Jedro

Izjava osumljenca, podana na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, ni nedovoljen dokaz, za katero bi veljala ekskluzijska pravila.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25. 4. 2012 spoznalo za kriva: B. E. storitve kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dejanje opisano pod točko 1. izreka), za katero mu je določilo kazen pet let zapora, kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko 2. izreka), za katero mu je določilo kazen šest let zapora, kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 (dejanje je opisano pod točko 3. izreka), za katero mu je določilo kazen devet let zapora in poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 (dejanje opisano pod točko 4. izreka), za katero mu je določilo kazen devet mesecev zapora, za tem pa mu izreklo enotno kazen sedemnajst let zapora; v izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti od 23. 6. 2011 dalje in D. S. storitve kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko 1. izreka), za katero mu je določilo kazen štiri leta zapora in kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko 2. izreka), za katero mu je določilo kazen pet let zapora, zatem pa mu izreklo enotno kazen sedem let zapora; v izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti od 22. 6. 2011 dalje; na podlagi 73. člena KZ-1 je sodišče izreklo varnostni ukrep odvzema pištole; na podlagi prvega odstavka 105. člena ZKP je P. S. in Z. A. priznalo premoženjskopravna zahtevka, s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov pa ju je napotilo na pravdo; oba obtoženca pa je oprostilo plačila stroškov iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodne takse.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 10. 2012 delno ugodilo pritožbama obtoženega D. S. in njegovega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje glede tega obtoženca, glede soobtoženega B. E. pa po uradni dolžnosti, glede dejanj opisanih pod točkama 1. in 2. izreka spremenilo v odločbah o krivdi, določenih kaznih in izrečenih enotnih kaznih tako, da je obe kaznivi dejanji opredelilo po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 20. členom KZ-1; obtoženemu D. S. je za dejanje pod točko 1. določilo kazen treh let zapora, za dejanje pod točko 2. kazen štiri leta zapora ter mu zatem izreklo enotno kazen šest let zapora, obtoženemu B. E. je za dejanje pod točko 1. določilo kazen štiri leta zapora, za dejanje pod točko 2. mu je določilo kazen pet let zapora ter mu zatem ob upoštevanju nespremenjenih kazni devet let zapora in devet mesecev zapora, izreklo enotno kazen šestnajst let zapora; v ostalem pa pritožbi obtoženega D. S. in njegovega zagovornika ter v celoti pritožbi zagovornikov obtoženega B. E. in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojeni D. S. pravočasno, dne 11. 1. 2013, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje kot dokaz štelo izjavo soobtoženega, ki jo je podal na policiji, ko je bil v vlogi osumljenca brez zagovornika, in ker je bil obsojen za rop, ki ga ni storil. Izrečena kazen je previsoka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 12. 2. 2013, meni, da zahteva ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti odpira vprašanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in primernosti kazni kar ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Z odgovorom državnem tožilke je bil obsojenec seznanjen dne 15. 2. 2013. B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na vsebino obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

6. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da je sodišče kot dokaz štelo izjavo soobsojenega B. E., ki jo je ta podal na policiji, ko je bil še v vlogi osumljenca brez zagovornika, zato se sodba na to izjavo ne bi smela opirati in bi izjava morala biti izločena iz spisa. Enako kršitev je obsojenčeva obramba uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje obrazloženo zavrnilo. Vrhovno sodišče soglaša s presojo in razlogi sodišča druge stopnje (točka 5 sodbe sodišča druge stopnje), da navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, ker je sodišče prve stopnje svoje dokazne zaključke v sodbi oprlo le na zagovor soobsojenega E., kot ga je podal na sodišču in katerega je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojnega. Izjava osumljenca, podana na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP pa ni nedovoljen dokaz, za katera bi veljala ekskluzijska pravila.

7. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (ki je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe), vendar pa navedene kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti z ničemer ne obrazloži, tako da bi bil mogoč preizkus njene utemeljenosti. Zato tako nedoločnih navedb o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti(1).

8. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo navaja, da je kazen šest let zapora previsoka in bi tudi nižja kazen dosegla svoj namen. Je mlad, ima urejeno družinsko življenje, redno zaposlitev, do svojega dejanja je kritičen in ga iskreno obžaluje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ne z določitvijo posamičnih kazni obsojencu, ne z izrekom enotne kazni šest let, ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, v katerem napada ustreznost izrečene kazenske sankcije oziroma predlaga izrek nižje kazni, ni posebej preizkušalo.

9. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivima dejanjema ropa v D. in v K. (izvršenima dne 21. 6. 2011) sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja svoj zagovor (da pri kaznivem dejanju ropa v K. ni sodeloval in da je rop brez njegove vednosti izvedel soobsojenec), ki sta ga v povezavi z zagovorom soobsojenega in drugimi dokazi skladno z načelom proste presoje dokazov presodili v izpodbijani pravnomočni sodbi že sodišči prve in druge stopnje (sodba sodišča prve stopnje točke 28 do 35, sodba sodišča druge stopnje točke 16 in 17). Po vsebini tako te navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je pretežno bila vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvo temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec je brez premoženja, preživljajo ga starši ter je na prestajanju zaporne kazni, zato bi lahko s plačilo stroškov postopka bilo ogroženo njegovo vzdrževanje.

Op. št. (1): Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.