Jedro

Sodišče prve stopnje je predlagatelju glede razporedov dežurstev, dela, nujne medicinske pomoči ipd. pravilno pojasnilo, da to niso splošni akti delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1 in zato tudi ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Pri tem je tudi menilo, da bi tovrstne listine lahko bile predmet individualnega delovnega spora, kar pa ne drži (274. člen ZPP), saj so lahko le del trditvene podlage oziroma dokaznega gradiva v zvezi z dopustnim predmetom spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo del predloga, s katerim je predlagatelj zahteval:

1. ugotovitev neskladnosti vsakega akta o organizaciji in sistemizaciji dela, akta o delovnem času, razpored dela, razpored nujne medicinske pomoči, razpored dežurstev, razpored pripravljenosti, razpored urgenc, evidence delovnega časa in vsak soroden splošen akt delodajalca, sprejet na podlagi 10. in 22. člena ZDR-1 v zvezi z določitvijo organizacije dela, s katerim delodajalec organizira delo na način, da so zaposleni zdravniki prisiljeni delati na več kot enem ločenem delovnem mestu oziroma delovišču hkrati (redno delo v ambulanti družinske medicine v okviru službe splošne medicine, nuditi nujno medicinsko pomoč v okviru službe nujne medicinske pomoči ali zagotavljati storitve v okviru dežurne službe ter izvajati mrliške oglede), ali na način, da morajo zaposleni zdravniki delati več od maksimalnega tedenskega delovnega časa 48 ur, pri čemer glede tedenskega počitka velja referenčno obdobje, ki ni daljše od 14 dni in glede najdaljšega tedenskega delovnega časa referenčno obdobje, ki ni daljše od 4 mesecev, z ZDR-1 in pravnimi akti ali odločitvami EU, katerih določbe so enakovredne zakonom in neposredno uporabljive ali neposredno učinkovite, točneje Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta ali Sveta z dne 4. november 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa;

2. objavo sodbe, in sicer na enak način kot je objavljena Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v RS (v Uradnem listu RS);

3. da se nasprotnemu udeležencu naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe sprejme ali izda nov splošni akt, ki bo v celoti upošteval določila veljavnih predpisov in Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v RS, na način, da bo določal, da za zdravnike družinske medicine velja, da lahko hkrati delajo le na enem delovnem mestu (redno delo v ambulanti družinske medicine v okviru službe splošne medicine ali nudenje nujne medicinske pomoči v okviru službe nujne medicinske pomoči ali zagotavljanje storitev v okviru dežurne službe ali izvajanje mrliških ogledov), da so zdravniki dolžni delati samo do maksimalnega tedenskega delovnega časa 48 ur, glede tedenskega počitka referenčno obdobje, ki ne bo daljše kot 14 dni, referenčno obdobje za najdaljši tedenski delovni čas pa ne bo daljše kot 4 mesece, delodajalcu pa bo dovoljena prekoračitev maksimalnega tedenskega delovnega časa 48 ur samo na podlagi izrecnega in svobodno izraženega soglasja, ki ga poda vsak zdravnik družinske medicine posamično;

4. da se nasprotnemu udeležencu prepove nadaljnje kršenje pravic zaposlenih zdravnikov družinske medicine glede organizacije dela in delovnega časa ter varnosti in zdravja pri delu s tem, da mora organizirati delo in delovni čas zdravnikov družinske medicine na način, kot ga določa Direktiva 2003/88/ES.

Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka pridržalo do končne odločitve, saj z izpodbijanim sklepom o eni točki zahtevka iz predloga še ni odločalo.

