Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za identiteto denarnih zahtevkov so pomembne tudi dejanske navedbe strank, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je opozorilo, da bi s spremembo pravno relevantnih dejstev glede posojila prišlo do spremembe tožbe, kar je v dispoziciji tožeče stranke in do česar (zaradi tveganja utemeljenega ugovora zastaranja, kot pojasnjuje pritožnica) ni prišlo.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji toženec plača 4.192,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2000 dalje, ker ni dokazala, da bi 16. 5. 2000 tožencu posodila 6.030,00 DEM, kot je trdila. Odločilo je, da je dolžna tožencu plačati 597,50 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega izpolnitvenega roka dalje.
(2) Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov, po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu: ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njenemu zahtevku oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojene. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sicer res izpovedala, da tožencu denarja 16. 5. 1999 ni posodila, vendar je treba upoštevati, da tudi toženec priznava, da mu je denar posodila že prej, leta 1995. V spis je vložila tri pogodbe, in sicer z dne 16. 5. 1997, 16. 5. 1998 in z dne 16. 5. 1999. Toženec je ugovarjal le oderuške obresti, prejema posojila pa ne. Tožnica se je odločila, da bo za podlago svoje tožbe navedla pogodbo z dne 16. 5. 1999, kajti obveznosti po ostalih pogodbah so zastarale. Očitek, da so bile obresti oderuške, pa po njenem mnenju ni utemeljen, saj ni ne objektivnega ne subjektivnega elementa. Nična bi bila tudi sicer lahko le posamezna določila pogodbe, obveznost pa bi se lahko zmanjšala na pravični denarni znesek, kot to predvideva 3. odst. 141 čl. ZOR. Opozarja še na določbo 107. čl. ZOR, češ da se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena, pogodba pa realizirana. Nasprotuje ravnanju prvostopenjskega sodišča, ki je ugotavljalo le, ali je tožnica denar tožencu posodila 16. 5. 1999, ne pa tudi drugih razmerij med strankama, češ da je sprememba tožbe v dispoziciji strank. Tožena stranka priznava obstoj upniško dolžniškega razmerja, ne zanika, da bi denar prejela že preje. Dne 16. 5. 1999 pa je toženec s podpisom pogodbe potrdil prejem zneska 6.030,000 DEM, te pogodbe ni nikoli razveljavil. S tem je pač zapiral stare posojilne dolgove, torej je de facto posojilo prejel in ga namenil za poplačilo svojih prejšnjih dolgov, kar je finančna praksa in je tudi v skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij, sklene pritožnica.
(3) Toženec je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in priglasil svoje pritožbene stroške.
(4) Pritožba ni utemeljena.
(5) Sodišče prve stopnje je ugotavljalo resničnost pravno relevantnih trditev tožeče stranke, in sicer da je po pogodbi 16. 5. 1999 istega dne tožencu posodila znesek 6.030,00 DEM z dogovorom o roku vračila in o obrestih. Ugotovilo je, da tega zneska tožnica po pogodbi tedaj tožencu ni posodila, zato je pravilno zaključilo, da ji toženec iz te dejanske in pravne podlage ne dolguje ničesar (exceptio non adimplendi contractu) in je tožbeni zahtevek zato pravilno zavrnilo. Ni ga zavrnilo zaradi ničnosti posla, zato so pritožbeni očitki v tej smeri (zlasti v zvezi z oderuštvom) odveč.
(7) Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da se ni ukvarjalo z ugotavljanjem dejstev glede drugih medsebojnih (posojilnih) razmerjih med pravdnima strankama, saj ta ne predstavljajo dejanske podlage obravnavanega tožbenega zahtevka. Dejstvo, da toženec sam priznava prejem denarja (posojila) oziroma obstoj upniško dolžniškega razmerja, na navedeno ne vpliva. Ne priznava obstoja tega razmerja. Identiteto denarnih zahtevkov določajo tudi dejanske navedbe tožeče stranke, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je opozorilo, da bi s spremembo pravno relevantnih dejstev glede posojila prišlo do spremembe tožbe, kar je v dispoziciji tožnice in do česar (zaradi tveganja utemeljenega ugovora zastaranja, kot pojasnjuje pritožnica) ni prišlo.
(8) Pritožba v gornje ugotovitve in zaključke ne zbuja nobenih pomislekov, saj konkretno ne prereka nobenega pravno relevantnega dejstva. Tudi dokazna ocena glede tega, da 16. 5. 1999 toženec denarja ni prejel, je pravilna in prepričljiva, pritožbene navedbe, da je s tem zapiral svoje stare dolgove in torej posojilo de facto prejel, pa zmotne in brez podlage. Tudi sklicevanje na „običajno finančno prakso“ in na načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij s tem v zvezi ni na mestu. Gre za procesno pravilo, da nosijo stranke dokazno breme za svoje trditve. Ker jih tožnica ni zmogla dokazati, je bil njen zahtevek pravilno zavrnjen.
(9) Na podlagi 353. čl. ZPP je bilo zato treba pritožbo zavrniti, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo.
(10) Po načelu uspeha (1. odst. 154. čl. ZPP) pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške, stroške z odgovorom na tožbo pa si je toženec povzročil po nepotrebnem, zato tudi on sam krije svoje pritožbene stroške (155. čl. ZPP).