Jedro

Ker revident pred 31.5.1992, saj je bil takrat še uživalec invalidske pokojnine, kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti, sploh ni mogel pridobiti pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ker pač na drugem ustreznem delu ni delal, mu tudi ni bilo mogoče priznati pravic, niti voditi postopka, po določilih zakona, veljavnega pred 1.4.1992. Šele, ko je 1.6.1992 pričel opravljati drugo ustrezno delo, je bilo mogoče ugotavljati, da prejema na njem manjšo plačo, kot bi jo prejemal, če bi še naprej opravljal svoje delo. In šele takrat je bilo mogoče pričeti postopek, za izračun sicer že priznane pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Zato mu je bilo nadomestilo pravilno odmerjeno v skladu z določbami 134. do 137. člena ZPIZ, veljavnega od 1.4.1992 dalje.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za priznanje pravice do odmere nadomestila plače na drugem ustreznem delu v višjem znesku, kot mu je bilo odmerjeno, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da za tako priznanje niso izpolnjeni zahtevani pogoji.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede dejanskega stanja, kot tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je bil obravnavani postopek pričet pred 31.3.1992 in da mu je zato treba priznati pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po predpisih, ki so veljali do tega datuma, ne pa po tistih, ki so pričeli veljati kasneje. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbah prvega odstavka 133. in 292. člena ter 293. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96). V prvem odstavku 133. člena je določeno, da lahko ima pravico do nadomestila na drugem ustreznem delu delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma do zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. V prvem odstavku 292. člena je, v prehodnih in končnih določbah, določeno, da se uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do 31.3.1992, od 1.4.1992 zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do navedenega dne. Po določbi 293. člena pa se v postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel do 31.3.1992, uporabljajo predpisi, ki so veljali do navedenega dne. V takih primerih se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti.

Ker sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče pravilno zaključili, da revident pred 31.5.1992, saj je bil takrat še uživalec invalidske pokojnine, kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti, sploh ni mogel pridobiti pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ker pač na drugem ustreznem delu ni delal, mu tudi ni bilo mogoče priznati pravic, niti voditi postopka, po določilih zakona, veljavnega pred 1.4.1992. Šele, ko je 1.6.1992 pričel opravljati drugo ustrezno delo, je bilo mogoče ugotavljati, da prejema na njem manjšo plačo, kot bi jo prejemal, če bi še naprej opravljal svoje delo. In šele takrat je bilo mogoče pričeti postopek, za izračun sicer že priznane pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Zato mu je bilo nadomestilo pravilno odmerjeno v skladu z določbami 134. do 137. člena ZPIZ, veljavnega od 1.4.1992 dalje.

Navajanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi, glede na ugotovljeno dejansko stanje, zaradi naštetih razlogov ni utemeljeno. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).