Jedro

Pritožbeni očitki, da vsebinsko neskladne in neprepričljive izpovedbe prebežnikov glede načina prevoza do meje, prevoza kovčkov, o nadaljevanju poti po prečkanju meje in neodkritju zatrjevano izročenega denarja ne dajajo podlage za sklep o utemeljenem sumu in da je zato sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, niso utemeljeni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženemu F. H. pripor podaljša le iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku za 2 (dva) meseca tj. do vključno 14. 5. 2021 do 20.50 ure, predlog za podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pa se zavrne.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu F. H. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca tj. do vključno 14. 5. 2021 do 20.50 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 370. člena ZKP in predlaga odpravo pripora, podredno pa nadomestitev z milejšim ukrepom.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Odločanje o predlogu za podaljšanje pripora obsega preizkus, ali je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ali je izkazan kateri izmed pripornih razlogov po prvem odstavku 201. člena ZKP ter ali je izkazana sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave z dne 4. 3. 2021 in vseh dokazov, na kateri ta sloni in so bili pridobljeni tekom predkazenskega postopka, predvsem dosedanjih ugotovitev policistov ter izpovedb dveh zaslišanih ilegalnih prebežnikov, ki sta že bila zaslišana pred sodiščem. Res je sicer, da sklep o uvedbi preiskave še ni pravnomočen, kot navaja zagovornik v pritožbi in kar je nenazadnje izrecno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, vendar to ne pomeni, da utemeljen ne izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave. Sodišče prve stopnje se zato ni zgolj sklicevalo na sklep o uvedbi preiskave, temveč je v nadaljevanju (v 8. točki obrazložitve, na 3. in 4. strani izpodbijanega sklepa) tudi povzelo vsebino dokazov, iz katerih tudi po oceni sodišča prve stopnje izhaja utemeljen sum, torej ga je ponovno ustrezno obrazložilo. V petem odstavku 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je tako sodišče prve stopnje povzelo bistveno vsebino izpovedb zaslišanih prič I. M. in E. L., pregled spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v bistvenih navedbah izpovedba zaslišanih prič skladna in da so navedbe obrambe, s katerimi izpodbija izkazanost utemeljenega suma, neutemeljene.

6. V okviru ugotavljanja, ali je izkazan utemeljen sum, sodišče presoja ali je glede na vsebino razpoložljivih dokazov verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Pri tem se sodišče ne spušča v vrednotenje in ocenjevanje dokazov, ker je to predmet dokaznega postopka. S pritožbenimi navedbami, v katerih zagovornik dobesedno povzema določene dele izpovedb zaslišanih prič in izpostavlja posamezne nasprotujoče si dele izjav ter dejstvo, da policisti pri obdolžencu niso našli nobene gotovine, ki naj bi jo prebežnika izročila obdolžencu (skupno 500,00 EUR) in da naknadno pridobljeni podatki o tem, kdaj, kje in kolikokrat je obdolženec prečkal mejo med Srbijo, Hrvaško in BiH nikakor ne potrjujejo obstoja utemeljenega suma, da je izvrševal kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, zagovornik podaja svojo dokazno oceno. Ker to presega obseg ugotavljanja utemeljenega suma, s takimi pritožbenimi navedbami ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma. Tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da vsebinsko neskladne in neprepričljive izpovedbe prebežnikov glede načina prevoza do meje, prevoza kovčkov, o nadaljevanju poti po prečkanju meje in neodkritju zatrjevano izročenega denarja ne dajajo podlage za sklep o utemeljenem sumu in da je zato sodišče dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se sodišče ni opredelilo do nasprotij v izpovedbah prič, ki jih izpostavlja zagovornik v pritožbi, saj je to stvar dokazne ocene, ki se v okviru ugotavljanja obstoja utemeljenega suma ne sprejema. Pritožbene navedbe tako ne zbujajo nobenih pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

7. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da je izkazan tudi priporni razlog begosumnosti, kar je tudi prepričljivo obrazložilo v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih zagovornik ne izpodbija, je obdolženec državljan Kosova, kjer ima tako stalno kot tudi začasno prebivališče, slednje pa ima po lastnih trditvah prijavljeno tudi v Republiki Hrvaški, na sedežu družbe G. ..., ker naj bi na Hrvaškem občasno opravljal določena dela, na Slovenijo pa ga ne veže nobena navezna okoliščina, saj v Sloveniji nima niti zaposlitve, niti prebivališča, niti dovoljenja za prebivanje, niti delovnega dovoljenja, nikakršnega premoženja niti družinskih vezi. Res je, da ima lahko vsak v svoji domovini stalno in začasno bivališče, da je lahko ekonomski migrant in biva v tuji državi in da te okoliščine same po sebi ne kažejo na begosumnost, kot navaja zagovornik v pritožbi. Vendar pa te okoliščine v povezavi z dejstvom, da je zoper obdolženca v Sloveniji uveden kazenski postopek, v katerem mu grozi izrek kazni od 3 do 10 let zapora in denarna kazen, brez vsakega dvoma nakazujejo na begosumnost oz. veliko verjetnost, da bi obdolženec zapustil ozemlje Republike Slovenije in bi postal nedosegljiv slovenskim organom pregona. Te verjetnosti ne zmanjšuje niti okoliščina, da naj bi obdolženec bil zaposlen v družbi s sedežem v Republiki Hrvaški, ki je sicer članica EU, saj je ta zaposlitev zgolj zatrjevana, ne pa tudi zanesljivo izkazana. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da v sklepu ni dokazov, ki bi dovoljevali sklepanje, da bi v primeru odprave pripora obdolženi pobegnil in se skril z namenom, da se izogne izreku zaporne kazni.

8. Utemeljeno pa zagovornik izpostavlja, da do sedaj ugotovljene okoliščine ne dajajo dovolj varne podlage za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti. Sicer drži, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je obdolženec sodeloval pri ilegalnem spravljanju dveh tujcev v evropske države, za kar je zagrožena kazen od 3 do 10 let zapora in denarna kazen, da ga je pri tem najverjetneje vodil finančni motiv (od vsakega od prebežnikov naj bi prejel 250,00 EUR pred odhodom, po prihodu v Francijo pa še po 1.250,00 EUR od vsakega), kar nakazuje na njegovo koristoljubnost, kot izpostavljeno negativno osebnostno lastnost, vendar pa sam način izvršitve, razviden iz opisa kaznivega dejanja, ne daje podlage za zanesljivo sklepanje o obdolženčevi vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj in da gre za dobro organiziranost pri izvrševanju takega kaznivega dejanja. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča glede na do sedaj ugotovljene okoliščine in dejstva, ni brezpogojno na mestu sklepanje, da je izkazana tako realna in konkretna ponovitvena nevarnosti, da bi bilo treba pripor zoper obdolženca odrediti oziroma podaljšati tudi iz tega razloga.

9. Posledično tudi ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor nujen, neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi v smislu 20. člena Ustave Republike Slovenije. Vendar pa je pripor vseeno nujen, neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep zaradi preprečitve obdolženčevega pobega, s katerim bi lahko oviral potek kazenskega postopka in njegovo uspešno dokončanje. Glede na to, da obdolženec v Sloveniji nima bivališča in da ga na Slovenijo ne veže prav nobena osebna navezovalna okoliščina, je vsekakor pravilen tudi zaključek, da v takih okoliščinah pripora ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim omejevalnim ukrepom, saj z nobenim drugim omejevalnim ukrepom ni mogoče doseči zasledovanega cilja tj. preprečiti obdolženčevega pobega in oviranja kazenskega postopka. Zagovornik zaključke sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti glede na izkazano begosumnost izpodbija zgolj s pavšalnimi navedbami, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, v čem je podana sorazmernost izrečenega ukrepa z obdolženčevo zajamčeno pravico do osebne svobode. Ker je sodišče prve stopnje z razlogi, ki jih je navedlo v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, po mnenju pritožbenega sodišča dovolj prepričljivo utemeljilo svojo presojo o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zaradi preprečitve begosumnosti, pritožbeno sodišče take zagovornikove navedbe šteje za neutemeljene.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se pripor zoper obdolženca podaljša le iz pripornega razloga begosumnosti, predlog za podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti pa se zavrne. V samo trajanje podaljšanja pripora ni posegalo, ker se z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo podaljšanje pripora za 2 meseca, v celoti strinja, zagovornik pa jih pritožbeno ni izpodbijal.