12.Tožnik je v postopku ugovarjal, da iz seznanitve in tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja kakšen dokazni postopek je davčni organ izvedel. Poleg tega se tudi ni opredelil do predloženih dokumentov. Davčni organ v postopku nadzora ni ugotavljal dejanske porabe energentov, ampak se je osredotočil le na obliko evidenc, ne pa na njihovo vsebino. Tožnik tudi ugovarja, da mora zavrnitev zahtevka temeljiti na celoviti presoji vseh okoliščin primera in dokazov, ki so bili zbrani in ne le na podlagi "sprotne evidence". Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v pripombah na seznanitev. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Davčni organ je svojo odločitev utemeljil z dejstvom, da v konkretni zadevi ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja o porabi energentov za industrijsko-komercialni namen, za davčno obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 7. 2020, ker tožnik ni dokazal, da je predložene evidence vodil sproti, ter da so podatki v njih verodostojni, pri čemer pa se ni dokazno ocenil vseh, s strani tožnika pravočasno predloženih listinskih dokazov, ker po mnenju prvostopenjskega in tudi pritožbenega organa upravičenec ob pomanjkanju verodostojnih evidenc, ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Po presoji sodišča pa tudi za davčni (upravni) postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni.

Jedro

13.Upravnemu organu ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storil davčni organ v obravnavanem primeru. Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora davčni organ do predlaganih dokazov stranke konkretno opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga konkretno obrazložena in ne sme ostati zgolj na abstraktni ravni, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Stranki mora biti v tudi v davčnem postopku zagotovljena pravica navajati dejstva in predlagati dokaze, kot tudi možnost, da se izjavi o ugotovitvah davčnega organa organa ter o rezultatih dokazovanja. Davčni organ mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kar mora izhajati tudi iz obrazložitve upravnega akta.

