Jedro

Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve odgovornosti imetnika nevarne stvari, v danem primeru torej voznika osebnega avtomobila (zavarovanca tožene stranke), pri čemer se pogoj nepričakovanosti škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 19. 9. 2022, v zvezi s sklepom o popravi P 136/2019 z dne 20. 10. 2022, odločilo o temelju odškodninskega tožbenega zahtevka tožnika zoper toženo stranko tako, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku dne 8. 6. 2016 v višini 40 %, tožeča stranka pa je k škodnemu dogodku soprispevala v višini 60 %. Odločitev o višini odškodnine in stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper vmesno sodbo se tožeča stranka (tožnik) po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vmesno sodbo izpodbija v I. točki izreka glede tožniku prisojenega 60 % soprispevka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v danem primeru podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 8. 6. 2016 utrpel tožnik, materialnopravno napačna pa je odločitev o 60 % soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka. Odločitev o tem je sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve sodbe baziralo na tem: da se tožnik naj ne bi prepričal, da lahko varno prečka cestišče; da naj bi prečkal cestišče malenkost izven prehoda za pešce; da naj bi s kolesom hipno zavil na cestišče, brez nakazovanja smeri ter da naj bi se čez cestišče peljal s kolesom. Poudarja, da je trditveno in dokazno breme za obstoj tožnikovega soprispevka na podlagi 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) na strani tožene stranke, ki je sicer zatrjevala, da je tožnik ravnal napak, izostale pa so trditve o vzročni zvezi, ker ni v ničemer pojasnila in konkretizirala, kako naj bi tožnikovo protipravno ravnanje vplivalo na samo nesrečo. To pa pomeni, da toženka ni podala ustrezne trditvene podlage v smeri zatrjevanega tožnikovega soprispevka in ga sodišče sploh ne bi smelo ugotavljati in presojati. Ker pa je storilo ravno to in celo zaključilo, da je tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka, je napačno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo zaključiti, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Kot podredno navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi vmesne sodbe ni obrazložilo (argumentiralo) vzročne zveze med tožnikovim protipravnim ravnanjem in škodnim dogodkom, zato so izostali razlogi o odločilnih dejstvih in se sodbe ne da preizkusiti. Zato je podana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje navaja, da je zaključek o tem, da je tožnik kršil pravila cestnega prometa s tem, ko se je čez cesto zapeljal s kolesom, materialno pravno napačen, saj tega manevra tožniku ne prepoveduje noben predpis. Golo dejstvo, da se je tožnik peljal čez cesto (in ne šel), torej ni protipravno. Tožnik je prepričan, da tudi dejstvo, da je tožnik prečkal cesto malenkost (za nekaj deset cm) izven prehoda za pešce, ni v nikakršni vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj bi do škodnega dogodka prišlo tudi v primeru, če bi šel tožnik direktno čez prehod. Nekaj cm razlika med prehodom za pešce in mestom prečkanja namreč ne igra nobene vloge, ni bistvena in tudi nima nobenega vpliva na nesrečo. Pomembno je, da je tožnik prečkal cesto v območju, kjer se nahaja prehod, kar pomeni, da bi moral voznik avtomobila računati na to, da se bo tožnik tam pojavil. Tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je tožnikovo prečkanje malenkost izven prehoda bilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pa tudi sodišče ni z ničemer argumentiralo, zakaj naj bi tožnikovo prečkanje cestišča malenkost izven prehoda predstavljalo soprispevek. Tudi zato očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot podredno nasprotuje določenemu soprispevku kot previsokemu in očita napačno uporabo materialnega prava. Glede na težo tožnikovih kršitev in upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih, bi lahko bil njegov soprispevek največ 30 in ne 60 %. Po navedbi pritožbe je namreč upoštevati, da je tožnik kot kolesar nasproti vozniku avtomobila precej šibkejši udeleženec v prometu, da je prečkal cesto v območju prehoda za pešce, kjer je bil torej pričakovan, da je šlo z vidika vožnje voznika za dobro pregledno vozišče, da je ta po ugotovitvah izvedenca vseeno imel določene možnosti, da bi lahko preprečil škodni dogodek in da bi voznik lahko tožnika pričakoval. Odločitev sodišča o 60 % soprispevku tožnika je tudi v popolnem nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih, pri čemer se pritožba sklicuje na sodbo VSL II Cp 1779/2002 z dne 18. 6. 2003, sodbo VSK I Cp 399/2004 z dne 22. 2. 2005, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2188/2007 z dne 8. 7. 2010 ter sodbe VS RS II Ips 118/97 z dne 6. 5. 1998, II Ips 132/96 z dne 4. 12. 1997 in II Ips 626/92 z dne 21. 4. 1993. Navaja, da je sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo odstopilo od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih in tožniku naložilo kar 2 x višji soprispevek, kot so ga za podobne ali celo hujše kršitve prejeli oškodovanci v drugih primerih in ga s tem spravilo v neenak položaj z oškodovanci iz zgoraj navedenih primerov, s čimer je tožniku kršilo ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo vmesne sodbe tako, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožeči stranki nastalo škodo, podrejeno pa razveljavitev vmesne sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede pravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Zoper vmesno sodbo se je pritožil le tožnik v delu prisojenega 60 % soprispevka, zato je sodba v tem delu predmet pritožbenega preizkusa.

