Jedro

Pritožba zoper sklep je dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe (kot je obravnavani) ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške upravnega spora ter stroške revizijskega postopka v skupni višini 1.651,88 EUR.

2. Zoper takšen sklep tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da je pritožnica upravičena še do povračila stroškov za reviziji z dne 1. 4. 2016 in 6. 12. 2019, za predlog za dopustitev revizije z dne 20. 8. 2021, kot tudi do povračila stroškov, povezanih s to pritožbo. Meni, da je odločitev Upravnega sodišča o priglašenih, a nepriznanih stroških revizijskega postopka zmotna in v zvezi s tem uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. **K I. točki izreka**

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Pritožbo zoper sklep v upravnem sporu ureja določba prvega odstavka 82. člena ZUS-1, po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe (kot je obravnavani) ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Vrhovno sodišče zato vztraja pri stališču, ki ga je sprejelo v zadevi I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, in sicer, da pritožba zoper stroškovne sklepe v upravnem sporu ni dovoljena.1

5. Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, iz katere izhaja, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka (namenska) razlaga, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med takšne primere ne sodi odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.2

6. Ob tem je Vrhovno sodišče preizkusilo še, ali je tako stališče v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v odločbi Up-188/01 z dne 25. 3. 2002 sprejelo stališče, da iz ustavne pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi zoper odločitev o stroških, prvič sprejeto pred drugostopenjskim sodiščem, moralo biti dopustno pravno sredstvo. Ker tudi Upravno sodišče odloča kot drugostopenjsko sodišče (njegove odločbe takoj postanejo pravnomočne, da ima položaj višjega sodišča pa izhaja tudi iz 3. točke drugega odstavka 98. člena Zakona o sodiščih), iz razlogov citirane odločbe smiselno izhaja, da zakonska ureditev, po kateri zoper stroškovne odločitve Upravnega sodišča ni pritožbe, ni neustavna.3

7. Na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 je bilo treba po zgoraj obrazloženem pritožbo kot nedovoljeno zavreči. 8. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da ni odločilno, da je sklep Upravnega sodišča vseboval pravni pouk, da je zoper njega dovoljena pritožba. Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, saj gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi zakona. Če na podlagi zakona (v konkretnem primeru na podlagi ZUS-1) pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe. S tem bi ji namreč priznalo več pravic, kot ji gredo po zakonu.

**K II. točki izreka**

9. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako stališče je sprejeto tudi v nadaljnji upravno sodni praksi, prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019, I Up 179/2020 z dne 13. 1. 2021 in I Up 177/2022 z dne 7. 12. 2022. 2 Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. 3 Po stališču pravne teorije in sodne prakse Vrhovnega sodišča v civilnih in gospodarskih zadevah pritožba zoper sklep drugostopenjskega sodišča o stroških ni dovoljena niti na podlagi ZPP, gl. 2. točko komentarja Jana Zobca k 363. členu ZPP v: dr. Ude in drugi: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 504, in npr. sklepe Vrhovnega sodišča Cpg 2/2011 z dne 20. 3. 2012, Cp 12/2020 z dne 22. 5. 2020 in Cp 34/2020 z dne 27. 1. 2021.