5.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanje, ker davčni organ sploh ni izvajal ugotovitvenega in dokaznega postopka. Davčni organ se ni opredelil do posameznih predloženih listin (izdani računi, poročila upravljalcev delovnih strojev itd.). Posledično je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Davčni organ je odločitev utemeljil na stališču, kot da tožnik v mesecu juliju 2020 ni porabil nobenega goriva, kar bi pomenilo, da so tudi izdani računi za opravljene prevozne storitve fiktivni. Tožnikove evidence izkazujejo podatke v času točenja goriva, zato ne gre za "naknadno ustvarjen evidence" kot je to navedeno na strani 9 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ni nejasno, kaj je sporno glede dokazovanja porabe goriva: ali dejstvo, da tožnik k zahtevku za vračilo trošarine in v postopku nadzora ni predložil lista papirja, ki se je v času točenja goriva v delovne stroje, nahajal v mobilni cisterni; ali da pet delovnih strojev, navedenih na seznamu strojev, ni delalo; sli pa, da nabavljeno gorivo ni bilo porabljeno za delovanje teh delovnih strojev? Če gorivo ni bilo porabljeno za delovanje teh delovnih strojev, potem ni jasno, kako je tožnik s temi stroji lahko opravil storitve, ki jih je zaračunal po izdanih računih, ki jih je predložil skupaj z obračunskimi listi v postopku nadzora. Ker navedenih okoliščin toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljala, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker je izpodbijana odločba v bistvenih elementih neobrazložena, se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker toženka v postopku nadzora ni ugotavljala dejanske porabe energentov, ampak le obliko evidenc, tudi ni ugotavljala, ali je bilo gorivo dejansko porabljeno za pogon delovnih strojev, s katerimi tožnik opravlja svojo dejavnost. Toženka bi morala upoštevati 93. člen ZTro-1 in ugotoviti, ali je tožnik v svoji vlogi dokazal, da je izpolnil vse zakonske pogoje. Toženka bi morala izvesti dokazni postopek, v katerem bi morala ugotavljati ali je tožnik v mesecu juliju 2020 uporabljal delovne stroje, ki so navedeni v "Seznamu delovnih strojev" za delo na gradbiščih, ki so navedena v "Seznam gradbišč za mesec julij 2020" in ali je za delo na teh gradbiščih uporabil toliko delovnih ur, kot jih je navedel v evidenci "Specifikacija delovnih ur, poraba goriva po dnevih in lokacija delovanja strojev za mesec julij 2020" ter, ali količine goriva, ki so bile iztočene iz mobilnega pretakališča (cisterne) z volumnom 800 l ustrezajo količinam goriva, ki jo bilo natočeno v posamezen delovni stroj ter ali ustreza datumom točenja, ki so navedeni na poročilih strojnikov za posamezen delovni stroj. Davčni organ mora izvesti popoln ugotovitveni postopek. Šele tako lahko pride do sklepa o dokazni vrednosti posameznega dokaza. Dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo v konkretnem primeru niso bila pravilno ugotovljena. Davčni organ mora najprej analizirati vsak dokaz posebej, primerjati predložene dokaze med seboj in na koncu ugotovitve sintetizirati. Le tako lahko pride v konkretni zadevi do logičnega sklepa, ki pa mora biti utemeljen v obrazložitvi odločbe, tako da navede razloge, ki so odločilni za presojo dokazov, in sicer ali je predloženi dokaz upošteval. Če ga ni upošteval, mora navesti utemeljene razloge. Prava ali izvorna evidenca, ki je predpisana v 93. členu ZTro-1, pa je tista, na podlagi katere se lahko ugotovi dejanska namenska poraba goriva, za katerega tožnik zahteva vračilo trošarine. Ni jasno, zakaj toženka ne šteje za verodostojne tiste evidence, v katerih so zapisani podatki, ki jih tožnik vpisuje na list papirja, ki se pri točenju goriva v delovni stroj nahaja pri mobilni cisterni. V izpodbijani odločbi ni obrazloženo, katere tožnikove evidence toženka šteje za sprotne. Zakonodajalec v 93. členu ZTro-1 ni uporabil pojma "sprotna evidenca". Tožnik je za posamezni delovni stroj v "Specifikaciji delovnih ur, porabi goriva po dnevih in lokacijah delovanja strojev za mesec julij 2020" evidentiral naslednje podatke: ure delovanja posameznega stroja, količino natočenega goriva v posamezni delovni stroj v litrih, opis gradbenih del, ki jih je izvedel s posameznim strojem ter podpis strojnika. V nadaljevanju na straneh 5 do 8 tožbe podaja obrazložitev o porabi goriva za posamezen delovni stroj za delo, opravljeno v mesecu juliju 2020. Iz priloženih listin po mnenju tožnika jasno izhaja, da je gorivo, ki ga je tožnik v mesecu juliju 2020 iztočil iz mobilne cisterne (volumen 800 litrov) v naslednje delovne stroje: CAT 320 C, CAT 323 D, CAT 323 DLN, HIDROMEK 220 NLC, TAKEUCHI TB 175 in HAMM 3516, ki so navedeni v tabeli "Specifikacija delovnih ur, poraba (natočenega) goriva po dnevih in lokacija delovanja strojev za mesec julij 2020", dokazljivo porabil za pogon teh delovnih strojev na navedenih gradbiščih v okviru opravljanja svoje dejavnosti. Toženka se ne more apriori postaviti na stališče, da bo upoštevala le določene listine (evidence) in ne more izbirati med predloženimi dokazi, brez ustrezne obrazložitve (drugi odstavek 76. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik je predložil podatke in evidence za vse stroje v času nadzora. Ker pa toženka ni sestavila zapisnika o prevzetih listinah niti zapisnika o izjavi stranke, njene trditve o tem, kaj ji je tožnik predložil oz. kaj je fotografirala, nimajo dokazne vrednosti. Davčni organ vztraja na stališču, da so evidence o natočenem in iztočenem gorivu kreirane naknadno in niso izvorne, pri čemer ne pojasni, kateri podatki so kreirani naknadno in na kakšni podlagi to sklepa. Davčni organ je zaključil, da tožnikova evidenca ne odraža dejanskega stanja, ker tožnik v postopku nadzora ni predložil lista papirja, ki se je pri točenju goriva nahajal v cisterni, čeprav v predloženih evidencah ni ugotovil nepravilnosti. Tožnik je že v pripombah na seznanitev pojasnil, da se evidence stanja zalog in porabe beležijo sproti na listih papirja, ki se nahajajo v cisternah. Ker se ti listi nahajajo v cisterni cel mesec, so zamaščeni in politi, zato jih tožnik prepiše v Excel tabele. Če bi davčni organ izvedel predlagane dokaze, bi ugotovil, da evidence niso ustvarjene naknadno. Gre za listinske dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti začetno in končno stanje zaloge v posamešni cisterni ter porabo plinskega olja.

Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v pripombah na seznanitev. Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena.

14.Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter je z njimi dokazoval relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Davčni organ bi moral vse predložene dokaze dokazno presoditi, saj mora v ugotovitvenem postopku konkretno ugotoviti vsa relevantna dejstva, ki jih lahko stranka dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi in pri tem upoštevati vsa načela davčnega in upravnega postopka (7. člen in 9. člen ZUP). V navedenem obsegu bi zato moral tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih tudi konkretno dokazno presoditi, vključno z ugotovitvami nadzora, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta. Stranka ima pravico, da se postopka aktivno udeležuje in v njem varuje svoje pravice in pravne interese. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik. Posledično je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Podana je bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15.Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral dopolniti dokazni postopek ob upoštevanju napotkov iz te sodbe ter ponovno odločiti.

Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter je z njimi dokazoval relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik.

6.V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava tožnik opozarja na namen zakonodajalca, ki izhaja iz gramatikalne razlage 93. člena ZTro-1. Če bi zakonodajalec želel predpisati obveznost "sprotnega vodenja evidenc", kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, bi to tudi jasno navedel. Tudi Pravilnik ne določa obveznosti vodenja "sprotnih evidenc", zato je tolmačenje davčnega organa, da so ustrezne le evidence, ki se fizično nahajajo pri posamezni cisterni, preozko in ne sledi namenu zakonodajalca. Stališče davčnega organa, da ni zagotovljena verodostojnost podatkov, ki se prepišejo v Excel tabelo, četudi je verodostojnost dokazana s komercialnimi in knjigovodskimi listinami, naročili, delovnimi nalogi, je v nasprotju z namenom zakona. Takšna ozka razlaga 93. člena ZTro-1 in 3. člena Pravilnika pa je nedopustna, tako po veljavnih predpisih, kot glede na razlago Sodišča EU. Sklicuje se tudi na sodno prakso SEU v zvezi z obveznostjo držav članic, da z notranjimi procesnimi pravili ne izničijo možnosti posameznikov pri uveljavljanju pravic, ki jih imajo na podlagi pravnega reda EU. Navaja, da ZTro-1 in Pravilnik ne določata oblike in omejitev glede sprotnega vodenja evidenc. Trditev davčnega organa, da tožnik ne zagotavlja sprotnih evidenc, če se podatki iz listov prepišejo v Excel tabelo, nima podlage v 93. členu ZTro-1. Davčni organ ne sme brez zakonske podlage določati dodatnih pogojev za vračilo trošarine. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izvede dokaze, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano določbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16.Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že zaradi predhodno navedenih bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

Izrek

17.Toženka je sodišču predlagala, naj predmetno zadevo druži z zadevo, ki se pred sodiščem vodi pod opr. št. I U 712/2022, saj gre za isto stranko, isto pravno podlago in podobno dejansko stanje. Sodišče navedenemu predlogu ni sledilo, saj v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 nanj ni vezano.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločitve in sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Sodišču tudi predlaga, naj predmetno zadevo druži z zadevo, ki se pred sodiščem vodi pod opr. št. I U 712/2022, saj gre za isto stranko, isto pravno podlago in podobno dejansko stanje.

18.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 42331-55356/2020-11 z dne 18. 12. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

19.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Tožba je utemeljena.

