Jedro

Kot resno grožnjo, s katero je ogrožena varnost osebe, je šteti tudi grožnjo z ubojem, dano po telefonu, če je to podal sosed, s katerim se že daljšo dobo med sabo ne razumeta.

Izrek

Pritožba obdolženega R. B. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi R. B. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi R. B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po čl. 145/I KZ.

Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločeno je še bilo, da se obdolženi po določilu člena 95/IV Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi R. B. po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napada pa tudi odločbo sodišča prve stopnje o kazenski sankciji. Predlaga,da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Drugače kot pritožnik pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje te kazenske zadeve, pri čemer v postopku ni zagrešilo prav nobene,tudi ne pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka člena 371 ZKP, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Povedanega namreč ne morejo ovreči niti obširna zatrjevanja pritožnika v vloženi pritožbi.

Pritožnik ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje ob izostanku objektivnih dokazov, ki bi potrjevali, da je res prav obdolženec v inkriminiranem času telefoniral oškodovanki, ter dejstvu, da obdolženec, razen da je storitev kaznivega dejanja zanikal, o zadevi ni povedal praktično ničesar, svojo odločitev sprejelo zgolj na podlagi tega, kar je zaslišana kot priča povedala J. Z. Nima pa pritožnik prav, ko meni, da tej sodišče ne bi smelo verjeti, pa tudi, da ta dokaz ni dovolj za obsodbo obdolženca. Nasprotno, pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je zaslišani priči v celoti verjeti in to ne le za to, ker je ta prepričljiva, ampak tudi zato, ker je to, kar je povedala,življenjsko sprejemljivo, in v pretežnem delu potrjeno z navedbami pritožnika v vloženi pritožbi. V tej tudi obdolženi B. priznava, da z oškodovanko stanuje v isti hiši, še več, z predložitvijo odločbe o prekršku, ne glede na to, da ta še ni pravnomočna, potrjuje, da odnosi med njima tam niso dobri. Čeprav je v navedeni odločbi zajet dogodek kasnejšega datuma od obravnavanega,vendarle pokaže,da je Z.,takratni policistki, ki se je tudi zaradi tega ob zaslišanju dobro zavedala, kaj pomeni krivo pričanje, moč pritrditi, da je obdolženi zaradi poklica ni maral in zato njej in hčerki nagajal že prej. Temu v prid govori tudi sedaj v pritožbi potrjeno dejstvo, da je bil obdolženi B. svoj čas s strani policije obravnavan zaradi drugega kaznivega dejanja, ko je vsaj slutil, če že ne vedel, da zanj ve tudi Z.. Ne glede na to, pred katerim državnim organom glede tega dejanja sedaj teče postopek, česar torej ni potrebno preverjati, je razumljivo, da je svoj srd do policije obdolženec znesel nad tistim,ki mu je bil od njenih delavcev najbližji in najlažje dosegljiv, torej nad Z., in iz razloga, ker je vedel, da je ta kot mati občutljiva za otroka, še nad njeno hčerko.

Kot rečeno, logična je izpoved oškodovanke, da je njej in hčerki, pa četudi tega ni povedala takoj, je pa to pojasnila neposredno po dogodku ob podaji predloga za pregon obdolženca, ob grožnji z izgubo službe pri policiji zagrozil še z ubojem obeh, česar se je ta upravičeno ustrašila. Gre namreč za grožnjo,katere uresničitev je objektivno mogoča,pa četudi izražena le po telefonu. Seveda tudi pritožbeno sodišče ne vidi, zakaj ne bi bilo mogoče verjeti Z. tudi v tistem delu njenih trditev, ko je povedala, da je bil tisti, ki je telefoniral, obdolženi. To namreč izhaja iz njene navedbe, da ga je med telefoniranjem skušala prekiniti z besedami "gospod B.", na kar ta ni reagiral, dobro pa je poznala tudi njegov glas. Končno ni prezreti tega, da niti pritožnik sam ni pojasnil, zakaj bi si Z. očitke proti njemu izmislila, če ti ne bi bili resnični.

O vsem povedanem je sodišče prve stopnje podalo jasne razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ti pa temelje na izvedenem dokaznem postopku, pri čemer ne drži, da bi si bili v medsebojnem nasprotju, kot to skuša prikazati pritožnik.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da izrečena kazenska sankcija v celoti ustreza in ni razloga za njeno spremembo v obdolženčevo korist. To velja tudi ob pritožnikovem zatrjevanju, da pri njenem izreku sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati obdolženčeve predkaznovanosti pri sodniku za prekrške.Ta je dejansko obstajala in je razvidna iz poročila tega organa v spisu.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Zaradi neuspeha s pritožbo bi moral obdolženi plačati povprečnino.

Pritožbeno sodišče ga je plačila te oprostilo iz istih razlogov, iz katerih ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka že sodišče prve stopnje.