Jedro

Enotni azilni postopek pomeni, da tožena stranka najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 8. 2009, ter odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi pete in šeste alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 117/2007) zavrnila prošnjo tožeče stranke za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ter odredila, da morata tožnici v skladu s četrtim odstavkom 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke, ko je zavrnila prošnjo tožeče stranke na podlagi pete alineje 55. člena ZMZ, nepravilna, saj ni v zadostni meri ugotovila dejanskega stanja in je zato to določbo ZMZ uporabila nepravilno. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da se je prva tožnica prvič srečala s slovensko uradno osebo dne 29. 6. 2009, ko so jo avstrijski organi predali slovenskim. Stališče tožene stranke, da bi prva tožnica zaprosila za mednarodno zaščito že na Hrvaškem, v Avstriji ali v Italiji, če bi bila resnično preganjana, pa po mnenju sodišča prve stopnje ne daje podlage za zavrnitev prošnje na podlagi pete alineje 55. člena ZMZ. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka tudi ni pravilno odločila, ko je zavrnila prošnjo tožeče stranke na podlagi šeste alineje 55. člena ZMZ. Odločitev ne more temeljiti zgolj na sklepanju, da je tožeča stranka za zaščito zaprosila tudi z namenom, da bi odložila oziroma onemogočila prisilno odstranitev iz države, prav tako ne na sklepanju, da je vedela, da bo v primeru, da v Sloveniji ne bi zaprosila za zaščito, odstranjena tudi iz ozemlja te države. Iz upravnih spisov tudi ne izhaja, da bi bila tožnica že v postopku odstranitve iz države. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta tožene stranke ter iz upravnih spisov bilo očitno, da je treba tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

3. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje (1. točka izreka sodbe in sklepa) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Ponavlja obrazložitev s tožbo izpodbijane odločbe. Vztraja pri tem, da je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in da je pravilno uporabila materialno pravo. Podrobno pojasnjuje svoje stališče, se sklicuje na svojo odločbo in prosilkine izjave ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba tožeče stranke zavrne in se potrdi odločba tožene stranke z dne 28. 8. 2009. 4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavnem primeru je tožena stranka zavrnila prošnjo prve tožnice (v nadaljevanju tožnica) in njene mladoletne hčere za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku na podlagi pete in šeste alineje 55. člena ZMZ. V njih je določeno, da se prošnja v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namere za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (peta alineja) oziroma je prosilec vložil prošnjo z namenom, da odloži oziroma onemogoči odstranitev iz države (šesta alineja). V 54. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ lahko odloči v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani.

7. Iz navedenih določb ZMZ po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da se prošnja za priznanje statusa begunca (drugi odstavek 2. člena ZMZ), ki je le ena od oblik mednarodne zaščite, druga pa je subsidiarna zaščita (tretji odstavek 2. člena ZMZ) lahko zavrne v pospešenem postopku, če obstoja za to kateri od razlogov iz 55. člena ZMZ.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožeče stranke za priznanje statusa begunca na podlagi pete alineje 55. člena ZMZ, pravilna in zakonita, tožba pa ni utemeljena in v tem delu tudi izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita.

9. Tožnica je namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča imela možnost zaprositi za mednarodno zaščito bistveno prej, kot je to storila. Po lastnih izjavah je namreč potovala skupaj s svojo hčerjo in še 18 osebami (eni v kombiju, drugi v osebnem avtomobilu) iz Bosne preko Hrvaške, prvič je ilegalno prestopila hrvaško slovensko mejo in pripotovala v Slovenijo, v Sloveniji so se 2 krat ustavili, enkrat so spraševali za pot, drugič pa na cestninski postaji, kjer so kupili vinjeti za avtomobile, nato so ilegalno prestopili slovensko avstrijsko mejo, se prepeljali preko Avstrije, ilegalno prestopili avstrijsko italijansko mejo, kjer so jih prejele italijanske oblasti, jih vrnile avstrijskim, te pa slovenskim, in šele po preteku 5 ur od izročitve slovenskim oblastem je izrazila namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito zase in za hči. Glede na te okoliščine torej ne gre za vprašanje 5 ur, kot obdobje do vložitve namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito karikirata tožnica in sodišče prve stopnje, temveč gre za vprašanje 2 dni, kot je trajalo potovanje preko Hrvaške, ki je varna tretja država in v kateri bi lahko zaprosila za mednarodno zaščito, nato preko Slovenije in Avstrije do Italije in nato prisilno vračanje iz Italije v Avstrijo in nato v Slovenijo, v nobeni od teh držav pa ni zaprosila za mednarodno zaščito, tudi ko je prišla v stik z njihovimi organi, razen po poteku 5 ur ob prisilni vrnitvi v Slovenijo, ko je bila ves čas v stiku s slovenskimi policisti. Glede na navedeno torej Vrhovno sodišče meni, da namera za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni izražena v najkrajšem možnem času, čeprav je za to tožnica imela možnost, in da je torej v tem primeru podan razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene po peti alineji 55. člena ZMZ.

10. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v tem primeru ne morejo vplivati tožničine navedbe, da ni vedela, da se prošnja za mednarodno zaščito lahko vloži v Sloveniji, da je imela namen zaprositi za mednarodno zaščito v Belgiji, kot je izjavila v vlogi na obrazcu, oziroma iz ekonomskih razlogov oditi v Francijo, kot je izjavila na Policijski postaji. Oseba, ki iz razlogov iz drugega odstavka 2. člena ZMZ zapusti izvorno državo, ker beži pred preganjanjem, kot zatrjuje tožnica, se po prepričanju Vrhovnega sodišča, enako kot si organizira ilegalno pot iz izvorne države, tudi pozanima, v kateri najbližji državi lahko varno zaprosi za mednarodno zaščito. Če gre za takšne razloge pa si ogrožena oseba tudi ne izbira najbolj oddaljene države, v kateri bo zaprosila za mednarodno zaščito, še zlasti ne glede na okoliščine, kot jih navaja tožnica, namreč da ima v Belgiji sorodnike.

11. Ker za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku v obsegu statusa begunca zadošča že eden od razlogov iz 55. člena ZMZ, se Vrhovno sodišče do obstoja razloga iz šeste alineje 55. člena ZMZ niti ne opredeljuje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sicer dopolnjevala svoje razloge, v razmerju do izpodbijane odločbe, o že začetem postopku odstranitve tožeče stranke iz države, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne zadošča za sprejem stališča, da je bil dejanski stan šeste alineje 55. člena ZMZ dejansko razčiščen. Te dodatne razloge namreč tožena stranka ni navedla že v svoji odločbi, katere zakonitost je presojalo sodišče prve stopnje. Za toženo stranko pa to pomeni, da ji v ponovljenem postopku ne bo treba iskati in utemeljevati še kakšnega drugega razloga za zavrnitev tožničine prošnje za status begunca v pospešenem postopku.

12. Ne glede na to, da tožnici tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča ni mogoče priznati statusa begunca po drugem odstavku 2. člena ZMZ, kar je tožena stranka pravilno in utemeljeno odločila, pa je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnici zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, torej tudi prošnjo za subsidiarno zaščito, ni pa pojasnila, zakaj tožnica ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito.

13. Tožena stranka je torej zmotno uporabila določbe tretjega odstavka 2. člena, 28. in 34. člena ZMZ. Po teh določbah se prizna status subsidiarne oblike zaščite državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena); resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (28. člen); pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite (34. člen – enotni azilni postopek).

14. Enotni azilni postopek po 34. členu ZMZ, pomeni, da tožena stranka najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca po drugem odstavku 2. člena in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite po tretjem odstavku 2. člena ZMZ. Tožena stranka pa v tem primeru navedenih določb ZMZ ni upoštevala in pogojev za subsidiarno zaščito ni ugotavljala oziroma razlogov za njeno zavrnitev v izpodbijani odloči ni navedla.

15. Vrhovno sodišče glede na navedeno pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, s katero je ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 8. 2009, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, vendar iz razlogov, ki so navedeni v tej sodbi Vrhovnega sodišče, ne pa iz razlogov prvostopne sodbe. Zato bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku slediti napotkom Vrhovnega sodišča ter ponovno odločiti o tožničini prošnji za mednarodno zaščito, in sicer glede statusa begunca, pri čemer so za njegovo zavrnitev podani razlogi iz pete alineje 55. člena ZMZ, nato pa še glede subsidiarne zaščite, in za svojo odločitev navesti razumne razloge.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe) sodišča prve stopnje.