-------------------------------

Obrazložitev

Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.

9.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen, za davčno obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 7. 2020 v količini 9.895 litrov, ker ni mogel ugotoviti dejanskega stanja, saj tožnik ni dokazal, da je predložene evidence vodil sproti in pravilno ter, da so podatki v njih verodostojni, zaradi česar jih ni upošteval kot dokaz v postopku (stran 4 obrazložitve izpodbijane odločne). Posledično po mnenju davčnega organa tožnik ne izpolnjuje pogoje iz 93. člena ZTro-1 in 3. člena Pravilnika za mesec julij 2020, s čimer pa se tožnik ne strinja in meni, da je davčnemu organu predložil ustrezne dokaze, ki pa jih davčni organ ni presodil.

Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016.

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski organ) zavrnila tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen, za davčno obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 7. 2020 v količini 9.895 litrov (točka 1 izreka). Davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Tožnik trpi stroške, ki jih ima zaradi postopka (točka 2 izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 3 izreka).

Zveza:

10.Pravno podlago obravnavanega primera predstavlja v relevantnem obdobju veljavni prvi odstavek 93. člen ZTro-1, ki je določal, da imajo kupci - osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah Efte - pravico do vračila dela plačane trošarine za energente, ki se dokazljivo porabijo za industrijsko-komercialni namen, t.j. za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih. Namenska poraba se dokazuje z računi o nabavljenem gorivu in pa z evidencami o nabavi in porabi goriva, davčni organ pa lahko zahteva predložitev še drugih dokazil (drugi odstavek). Na podlagi tretjega odstavka 3. člena Pravilnika upravičenec v evidencah iz drugega odstavka 93. člena zakona vodi podatke o: vrsti in številu strojev v uporabi za industrijsko-komercialni namen, tehničnih podatkih motorja stroja iz prejšnje točke in podatkih proizvajalca o povprečni porabi goriva na uro delovanja stroja, po datumih vpisane ure delovanja motorja stroja, lokaciji delovanja stroja in opis opravila, količini goriva po datumu nabave, vključno s številko izdanega računa, količini goriva po datumu in lokaciji polnitve v stroje in porabi goriva za druge namene. Na podlagi drugega odstavka 6. člena Pravilnika mora upravičenec zagotovi evidentiranje količin goriva, ki se točijo v vozila in naprave, z merilnimi napravami za točenje goriva. Količina iztočenega goriva se prikaže v merski enoti, kot je za gorivo predpisana s predpisi, ki urejajo meroslovje. Za interni servis za točenje goriv upravičenec vodi podatke o prostornini rezervoarja internega servisa za točenje goriv, količini in datumu točenju goriva v druga vozila in naprave ter količino porabe goriva za drug namen, količini in datumu polnjenja internega servisa za točenje goriv, s številko izdanega računa in podatke o zalogi goriva na začetku in koncu meseca.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 25. 9. 2020 predložil zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen, za davčno obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 7. 2020, za 9.895 litrov energentov. Davčni organ se sklicuje na prvi in drugi odstavek 93. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1) in na prvi odstavek 3. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik razpolaga z mobilnim pretakališčem valumna 800,00 litrov in z 6 stroji. K zahtevku za vračilo trošarine je priložil seznam delovnih strojev za mesec julij 2020, seznam gradbišč za mesec julij 2020, Excelovo evidenco z nazivom "SPECIFIKACIJA DELOVNIH UR, PORABA (NATOČENEGA) GORIVA PO DNEVIH IN LOKACIJA DELOVANJA STROJEV ZA MESEC JULIJ 2020", Excelovo evidenco mobilnega pretakališča z nazivom: "EVIDENCA IZTOČENEGA GORIVA/MOBILNA CISTERNA VOLUMEN 800,0 L", ročno prepisano evidenco mobilnega pretakališča, tri račune za nakup plinskega olja in šest ročno prepisanih evidenc strojev. Davčni organ je pri tožniku 21. 10. 2020 opravil nadzor, da bi preveril ali vodi predpisane evidence sproti ali pa so ustvarjene naknadno. Davčni organ je želel preveriti časovno zaporedje dogodkov v Excelovi evidenci in ročno prepisani evidenci mobilnega pretakališča, da bi preveril verodostojnost podatkov. Davčni organ je od tožnika zahteval, naj predloži originalno ročno vodeno evidenco mobilnega pretakališča za mesec julij 2020, v katero so vpisane količine goriva v trenutku dogodka, takoj po končanih vtokih na bencinskem servisu v mobilno pretakališče ter takoj po končanih iztokih iz mobilnega pretakališča v stroje, da zagotovi časovno zaporedje in sledljivost dogodkov (ročno sprotno evidenco mobilnega pretakališča). Zahteval je tudi predložitev ročne sprotne evidence strojev, ki se kreirajo v trenutku nastanka dogodka in vsebujejo podatke o delovnih urah, natočeni količini goriva, gradbišču, opis opravila, oznako stroja ter obdobje, saj so bile predložene evidence ročno prepisane ter naknadno vpisane še v Excelovo evidenco. Tožnik ni dokazal, da so predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, zato jih davčni organ ne more upoštevati kot dokaz. Ugotavlja tudi, da ročnih sprotnih evidenc mobilnega pretakališča za mesec julij 2020 tožnik nima in tako ne more dokazati, da so bili dogodki evidentirani ob svojem nastanku. Tožnik sicer razpolaga s seznamom strojev, seznamom gradbišč, evidenco strojev, v katerih so navedeni posamezni vtoki goriva v posamezni stroj, vendar s temi evidencami ne more dokazovati, kdaj in v kakšnem vrstnem redu so bili opravljeni vtoki v mobilno pretakališče, ter iztoki iz mobilnega pretakališča, saj se na podlagi evidenc strojev ne more kreirati ročna sprotna evidenca mobilnega pretakališča, s katero pa tožnik ne razpolaga oz. je ni predložil. Davčni organ na podlagi celotne dokumentacije in ugotovitev nadzora ugotavlja, da tožnik ne razpolaga z ročnimi sprotnimi evidencami mobilnega pretakališča (evidenca, ki se kreira v trenutku nastanka dogodka) in strojev za mesec julij 2020 ter tako ne more dokazati na podlagi česa so bile kreirane.

