Jedro

Za pridobitev službene izkaznice mora prosilec izpolnjevati splošne in posebne pogoje.

Izrek

I. Tožba se zavrne

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožničino vlogo z dne 19. 2. 2016, za podelitev službene izkaznice zasebnega varovanja, zavrnila.

2. Iz priloženih listin k vlogi je tožena stranka ugotovila: da je tožnica imela V. stopnjo izobrazbe; da je bila od 20. 8. 2001 vojakinja; da je bila na Ministrstvu za obrambo v obdobju od 15. 5. 2003 do 12. 8. 2004 zaposlena kot vodja skupine, od 13. 8. 2004 do 9. 5. 2007 pa kot poveljnica pehotnega oddelka; da je sedmo stopnjo izobrazbe pridobila 30. 9. 2011; da je v času od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2012 delala pri družbi A. d.o.o., na področju komercialne službe in prodaje, vendar ni bila v delovnem razmerju; da je na Medobčinskem inšpektoratu in redarstvu Občine … bila zaposlena za določen čas od 26. 12. 2013 do 31. 12. 2014 in od 1. 1. 2015 do 2. 2. 2015 na delovnem mestu občinski redar.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da v skladu s prvim odstavkom 32. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1) mora prosilec izpolnjevati splošne pogoje za pridobitev službene izkaznice ter v skladu s 33. členom ZZasV-1 še posebne pogoje, določene v katalogih strokovnih znanj in spretnosti za posamezno nacionalno poklicno kvalifikacijo glede na strokovno usposobljenost za opravljanje posamezne vrste dela. Ker je tožnica zaprosila za pridobitev službene izkaznice za varnostno menedžerko, je tožena stranka presojala poleg splošnih pogojev iz 32. člena ZZasV-1 tudi posebne pogoje in sicer na podlagi drugega in tretjega odstavka 33. člena ZZasV-1. Najprej je tožena stranka preverjala pogoj po drugem odstavku 33. člena ZZasV-1, ki določa, da mora imeti prosilec najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju varovanja. Ker tožnica delovnih izkušenj na področju zasebnega varovanja ni imela v zakonsko določenem trajanju najmanj treh let, temveč le 1 leto, 1 mesec in 7 dni (na delovnem mestu občinski redar), je tožena preverjala ali tožnica izpolnjuje pogoj iz tretjega odstavka 33. člena ZZasV-1, ki bi ji omogočal izdajo službene izkaznice za varnostno menedžerko, in sicer ali ima tožnica najmanj visoko strokovno izobrazbo in najmanj pet let delovnih izkušenj na vodilnih ali vodstvenih delih. Iz priloženih listin k vlogi je tožena stranka ugotovila, da je tožnica sedmo stopnjo izobrazbe pridobila 30. 9. 2011 in da po pridobitvi sedme stopnje izobrazbe ni delala na vodilnih ali vodstvenih delih. Tožena stranka je tako zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za podelitev službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnega menedžerja iz drugega odstavka 33. člena ZZasV-1, niti pogoja iz tretjega odstavka 33. člena ZZasV-1. 4. V tožbi tožnica navaja, da je tožena stranka napačno tolmačila ZZasV-1 in Katalog strokovnih znanj in spretnosti za varnostnega menedžerja ter napačno ugotovila dejansko stanje. Tožnica meni, da v drugem in tretjem odstavku 33. člena ZZasV-1 ni izrecno določeno, da mora prosilec imeti samo ene ali druge izkušnje. ZZasV-1 ne določa alternative (eno ali drugo), temveč daje možnost, da ko nekdo nima dovolj izkušenj na področju varovanja, se štejejo tudi izkušnje na vodilnih ali vodstvenih delih, za to pa se zahteva višja stopnja izobrazbe. Tožnica ima delovne izkušnje na področju varovanja, saj je od 26. 12. 2013 do 2. 2. 