Jedro

Treba je izhajati iz namena nepravdnega postopka, ki ureja razdelitev solastnine. Solastniki imajo pravico do razdelitve solastnine. Če se iz določenih listin lahko sklepa, da je bila sklenjena sodna poravnava, kdo so stranke, za katere parcele gre in kakšna je bila volja strank poravnave, tedaj je možno ugotavljati, kako se je ta poravnava izpolnjevala od časa sklepanja do vložitve predloga. Tedaj bi to bilo lahko pravnorelevantno dejstvo za ugotavljanje podlage nadaljnje delitve oziroma izpeljave te poravnave. Če pa ne bo mogoče ugotoviti vseh teh elementov, takrat taka listina ni poravnava, saj prave volje ni mogoče ugotavljati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljice za razdelitev solastnine, ki je opisano v izreku pod točko I. Naložilo je stroške.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo predlagateljica in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlagateljica je podala predlog za delitev stvari po Zakonu o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) in 67. in 71. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Je v pravni skupnosti z nasprotnima udeležencema. Ne gre za spor o predmetu delitve, niti o solastninskih delež, ampak o razdružitvi. Med udeleženci sporazum ni mogoč. Kljub temu, da so pravni predniki leta 1972 sklenili neko poravnavo o delitvi, tega ni mogoče izpolniti. Sodišče ni opravilo glavne obravnave in ni zavrnilo predlaganih dokazov. Ni seznanilo stranki s tem, kaj namerava, zato gre za presenečenje. Gre za absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom ZNP. Gre za arbitrarno vodenje postopka in kršitev 22. člena Ustave in 23. člena. Pravnih argumentov nima, zakaj odklanja sojenje iz razloga res iudicata. O tem se ne opredeli. Zakaj je sodna poravnava 5. 5. 1972 identična s tem postopkom oziroma predlogom. Ne gre za identiteto ne postopka ne strank. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in za 14. točko drugega odstavka 339. člena. Opozarja na pravno teorijo o tem, kdaj gre za pravnomočno razsojeno stvar. Sodišče se ni opredelilo, o čem naj bi tekel postopek, ki se je končal s sodno poravnavo leta 1972, kdo je bil predlagatelj, kakšen je bil predlog in dejanska podlaga postopka. Ni opravilne številke in ni jasno, ali sploh gre za sodni postopek. Morda je šlo za zapis darilne pogodbe. Niso iste stranke. Če bi sodišče presojalo pogodbo, bi ugotovilo, da stranke niso razdelile solastne stvari na način po 13. poglavju ZNP in 70. členu SPZ. Ni šlo za razdelitev v pravnem smislu. Če se nepremičnina fizično deli, mora najprej ustvariti nove samostojne stvari oziroma več samostojnih parcel, ki se delijo med udeleženci tako, da vsaka stvar pripada posameznemu in ne da ostane solastnina. Po delilni pogodbi pa celo piše, da T. T. in C. C. pripade del gozdne parcele 617/2, to je nedoločen del, del pašnik 615 in morda (nedoločeno) še del njive, parcele 616/1. Stranke so se zgolj zavezale naročiti geodetsko odmero. Stvari pa niso identificirane ne po legi ne po izmeri. Sedaj so tudi parcelne številke drugačne. Tudi če gre za res transacto, to ne predstavlja delitve solastne stvari. Zadeva ne more biti zemljiškoknjižno izvedena. Sodišče pa nelogično navaja, da so bile "nepremičnine med pravdnima strankama že razdeljene z vknjižbo lastninske pravice". V resnici so le prenašali obstoječe stanje oziroma svoje idealne deleže na solastnih stvareh. S tem ni prišlo do razdružitve. Sodišče ne razkrije, zakaj je prišlo do takega sklepa in v tem je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena.

3. Na vročeno pritožbo nasprotna udeleženca nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče pravilno povzema predlog predlagateljic in navedbe nasprotnih udeležencev. Nasprotna udeleženca sta najprej predlagala način delitve in predložila listine oziroma nista oporekala navedbam predlagateljice, da solastne nepremičnine niso razdeljene. Nato pa sta zatrjevala, da je z listino (B7), to je z zapisom zunanjega poslovanja sodnika R. R. z dne 5. 5. 1972 med strankami V. V., T. T. in C. C. prišlo do razdelitve solastnine in da gre za pravnomočno razsojeno stvar.