Zakon o trošarinah (2016) - ZTro-1 - člen 93, 93/1, 93/2 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 7, 9

Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (2017) - člen 3, 3/3, 6, 6/2

3.Davčni organ je tožnika z dopisom 4. 11. 2020 seznanil, da ni dokazal, da so predložene evidence vodene sproti in da so podatki v njih verodostojni, zato bo tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za mesec julij 2020 zavrnil. Tožnikove pripombe na seznanitev in odgovori davčnega organa nanje so razvidni na straneh 4 do 7 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik ugovarja, da iz seznanitve ne izhaja kakšen dokazni postopek je davčni organ izvedel. Poleg tega se tudi ni opredelil do predloženih dokumentov. Davčni organ v postopku nadzora ni ugotavljal dejanske porabe energentov, ampak se je osredotočil le na obliko evidenc, ne pa na vsebino. Možnost ročnega vodenja evidenc ni prepovedana, saj ZTro-1 in Pravilnik ne določata obveznost vodenja elektronskih evidenc. Davčni organ nasprotno meni, da tožnik ni dokazal, da so predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, zato jih ni upošteval kot dokaz v postopku. Tožnik je predložil ročno prepisane evidence strojev in Excelovo evidencoo specifikaciji delovnih ur strojev ter Excelovo evidenco mobilnega pretakališča in ročno prepisano evidenco mobilnega pretakališča, mora biti po mnenju davčnega organa vsak podatek v evidenci, ki se vodi v Excelu oz. v prepisani obliki, podprt z izvornimi podatki (s podatki iz ročne sprotne evidence mobilnega pretakališča in z ročnimi sprotnimi evidencami vseh strojev, ki jih vodijo strojniki v trenutku nastanka dogodka). Izvorni podatki (ročne sprotne evidence mobilnega pretakališča in ročne sprotne evidence strojev) morajo biti hranjeni dokler obstaja potreba po dokazovanju dejstva, ki ga predstavljajo. Ob pomanjkanju verodostojnih evidenc upravičenec ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Po mnenju davčnega organa lahko evidenca, vodena v Excel programu, odraža svojo celovitost le skupaj z izvornimi podatki. Tožnik ni dokazal, da so predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, zato jih davčni organ ni upošteval kot dokaz v postopku. Davčni organ meni, da v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja o porabi goriva za mesec julij 2020, ker tožnik ni dokazal, da so predložene evidence vodene sproti, pravilno in verodostojno, zato niso izpolnjeni pogoji iz 93. člena ZTro-1 in 3. člena Pravilnika.

