tako je po sodni praksi na splošno nevarna dejavnost takšna, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu izvajanja povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju in ljudi (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno ne samo, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri taki dejavnosti večja (hkrati pa je pričakovati, da škoda ne bo majhna), marveč tudi, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Dejansko stanje podlage odškodninske odgovornosti tožene stranke (ki ga z revizijo ni več mogoče izpodbijati - prim. tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP1) tvorijo naslednja dejstva:– tožnik se je poškodoval na služenju vojaškega roka;– do poškodbe je prišlo med nočno vojaško vajo, ki so jo vojaki izvajali v polni vojaški opremi na neosvetljenem pobočju; – tožnik je moral teči po vadišču, ki ni bilo ograjeno od vojaškega objekta - tega je od vadišča ločila le nekaj metrov visoka škarpa; – tožnik je med tekom padel 3 do 4 m globoko na betonska tla in se poškodoval. Vojaško urjenje samo po sebi, četudi v polni vojaški opremi, sicer ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega, in pri katerem bi se udeleženci take aktivnosti srečevali z nevarnostmi, ki presegajo tiste, ki spremljajo vsakodnevna oziroma običajna opravila. Vendar je bil konkreten primer poseben. Vojaki so namreč izvajali nočno vajo na neosvetljenem pobočju in na prostoru, kjer je obstajala možnost padca 3 do 4 m globoko. Specifične okoliščine tega primera (nočna vojaška vaja, med katero je bilo treba tudi teči ter možnost padca nekaj metrov globoko) ter dejstvo, da tožnik ni bil poklicni vojak, utemeljujejo pravilnost pravne ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je šlo za nevarno dejavnost ter da zato tožena stranka objektivno odgovarja za škodo, ki jo je tožnik pri tem utrpel (drugi odstavek 154. člena in 173. člen ZOR).

O odmeri zadoščenja: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanje). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode (in tudi končen, skupen znesek zadoščenja) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

O zamudnih obrestih: Sodba prve stopnje je bila izdana 5.3.2002, po uveljavitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 - OZ) in Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A), ko je prišlo tudi do spremembe sodne prakse, po kateri so se zamudne obresti od zadoščenja priznavale od izdaje sodbe prve stopnje. Dotedanja sodna praksa namreč ni priznavala zamudnih obresti za čas od postavitve zahtevka dalje, ker bi do takrat veljavne zamudne obresti po predpisani obrestni meri pomenile tudi valorizacijo terjatve za ta čas. Ohranitev realne vrednosti prisojenega zadoščenja pa zagotavlja že sojenje po cenah na dan sodne odločbe in bi priznavanje valorizacijskih obresti za nazaj pomenilo podvajanje valorizacije, kar ni sprejemljivo. S 1.1.2002 uveljavljena ureditev zamudnih obresti, ko ZPOMZO-A izrecno loči prave zamudne in valorizacijske obresti, pa omogoča, da se od uveljavitve tega zakona dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. Taka ureditev zamudnih obresti omogoča spremembo sodne prakse, tako da se priznajo od nastanka zamude dalje na uveljavljano odškodninsko terjatev za nepremoženjsko škodo (in za tako imenovane nečiste odškodninske terjatve za premoženjsko škodo) zamudne obresti po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero. V skladu z načelnim pravnim mnenjem (ki je bilo sprejeto na občni seji VS RS dne 26.6.2002 - Pravna mnenja I/2002, str. 11 -14) zato zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti ZPOMZO-A:– do dneva sodbe sodišče prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; – od prvega po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Revizijsko sodišče, ki mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku plačati zamudne obresti od dosojenega zneska zadoščenja za čas od 1.1.2002 do 5.3.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 6.3.2002 dalje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sicer je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker je revidentka uspela le s sorazmerno majhnim delom in ker zaradi tega niso nastali nobeni posebni stroški, sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. 1: Zato so brez pomena revizijske trditve, ki prekoračujejo okvir ugotovitev, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe - npr., da noč ni bila temna, da so vojaki enako vajo izvajali že podnevi, da je bil betonski rob zida dovolj viden (vojak, ki je tekel vzporedno s tožnikom, ga je brez težav opazil), da je bila pred izvedbo vaje izstreljena svetlobna raketa, itd.