2. Predlagatelj v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da mu je sodišče s kršitvijo postopkovnih pravil in z napačno razlago materialnih določb onemogočilo dokazovanje dejanskega stanja. Kršilo je 15. člen ZPP, ker je prvi sklep o popravi izdala strokovna sodelavka v triaži, ne pa sodnica. Sodišče mu je naložilo popravo predloga kot da gre za upravni, ne pa pravdni postopek - kršitev 2. in 3. člena ZPP. Nerazumljivo in nepojasnjeno je stališče sodišča, da ne gre za splošne akte (razporedi dela, seznami, tabele ipd.). Navedene listine se nanašajo na veliko večino zaposlenih, torej gre za splošne akte. Po informacijah predlagatelja je delodajalec te akte objavljal na enak način kot je predpisano za splošne akte, ni jih torej vročal posameznim zaposlenim, na način kot to stori v primeru individualnih aktov. Sprašuje se, ali gre po mnenju sodišča za ''sui generis masovni individualni akt''. Preizkus izreka in obrazložitve zaradi skope in nelogične obrazložitve ni možen. Ne strinja se, da ni jasno opredelil kršitev oziroma splošnih aktov. Jasno je navedel, da nasprotni udeleženec ponavljajoče se sprejema splošne akte, s katerimi protipravno organizira delo na način, da so zdravniki prisiljeni delati na treh ločenih delovnih mestih oziroma deloviščih hkrati. V socialnem dialogu si je prizadeval urediti vprašanja in zagotoviti odpravo kršitev pravic zaposlenih zdravnikov, pa so Ministrstvo za zdravje in delodajalci to usklajeno preprečili. Čeprav je očitno, da s splošnimi akti ne razpolaga, ga je sodišče pozvalo na predložitev. Gre za formalistično odločanje, favoriziranje nasprotnega udeleženca. Predlagal je, naj sodišče nasprotnemu udeležencu naloži predložitev podatkov iz evidenc o izrabi delovnega časa, na podlagi česar bi se lahko enostavno ugotovile kršitve glede organizacije dela in razporejanja delovnega časa. Obrazložitev sodišča, da ni navedel vseh sestavin predloga je nelogična in protispisna. Ureditev kolektivnih pogajanj v javnem sektorju je specifična, sodišče pa je mehanično uporabilo 23. člen ZDSS-1. Storil je vse, da bi prišlo do dogovora po mirni poti, z elektronskim sporočilom je zahteval ureditev stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, z napotili, da se zagotovi učinkovito sodno varstvo.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Izpodbijana odločitev o zavrženju predloga iz naslova ugotovitve neskladnosti splošnih aktov z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1) je pravilna in tudi ustrezno obrazložena. Ni utemeljen očitek, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče se strinja s ključnim razlogom odločitve, ki je v tem, da predlog z nejasnimi navedbami in nedoločenim zahtevkom ni sposoben vsebinske presoje. Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo, ker ga predlagatelj ni dopolnil oziroma popravil tako, da bi bil sposoben za obravnavo (105., 108. in 180. člen ZPP ter 44. člen ZDSS-1).

7. Sodišče prve stopnje je predlagatelju dvakrat naložilo popravo oziroma dopolnitev predloga. Najprej s sklepom z dne 4. 1. 2019, na katerega se je sicer odzval, a neustrezno. To, da je sklep izdala strokovna sodelavka v triaži ni kršitev postopka, zlasti pa ne 15. člena ZPP, kot to napačno navaja pritožba. Po tretjem odstavku tega člena strokovni sodelavec opravlja v pravdnem postopku tista procesna dejanja, za katera je tako določeno z zakonom. V 18. točki prvega odstavka 270. člena ZPP so kot opravilo, ki ga lahko opravlja strokovni sodelavec, določeni ravno ukrepi za popravo vlog. Ker predlog ni bil ustrezno dopolnjen, je sodišče predlagatelja še enkrat, tokrat po predsednici senata, s sklepom z dne 6. 4. 2019 naložilo popravo oziroma dopolnitev predloga, pa se niti ni več odzval. In sicer mu je bilo naloženo - (enako kot s sklepom z dne 4. 1. 2019) da postavi določen in jasen zahtevek, da jasno navede ime splošnega akta in člen splošnega akta, ki naj bi bil v neskladju z zakonom, kolektivno pogodbo in direktivo ter da s tem v zvezi jasno navede, s katerim členom zakona, kolektivne pogodbe in direktive naj bi bil splošni akt v neskladju; - (ter še) da konkretizira navedbe glede kršitev v zvezi z organizacijo dela in delovnega časa pri nasprotnem udeležencu in predloži vse splošne akte nasprotnega udeleženca za katere meni, da so v nasprotju z zakonodajo oziroma navede razloge, zakaj jih ne more predložiti.

8. Bistveno vprašanje za odločitev o pritožbi torej je, ali je bila predlagatelju utemeljeno naložena poprava oziroma dopolnitev predloga ali pa to ni bilo potrebno, ker je bil predlog sposoben za obravnavo. Kot nakazano, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, ki je v zvezi s tem obrazložilo, da predlagatelj ne v zahtevku ne v obrazložitvi predloga ni navedel, kateri splošni akti nasprotnega udeleženca so v nasprotju s katerimi določbami, sodišče pa ne more kar na splošno presojati vseh splošnih aktov delodajalca in preverjati, ali so v skladu z vsemi predpisi. Pravilno je poudarilo, da lahko presoja le določen splošni akt, glede katerega pa mora predlagatelj pojasniti, zakaj ga izpodbija, katere določbe splošnega akta so v neskladju s katerimi določbami veljavne zakonodaje. Predlagatelj niti npr. glede splošnega akta o delovnem času in sistemizaciji nasprotnega udeleženca ni navedel naziva, datuma sprejema niti ga ni predložil. Tudi ni opisal, kakšna je ureditev delovnega časa in organizacija delovnega procesa pri nasprotnemu udeležencu, skliceval se je na predpisano, ni pa tega konkretiziral na primeru nasprotnega udeleženca.