6. Sodišče prve stopnje nato le povzame navedbe udeležencev postopka, kako so V. V., T. T. in C. C. razpolagali s svojimi solastninskimi deleži. Nato pa samo ugotovi (točka 8), da solastno premoženje, ki je bilo razdeljeno med pravnimi predniki z vknjižbo lastninske pravice, ne more biti po oceni sodišča predmet ponovne delitve v tem nepravdnem postopku. Pri tem se opre na 49. člen SPZ in ugotovi, da so predmetne nepremičnine že razdeljene pred vložitvijo predloga 31. 8. 2016. 7. Pritožbeno sodišče ne more preizkusiti izpodbijanega sklepa, saj sklep nima razlogov o nekaterih pravnoodločilnih dejstvih (ali je sledilo navedbam nasprotnih udeležencev, da gre za res iudicata, kako ocenjuje poravnavo z dne 5. 5. 1972), delno pa so si razlogi v nasprotju (sodišče ugotavlja, da je solastnina že razdeljena, hkrati pa ugotavlja, da še zmeraj obstaja vpisana solastnina in to tako, kot navaja predlagajoča stranka). Tako se izkaže, da utemeljeno opozarja pritožba na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Nobenega dvoma ni in tu med udeleženci ni spora, da so v zemljiški knjigi stranke vpisane kot solastniki določenih nepremičnin. Če sodišče meni, da je s poravnavo z dne 5. 5. 1972 šlo za sodno poravnavo v postopku po določbah o razdelitvi solastnine, bi moralo to poravnavo presojati in ugotoviti, da so nepremičnine, ki so predmet tega postopka, že razdeljene. Pritožba utemeljeno opozarja, da je v točki II. listine pod B7 med drugim zapisano, da se nepremičnine delijo med strankami tako, da nekatere stranke prejmejo namesto solastninskih deležev del druge nepremičnine (del gozda 617/2, parcelo 617/1, del pašnika parc. št. 615 in "morda še del njive parc. št. 616/1"). V 2. točki piše, da so v naravi meje tega dela parcel strankam znane in podane in da se bodo geometrsko odmerile in kdo plača te odmere. Sodišče se o zatrjevanju predlagateljice, da ni jasno, zakaj gre, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje mora predno odreče obravnavanje pred sodiščem, presojati navedbe tako predlagateljice kot nasprotnih udeležencev. Na to "poravnavo" je opozorila že predlagateljica v predlogu in štela, da to ni bilo razdeljeno. Nasprotna udeleženca pa sta predlagala najprej svojo delitev, nato pa so pričeli trditi, da uživajo določene dele parcel po tej sodni poravnavi in da je stanje bilo nespremenjeno. Predlagateljica pa trdi drugače. 9. Treba je tudi opozoriti, da zmotno meni sodišče, da ko so pravne prednice sedanjih strank, to so stranke po domnevi poravnavi 5. 5. 1972 razpolagale s svojimi solastniškimi deleži (ne po "poravnavi" ampak iz zemljiške knjige), to pomeni, da nimajo več pravni nasledniki pravice zahtevati razdružitev solastnine. Pravdne prednico niso razpolagale z deleži po "poravnavi", ampak z deleži, kot da "poravnave" ni bilo.

10. Tako je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da izvede dokaze in se opredeli do vseh navedb strank postopka (354. člen ZPP). Pravilno opozarja pritožba, da sodišče ni izvajalo dokazov, ampak samo zadevo zaključilo in izdalo izpodbijani sklep. Treba je tudi izhajati iz namena nepravdnega postopka, ki ureja razdelitev solastnine. Solastniki imajo pravico do razdelitve solastnine. Če se iz določenih listin lahko sklepa, da je bila sklenjena sodna poravnava, kdo so stranke, za katere parcele gre in kakšna je bila volja strank poravnave, tedaj je možno ugotavljati, kako se je ta poravnava izpolnjevala od časa sklepanja do vložitve predloga. Tedaj bi to bilo lahko pravnorelevantno dejstvo za ugotavljanje podlage nadaljnje delitve oziroma izpeljave te poravnave. Če pa ne bo mogoče ugotoviti vseh teh elementov, takrat taka listina ni poravnava, saj prave volje ni mogoče ugotavljati. Sodišče je skušalo ugotoviti, za kateri spis naj bi šlo, vendar tega ni ugotovilo.

11. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 35. členom ZNP in 126. členom ZNP.