6. V obravnavanem primeru gre za prometno nesrečo, do katere je prišlo 8. 6. 2016, v kateri sta bila udeležena tožnik kot voznik kolesa s pomožnim motorjem, katerega največja hitrost ne presega 25 km/h, in zavarovanec tožene stranke kot voznik osebnega avtomobila. Pritožbeno ni sporen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikovo prevozno sredstvo glede na podatke iz izvedenskega mnenja ter policijskega zapisnika, na podlagi 13. točke prvega odstavka 3. člena v času nezgode veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZPrCP) šteto kot kolo. Sodišče prve stopnje je zato kot izhodišče presoje odškodninske odgovornosti upoštevalo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti, ker je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do kolesarja objektivne narave (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

7. Ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je sodišče prve stopnje v vsem bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe1, je bil med pravdnima strankama sporen način (potek) prometne nezgode. Na podlagi izvedenih listinskih dokazov, zaslišanja tožnika, zavarovanca tožene stranke kot priče ter še štirih prič in na podlagi izdelanega pisnega izvedenskega mnenja v pravdi določenega izvedenca prometne, avtomobilske in strojne stroke, ki je bil tudi neposredno zaslišan v dokaznem postopku, je dokazno podprto in s prepričljivo ter skrbno dokazno oceno, skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ugotovilo način nastanka prometne nezgode2. 8. Obstoj odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni pritožbeno izpodbijan. Pritožbeno zavzemanje tožnika za izključno odgovornost zavarovanca tožene stranke oziroma podredno za nižji soprispevek tožnika, največ v višini 30 %, pa je neutemeljeno. Kadar namreč oškodovanec sam ravna nepazljivo in utrpi škodo, pogoji za izključitev objektivne odgovornosti pa niso podani, kot je primer v konkretni zadevi, je to v skladu z določbo tretjega odstavka 153. člena OZ razlog za razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo v sodni praksi ustaljeno stališče, da konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve odgovornosti imetnika nevarne stvari, v danem primeru torej voznika osebnega avtomobila (zavarovanca tožene stranke), pri čemer se pogoj nepričakovanosti škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti.

10. Pritožba ima prav, da je trditveno in dokazno breme za obstoj soprispevka oškodovanca na strani tožene stranke. Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka trditvenemu bremenu glede tožnikovega nepravilnega ravnanja v konkretni prometni situaciji zadostila, neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je izostala trditvena podlaga o vzročni zvezi, pri čemer pritožba očita, da tožeča stranka ni zatrjevala, da naj bi protipravno ravnanje tožnika bilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom oziroma v najslabšem primeru, da z ničemer ni pojasnila in konkretizirala, kako naj bi tožnikovo protipravno ravnanje vplivalo na samo nesrečo. Trditve tožene stranke o drugačnem poteku škodnega dogodka, kot ga je zatrjeval tožnik, in o nepravilnem ravnanju tožnika, namreč implicitno vsebujejo tudi trditve o vzročni zvezi med temi ravnanji in nezgodo3. Zato je sodišče prve stopnje imelo podlago za uporabo 153. člena OZ in presojo tožnikovega soprispevka.