2015 opravljala naloge varovanja kot občinska redarka, torej 1 leto, 1 mesec in 7 dni. Torej so to zahtevane delavne izkušnje, ki dopolnjujejo manjkajoče delovne izkušnje na vodilnih ali vodstvenih delovnih mestih. Tožnica meni, da je vsekakor bolje imeti vsaj nekaj delovnih izkušenj na področju varovanja in te izkušnje dopolnjevati z izkušnjami na vodstvenih ali vodilnih delovnih mestih. Nadalje tožnica meni, da bi tožena stranka morala ugotoviti, da je tožnica v Slovenski vojski delala kot vodja skupine 1 leto, 2 meseca in 27 dni ter kot poveljnica pehotnega oddelka 2 leti, 7 mesecev in 26 dni, kar skupaj znaša 4 leta, 6 mesecev in 23 dni. Tožnici se zdi smešno, da tožena stranka ocenjuje, da delovno mesto podčastnika, poveljnika oddelka, oziroma namestnika poveljnika voda ni vodilno oziroma vodstveno delovno mesto. Tudi vodja skupine je vodstveno oziroma vodilno delovno mesto. Vodstvena ali vodilna dela se lahko opravljajo tudi s srednjo strokovno izobrazbo, saj imamo tudi vodilna oziroma vodstvena delovna mesta, kjer je predpisana srednja strokovna izobrazba. To je veljalo tudi v Slovenski vojski. Tožnica je toženi stranki priložila tudi potrdilo gospodarske družbe A. d.o.o. iz Ljubljane. V potrdilu je zelo jasno navedeno, da je tožnica tam opravljala delo vodje svetovalno komercialne službe in prodaje. To delo je opravljala preko družinskega podjetja, ki ga je vodil njen bivši mož. Dokumentov v zvezi s tem nima, kolikor pa ji je poznano, je šlo za vzajemno sodelovanje dveh podjetij. Kako sta direktor in bivši mož tožnice to urejala, pa tožnica ne ve in v tem primeru niti ni pomembno. Zakaj potrdilo, ki ga je podpisal direktor družbe B.B., ni dovolj ustrezen dokument, pa tožena stranka v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe ne navede. Tožnica meni, da je bistveno to, da je opravljala delo kot vodja svetovalno komercialne službe in prodaje. Nadalje tožnica navaja, da je komercialni tehnik, diplomirana ekonomistka, inženir kmetijstva in krajine ter grafologinja - svetovalka (6/1), ima certifikat za MUL T ARADAR C/CD, potrdilo o opravljenem preizkusu znanja iz snovi »Požarna varnost«, strokovni izpit za obrambo in varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ter še druga potrdila, opraviti je morala tudi podčastniško šolo. Ob vsem tem se ji zdi čudno, da ni primerna za izdajo službene izkaznice. Tožnici se zdi nerazumno, da več kot enoletne delovne izkušnje na področju varovanja (delo občinskega redarja) ne odtehtajo dobrih 5 mesecev, ki ji manjkajo pri delovnih izkušnjah na vodilnih ali vodstvenih delih, če se ne upošteva že omenjenih 9 mesecev pri družbi A. d.o.o. Nepriznavanje delnega izpolnjevanja osnovnega pogoja za varnostnega menedžerja, delovne izkušnje na področju varovanja, pomeni negiranje drugega in četrtega odstavka 33. člena ZZasV-1, ki na prvo mesto postavlja delovne izkušnje na področju varovanja. Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi, ter dodaja, da je seštevanje delovnih izkušenj iz drugega in tretjega odstavka 33. člena nepravilno, zmotno in neutemeljeno. Iz komentarja k 33. členu ZZasV-1 izhaja, da imetnike licenc oziroma lastnike napotuje k temu, da ne sklepajo delovna razmerja za delovno mesto varnostnega menedžerja z osebami, ki nimajo izkušenj oziroma dovolj izkušenj na področju varovanja. V zvezi s tožbenim ugovorom tožnice, da se za delovne izkušnje štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih je delavec pridobil z opravljanjem del na podobnih delovnih mestih, za katero se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba, razen pripravništva v eno stopnjo nižji izobrazbi in da se kot delovne izkušnje upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira, tožena stranka dodaja, da to izhaja iz 13. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), kar pa v primeru zaposlovanja varnostnega osebja, ker gre za gospodarske družbe oziroma imetnike licenc ne velja. Glede predloženega potrdila podjetja A. d.o.o. iz Ljubljane pa tožena stranka dodaja, da le to ni verodostojno, saj ne izkazuje dejanskega opravljanja dela tožeče stranke na vodilnem ali vodstvenem delovnem mestu. Tožeča stranka namreč ni bila zaposlena v njihovem podjetju, dokazila o morebitnem drugem pogodbenem razmerju pa ni predložila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V konkretnem primeru je sporno ali tožnica izpolnjuje pogoje za podelitev službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnega menedžerja.

8. V ZZasV-1 so v 32. členu določeni splošni pogoji in v 33. členu ZZasV-1 posebni pogoji, ki jih mora prosilec izpolnjevati za pridobitev službene izkaznice. Na podlagi drugega odstavka 33. člena ZZasV-1 mora prosilec za službeno izkaznico za varnostnika nadzornika poleg splošnih pogojev iz 32. člena tega zakona imeti najmanj eno leto delovnih izkušenj na področju varovanja, za operaterja VNC najmanj dve leti delovnih izkušenj na področju varovanja, za varnostnika telesnega stražarja in varnostnega menedžerja pa najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju varovanja. V tretjem odstavka 33. člena ZZasV-1 je določeno, da ne glede na določbe prejšnjega odstavka, pogoj delovnih izkušenj za varnostnega menedžerja izpolnjuje prosilec, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo in najmanj pet let delovnih izkušenj na vodilnih ali vodstvenih delih.

9. Iz upravnega spisa in prilog v upravnem spisu izhaja, da je tožnica bila najprej zaposlena na Ministrstvu za obrambo kot vojakinja in sicer od 20. 8. 2001. Nadalje je bila Ministrstvu za obrambo od 15. 5. 2003 do 12. 8. 2004 zaposlena kot vodja skupine, od 13. 8. 2004 do 9. 5. 2007 pa kot poveljnica pehotnega oddelka. Nato je delala pri družbi A. d.o.o. in sicer od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2012 na področju komercialne službe in prodaje, vendar ni bila v delovnem razmerju. V obdobju, ko je delala pri družbi A. d.o.o., t.j. 30. 9. 2011, je pridobila sedmo stopnjo izobrazbe. Na delovnem mestu občinski redar pa je bila zaposlena za določen čas na Medobčinskem inšpektoratu in redarstvu Občine … in sicer v obdobju od 26. 12. 2013 do 31. 12. 2014 in od 1. 1. 2015 do 2. 2. 2015. 10. Glede na zgoraj opisano izhaja, da ima je tožnica na področju varovanja samo 1 leto, 1 mesec in 7 dni delovnih izkušenj, zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da tožnica za pridobitev službene izkaznice varnostni menedžer ne izpolnjuje pogoja najmanj treh let delovnih izkušenj na področju varovanja, ki je določen v drugem odstavku 33. člena ZZasV-1. Prav tako je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja tretjega odstavka 33. člena ZZasV-1, ki določa, da pogoj delovnih izkušenj za varnostnega mededžerja izpolnjuje prosilec, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo in najmanj pet let delovnih izkušenj na vodilnih ali vodstvenih delih. Tožnica je visoko strokovno izobrazbo pridobila šele 30. 9. 2011, delo vodje skupine in poveljnice oddelka na Ministrstvu za obrambo pa je opravljala s peto stopnjo izobrazbe. Delo oziroma sodelovanje z družbo A. d.o.o., in priloženo potrdilo družbe pa tudi po presoji sodišča ne izkazuje dejanskega dela na vodilnem ali vodstvenem delovnem mestu. Tožnica ni bila v delovnem razmerju pri družbi A. d.o.o., drugih listin, ki bi izkazovala nasprotno, pa ni predložila.

11. Glede tožbenega ugovora, da ZZasV-1 daje možnost, da se v primeru, ko nekdo nima dovolj izkušenj na področju varovanja, štejejo tudi izkušnje na vodilnih ali vodstvenih delih, za kar pa se zahteva višja stopnja izobrazbe, sodišče meni, da navedeni tožbeni ugovor ni utemeljen. Sodišče se strinja s toženo stranko, da za izdajo službene izkaznice varnostni menedžer mora organ najprej preveriti, koliko časa je prosilec opravljal dela na področju varovanja in ugotoviti ali izpolnjuje zakonsko določeno trajanje najmanj 3 let. Če pa prosilec nima izkušenj na področju varovanja pa organ preverja ali ima prosilec najmanj visoko strokovno izobrazbo in najmanj pet let delovnih izkušenj na vodilnih ali vodstvenih delih. Zakon ne omogoča seštevanja delovnih izkušenj kot to želi prikazati tožnica. Prav tako tožničino stališče, da se za delovne izkušnje štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih je delavec pridobil z opravljanjem del na podobnih delovnih mestih, za katero se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba, razen pripravništva v eno stopnjo nižji izobrazbi in da se kot delovne izkušnje upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira, v konkretnem primeru ni pravilno. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da gre v konkretnem primeru za zaposlovanje varnostnega osebja v gospodarski družbi, zato sklicevanje na ZJU ne pride v poštev.

12. Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.