9. Povzeta obrazložitev sodišča prve stopnje ni niti nelogična niti protispisna, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Prav tako ni podana očitana kršitev 2. in 3. člena ZPP, bistvo katerih je ravno v vezanosti sodišča na zahtevek. Stranka je tista, ki mora določiti okvir spora, ne pa sodišče. Ravno to v obravnavanem primeru ni bilo jasno določeno. Posledično ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče predlagatelju odvzelo pravico do sodnega varstva ter s tem povezanega dokazovanja utemeljenosti zahtevka. Predlagatelj v pritožbi napačno vztraja, da naj bi zadostovala njegova navedba, da nasprotni udeleženec ponavljajoče se sprejema splošne akte, s katerimi protipravno organizira delo na način, da so zdravniki prisiljeni delati na treh ločenih delovnih mestih oziroma deloviščih hkrati. Uveljavljana podlaga zahtevka in postavljeni zahtevek sta bila presplošna za vsebinsko presojo njegove utemeljenosti.

10. Pritožba napačno navaja, da se razporedi dela, seznami, tabele ipd. štejejo za splošne akte delodajalca, ker se nanašajo na veliko večino zaposlenih. Sodišče prve stopnje je predlagatelju glede razporedov dežurstev, dela, nujne medicinske pomoči ipd. pravilno pojasnilo, da to niso splošni akti delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1 in zato tudi ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Pri tem je tudi menilo, da bi tovrstne listine lahko bile predmet individualnega delovnega spora, kar pa ne drži (274. člen ZPP), saj so lahko le del trditvene podlage oziroma dokaznega gradiva v zvezi z dopustnim predmetom spora.

11. Sodišče prve stopnje je glede preostalega predloga oziroma njegovega zahtevka navedlo še dodatne razloge za zavrženje. Predlagatelj je namreč hkrati z ugotovitvijo neskladnosti splošnih aktov zahteval izdajo novega splošnega akta in prepoved nadaljnjih kršitev. Ker je sodišče pravilno zavrglo bistveni del predloga za ugotovitev neskladnosti splošnih aktov z zakonom in kolektivnimi pogodbami, je posledično utemeljeno zavrglo tudi preostali del predloga. Gre za vprašanje uporabe 53. člena ZDSS-1, ki sicer omogoča naložitev izdaje novega splošnega akta, vendar šele v posledici ugotovitve neskladnosti izpodbijanega splošnega akta z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo, česar pa sodišče ni ugotovilo.

12. Po 53. členu ZDSS-1 bi sicer bila možna naložitev prepovedi nadaljnjih kršitev pravic (iz kolektivne pogodbe), vendar šele v posledici utemeljenosti predloga po 6.a členu ZDSS-1 (če bi bilo npr. ugotovljeno neizvrševanje kolektivne pogodbe oziroma kršitev pravic iz kolektivne pogodbe), kar pa niti ni bilo predmet spornega predloga. Zato tudi ni odločilno razlogovanje sodišča prve stopnje, ki je, kot da bi šlo za spor o pravicah po 6.a členu ZDSS-1, zavrženje utemeljilo tudi ob sklicevanju na 23. člen ZDSS-1, češ da pred vložitvijo predloga ni bil izveden postopek za mirno rešitev spora oziroma, da predlagatelj (ker iz elektronske pošte z dne 19. 3. 2018 ne izhaja, da je poskusil postopek medsebojnih pogajanj, ampak le da zahteva odpravo kršitev) ni ustrezno začel predhodnega postopka pogajanj z nasprotnim udeležencem po 20. členu ZkolP. Ta določa, da kolektivni delovni spor o pravicah nastane, kadar se stranki ne strinjata z načinom izvajanja določb veljavne kolektivne pogodbe ali ena od strank ugotavlja njeno kršitev (prvi odstavek), ter da se postopek za mirno reševanje spora o pravicah začne s pisnim predlogom za pogajanje, ki ga stranka, ki meni, da se kolektivna pogodba krši oziroma nepravilno izvaja, pošlje drugi stranki skupaj z obrazložitvijo (drugi odstavek). Ker ti razlogi za potrditev pravilnosti izpodbijanega sklepa niso ključni, tudi niso pomembne pritožbene navedbe zoper uporabo 23. člena ZDSS-1. 13. Prav tako za odločitev pritožbenega sodišča niso pomembna splošna pojasnila pritožbe o socialnem dialogu in o prizadevanjih za ureditev vprašanja kršitve pravic zdravnikov, saj je odločitev o zavrženju predloga pravilna predvsem iz razloga nedoločenega zahtevka ter nejasnih navedb predloga.

14. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (prvi odstavek 165. člena ZPP).