11. Pri presoji soprispevka oškodovanca je pravilno upoštevalo več okoliščin, na eni strani pomen povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škode samo po sebi pomeni motorno vozilo, po drugi strani pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča s 60 % tudi povsem ustrezno ovrednotilo težo tožnikovega nepravilnega ravnanja v konkretnih okoliščinah obravnavanega primera ter ob tem ustrezno upoštevalo ob zgoraj že izpostavljenem merilu skrajne skrbnosti, ki velja za voznika motornega vozila, tudi ne dovolj skrbno ravnanje slednjega.

12. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena in ima vse potrebne in jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, tudi glede vzročne zveze med ugotovljenim nepravilnim ravnanjem tožnika in škodnim dogodkom. Pritožbeno očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

13. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane vmesne sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih zaključilo, da je do škodnega dogodka v pretežni meri prišlo zaradi tožnikovega grobega kršenja cestnoprometnih predpisov, ter da je bil ob upoštevanju izvedenčevih ugotovitev, da je zavarovanec tožene stranke vozil skladno oziroma celo počasneje od predpisane hitrosti, prav tožnik tisti, ki je v prometu povzročil nevarno situacijo s tem, ko je hipno, neprevidno in izven dovoljenega območja za prečkanje cestišča s kolesom, prečkal A. cesto, brez da bi se pred tem prepričal, ali željeni manever lahko varno izvede. Pri tem se je utemeljeno oprlo na ugotovitve izvedenca, ki je kot vzrok za nezgodo navedel nepravilno prečkanje A. ulice s strani tožnika in pojasnil, da voznik osebnega vozila (zavarovanec tožene stranke) ni imel dovolj časa in prostora, da bi ustavil vozilo pred mestom trka, prav tako pa je tudi na zaslišanju pojasnil, da zavarovanec tožene stranke takšnega postopanja tožnika niti ni mogel pričakovati, saj se je tožnik pred škodnim dogodkom vozil po kolesarski stezi vzporedno s tožnikom, kar ne predstavlja nevarne situacije v cestnem prometu, do slednje, v kateri pa je moral zavarovanec tožene stranke odreagirati, pa je prišlo šele po tem, ko je tožnik neprevidno in nenadoma pred prehodom za pešce (ne po poti za kolesarje) prečkal cestišče. 14. Ob povzetih zaključkih sodišča prve stopnje pritožba z neutemeljenim selekcioniranjem zaključkov sodišča prve stopnje na to, da manevra tožnika, ki je zapeljal čez cesto s kolesom tožniku ne prepoveduje noben predpis in da prečkanje cestišča malenkost izven prehoda za pešce ni v vzročni zvezi z nezgodo4, ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o obstoju in višini tožnikovega soprispevka. Sodišče prve stopnje je celovito ter dokazno podprto ugotovilo vse okoliščine obravnavanega primera in je tudi glede prisojenega soprispevka v višini 60 % po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo (tretji odstavek 153. člena OZ) ter ob tem ustrezno upoštevalo tudi okoliščino bližine prehoda za pešce, ki narekuje voznikom posebno pozornost, da je tožnik kot kolesar nasproti vozniku avtomobila šibkejši udeleženec in tudi preglednost vozišča5. 15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku pripisalo 60 % soprispevek, odločilo v nasprotju s sodno prakso. Tožnik pri tem izpostavlja nekatere primere predvsem starejše sodne prakse, spregleda pa drugo, novejšo, tudi primerljivo sodno prakso (npr. odločbe VS RS II Ips 133/2019 z dne 2. 10. 2020, II Ips 152/2016 z dne 22. 9. 2016, tudi II Ips 556/2006 z dne 29. 1. 2009 ter II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011). Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje kršena tožnikova z Ustavo zagotovljena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

16. Ob obrazloženem se tako pokaže pritožba za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo 60 % soprispevek. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni storilo, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev postopka, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP še pazi uradoma. Pritožbo tožnika je zato zaradi neutemeljenosti zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi 164. člena ZPP pridržana za poznejšo končno sodbo.

1 Primerjaj točke od 1 do 11 obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. 2 Primerjaj točke 23 do 27 obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. 3 Primerjaj točki 2 in 3 obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. 4 Po ugotovitvah izvedenca je do stika prišlo približno 1,6 m pred prehodom za pešce oziroma zebro oziroma 2 m pred območjem krvi – točka 26 obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. 5 Primerjaj 29. točko obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe.