Jedro

Za novo škodo gre takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma odmere odškodnine zanjo, ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo moč predvideti, kljub temu pa se kasneje pojavi. Zanjo morajo biti kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče mora tako ugotoviti, da je (nova) škoda nastala, da je ta v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, da je ta dodatna škoda taka, da niti tožnik niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic ter zato ni bila predmet plačila odškodnine - v konkretnem primeru sklenitve poravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine v znesku 13,940.134 SIT in plačilo mesečne rente v znesku 45.000 SIT ter povrnitev pravdnih stroškov. Znesek odškodnine predstavlja plačilo premoženjske škode v višini 3,940.134 SIT za plačilo tožnikovega prikrajšanja pri osebnem dohodku, in plačilo nepremoženjske škode v višini 10,000.000 SIT zaradi popolne izgube delovnih sposobnosti in hudega upada življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka v reviziji poudarja, da zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi invalidnosti, do katere je privedla poškodba v prometni nesreči. Gre za odškodnino, ki jo tožnik v pretežnem delu uveljavlja zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi ob dejstvu, da je kot invalid I. kategorije nesposoben za vsakršno delo. Kršitev določb pravdnega postopka vidi revizija v tem, da je sodišče zavrnilo njegov dokazni predlog, naj ga zasliši in opravi dodatne poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Revizija poudarja, da je ugotovljena invalidnost rezultat dela in ocene pristojne zdravniške komisije ZPIZ, ne pa posameznega zdravnika, zato angažiranje novega zdravnika izvedenca v postopku ni potrebno. Gre za novo škodo, izvirajočo in prometne nesreče dne 9.7.1987 kot nespornega škodnega dogodka, imamo torej vzročno zvezo in toženo stranko, ki je za to odgovorna. Revizija vztraja, da tožniku zato odškodnina za ta del škode nesporno pripada. Tožnik je mnenja, da je upravičen tudi do rente. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki naj dopolni dokazni postopek.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/03 - prečiščeno besedilo, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi in ves čas postopka trdila, da je po sklenitvi izvensodne poravnave s toženo stranko dne 21.5.1990 prišlo do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja tako hudo, da je bil v letu 1995 uvrščen v I. kategorijo invalidnosti, vse to pa zaradi posledic prometne nesreče z dne 9.7.1987. Za novo škodo gre takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma odmere odškodnine zanjo, še ta ni bila znana in njenega nastanka ni bilo moč predvideti, kljub temu pa se kasneje pojavi. Zanjo morajo biti kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče mora tako ugotoviti, da je (nova) škoda nastala, da je ta v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, da je ta dodatna škoda taka, da niti tožnik niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic ter zato ni bila predmet plačila odškodnine - v konkretnem primeru sklenitve poravnave. Obseg škode sodišče ugotavlja s pomočjo izvedenca. Tega tožena stranka kljub večkratnim pozivom sodišča, naj ga predlaga kot dokaz, ni hotela storiti. To pa pomeni, da ni bilo mogoče ugotoviti enega izmed temeljnih elementov odškodninske odgovornosti, to je obsega in nastanka škode sploh. Sodišče prve in druge stopnje sta zelo natančno upoštevali opisana pravila za ugotavljanje temelja odškodninske odgovornosti in v zvezi s tem pravice do povrnitve škode (154., 155. in 158. člen ZOR). Revizijska trditev, da tožnik zahteva odškodnino zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi kot invalid I. kategorije in je zato nesposoben za vsakršno delo, predstavlja širitev trditvene podlage, kar pa v revizijskem postopku več ni mogoče. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko podlago, kot sta jo ugotovili sodišči nižjih stopenj, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Očitek revizije, da sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ko nista izvedli dokaza z zaslišanjem tožnika samega in z dodatnimi poizvedbami pri ZPIZ, po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen. Sodišči sta zavrnitev dokaznih predlogov argumentirano obrazložili. Tožniku sta pojasnili, da bi bil dolžan dokazati obstoj nove škode, za katero zahteva odškodnino, na način, predpisan v 7. členu ZPP, tožba pa bi morala vsebovati vse sestavine, predpisane v 180. členu ZPP. Kadar sodišče ravna v skladu z opisanima določbama, ne krši določb pravdnega postopka, ampak jih pravilno upošteva.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, ki jih revizija uveljavlja in razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podani. Zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).