11.V konkretnem primeru tožnik nabavljenega goriva ni natakal direktno v svoje delovne stroje, temveč najprej v svojo mobilno cisterno (interni bencinski servis), iz nje pa nato v svoje delovne stroje. Tožnik je zahtevku za vračilo trošarine priložil evidence, ki so formalno vsebovale podatke iz tretjega odstavka 3. člena in drugega odstavka 6. člena Pravilnika, kar med strankama ni sporno, vendar pa je prvostopenjski organ ugotovil, da te evidence niso nastale v času točenja goriva iz mobilne cisterne v delovne stroje, ampak kasneje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ na podlagi dokumentacije in ugotovitev nadzora ugotovil, da tožnik ne razpolaga s sprotnimi ročnimi evidencami za mesec julij 2020, zaradi česar ni dokazal, da so v postopku predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, da so vodene pravilno in da so podatki v njih resnični, zato jih davčni organ ni upošteval kot dokaz v postopku. Po mnenju prvostopenjskega in tudi pritožbenega organa upravičenec ob pomanjkanju verodostojnih evidenc, ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi (stran 6 obrazložitve odločbe pritožbenega organa).

Pridruženi dokumenti:*

4.Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. S sklepom je združil pritožbena postopka, ki se vodita pod opr. št. DT-498-3-9/2021 in DT-498-3-10/2021 v skupno obravnavanje in odločanje, z odločbo pa je tožnikovi pritožbi zavrnil. Tudi pritožbeni organ meni, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za vračilo trošarine. Meni tudi, da ob pomanjkanju verodostojnih evidenc, tožnik količine porabljenega goriva ne more dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi v smislu drugega odstavka 93. člena ZTro-1. Tožnik svoj način dela opravičuje s tem, da so listi papirja, ki se nahajajo ob mobilnih cisternah, zamazani od zemlje in olja. V 93. členu ZTro-1 in v določbah Pravilnika res ni izrecno predpisano, da morajo biti evidence za namene vračila trošarine za industrijsko-komercialni namen vodene sproti. Vendar pa dejansko stanje lahko verno odražajo le evidence, v katere se podatki vpisujejo v času poslovnega dogodka, ne pa evidence, v katere se podatki vpisujejo kasneje, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Tudi kasnejšim evidencam, bi bilo mogoče pokloniti vero, kolikor bi tožnik predložil liste, v katere je po svojih trditvah vpisoval podatke neposredno ob točenju goriva iz mobilne cisterne. Taka dokazila je tožnik predložil le za mobilno cisterno ter delovna stroja CAT 320C in HIDROMEK 220 NLC. Za druge delovne stroje prvostopenjski organ vračila trošarine ni priznal, ker tožnik takih dokazil ni predložil. Ob pomanjkanju evidenc je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na možnost dokazovanja z drugimi dokazi v smislu drugega odstavka 93. člena ZTro-1. Evidenca je pri internem servisu bistvenega pomena pri ugotavljanju namena porabe goriva, saj se pri točenju v delovni stroj na internem servisu ne izda noben račun. Zato je potrebno, da so takšne evidence verodostojne, tega pogoja pa tožnikove evidence ne izpolnjujejo.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.