Jedro

V primeru zavrženja tožbe ali zavrnitve tožbenega zahtevka lahko traja učinek pravnomočnosti zavrnilnega sklepa o začasni odredbi najdlje do pravnomočnosti sodne odločbe o glavni stvari. Če je bila tožba zavržena, lahko tožeča stranka vloži novo tožbo z novim (enakim) predlogom za izdajo začasne odredbe. Pravnomočna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v zadevi, v kateri je bila tožba zavržena, zato ne predstavlja nobene ovire „pravnomočno razsojene stvari“ za nov postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. točka) in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka).

2. Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče odločitev o zavrnitvi predloga za začasno odredbo oprlo na okoliščino, da je zavrglo tožbo. S tem je štelo, da obstoj terjatve ni izkazan za verjetnega, takšna ugotovitev pa je napačna. Prvo sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja. Z obstojem terjatve se prvo sodišče sploh ni ukvarjalo vsebinsko. Sklep nima razlogov, zato je prvo sodišče bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče menilo, da zaradi zavrženja tožbe ne obstajajo več pogoji za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, bi moralo predlog za izdajo začasne odredbe zavreči, ne pa zavrniti. Z izpodbijano odločitvijo je prvo sodišče sprejelo vsebinsko odločitev z učinkom res iudicata. S tem je tožnikom odvzelo možnost, da sodišče vsebinsko obravnava predlog za izdajo začasne odredbe. Tožbo lahko ponovno vložijo z istim zahtevkom, predloga za izdajo začasne odredbe pa glede na izpodbijano odločitev tožniki ne morejo ponovno vložiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zavarovalna začasna odredba je namenjena zavarovanju terjatve tožeče stranke oziroma upnika (zavarovanje pred nevarnostjo, da meritorne sodne odločbe ne bi bilo mogoče izvršiti), z regulacijsko začasno odredbo pa se zasleduje začasno ureditev določenega razmerja (da se prepreči nevarnost, da sodno varstvo zaradi morebitnih kasnejših sprememb ne bi moglo doseči namena). Upnik je vedno dolžan opravičiti začasno odredbo kot sredstvo zavarovanja z začetkom ustreznega postopka zaradi uveljavitve svojega zahtevka. Učinek pravnomočnosti sklepa o izdaji začasne odredbe je začasne narave in se navezuje na čas, za katerega se izdaja začasna odredba. Začasna odredba lahko velja le določen čas (277. člen ZIZ). S potekom tega časa začasna odredba preneha veljati, s tem pa preneha tudi učinek njene pravnomočnosti. Tudi učinek pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je časovno omejen. V primeru zavrženja tožbe ali zavrnitve tožbenega zahtevka lahko traja učinek pravnomočnosti zavrnilnega sklepa o začasni odredbi najdlje do pravnomočnosti sodne odločbe o glavni stvari.

5. Če je bila tožba zavržena (kot je to v obravnavani zadevi) lahko tožeča stranka vloži novo tožbo z novim (enakim) predlogom za izdajo začasne odredbe. Pravnomočna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v zadevi, v kateri je bila tožba zavržena, zato ne predstavlja nobene ovire „pravnomočno razsojene stvari“ za nov postopek.

6. Ker je prvo sodišče zavrglo tožbo, je pravilno ugotovilo, da ne more biti izkazan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Zato je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna, sklep prvega sodišča pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih.

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prvega sodišča v izpodbijanem delu (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).