Jedro

Bruseljska uredba I vsebuje prehodno določbo in v 1. odstavku 66. člena določa, da se uredba uporablja samo za pravne postopke, ki so bili začeti po tem, ko je ta uredba začela veljati. V konkretnem primeru je Bruseljska uredba I začela veljati 1. 5. 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, pravdni postopek pa se je začel 30. 9. 2002, ko je bila vložena tožba (179. člena ZPP). Ker se je torej pravdni postopek začel, preden je Bruseljska uredba I začela veljati, sodišče Bruseljske uredbe I ne more uporabiti za podlago svoje odločitve o pristojnosti. To pa pomeni, da je za odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča treba uporabiti nacionalno pravo, to je ZMZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 1. 2009 v zvezi z dopolnilnim sklepom z dne 22. 1. 2009 in popravnim sklepom z dne 13. 2. 2009 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o tem gospodarskem sporu, saj ni podan kriterij mednarodne pristojnosti po sedežu tožene stranke, niti kriterij po kraju izpolnitve pogodbene obveznosti (1. točka sklepa). Sklenilo je tudi, da se tožba tožeče stranke z dne 30. 9. 2002 zavrže, opravljena pravdna dejanja pa se razveljavijo (2. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom z dne 22. 1. 2009 je sodišče prve stopnje izrek svojega prvega sklepa dopolnilo še s 3. točko, s katero je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 413,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka od prejema pisnega odpravka tega sklepa dalje do plačila. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje izdalo še popravni sklep, s katerim je dopolnilni sklep popravilo tako, da je v skladu s 3. točko izreka izpodbijanega sklepa tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 4.520,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka od prejema pisnega odpravka tega sklepa dalje do plačila.

Zoper vse tri sklepe, ki jih je izdalo sodišče prve stopnje, se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijane sklepe razveljavi in spremeni tako, da odloči, da je slovensko sodišče pristojno za odločanje v tej zadevi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka v celoti v 15-ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pri odločitvi o vprašanju pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v sporni zadevi se je sodišče prve stopnje oprlo na določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba I). Uporabo Bruseljske uredbe I je sodišče prve stopnje utemeljilo na sklepu Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 84/2005, iz katerega izhaja, da je treba o krajevni in s tem v sporu z mednarodnim elementom o mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča odločati po predpisih, veljavnih v trenutku izdaje sklepa o pristojnosti. S tem pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da se sporni judikat nanaša na specifično situacijo, ko je bila tožba vložena v času veljavnosti Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ), o pristojnosti slovenskega sodišča pa se je odločalo v času veljavnosti Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki ne vsebuje prehodnih določb. V konkretnem primeru temu ni tako. Bruseljska uredba I namreč vsebuje prehodno določbo in v 1. odstavku 66. člena določa, da se uredba uporablja samo za pravne postopke, ki so bili začeti po tem, ko je ta uredba začela veljati. V konkretnem primeru je Bruseljska uredba I začela veljati 1. 5. 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, pravdni postopek pa se je začel 30. 9. 2002, ko je bila vložena tožba (179. člena ZPP). Ker se je torej pravdni postopek začel, preden je Bruseljska uredba I začela veljati, sodišče Bruseljske uredbe I ne more uporabiti za podlago svoje odločitve o pristojnosti. To pa pomeni, da je za odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča treba uporabiti nacionalno pravo, to je ZMZPP.

V konkretni zadevi tožeča stranka kot kupec od tožene stranke kot prodajalca zahteva povračilo škode, ki jo je utrpela zato, ker naj bi ji tožena stranka dobavila blago z napako. Tožeča stranka torej uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi izpolnitve prodajne pogodbe z napako. Ker spor izvira iz pogodbenega razmerja, je treba uporabiti določbo 56. člena ZMZPP, ki določa, da je sodišče Republike Slovenije pristojno (tudi) tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji. V konkretnem primeru je predmet spora plačilo odškodnine, torej izpolnitev denarne obveznosti, zato se zastavlja vprašanje, kje je treba izpolniti takšno denarno obveznost. Kje je kraj izpolnitve denarne obveznosti, je treba določiti v skladu z materialnim pravom, po katerem je treba vsebinsko presojati pravno razmerje med pravdnima strankama, to je pogodbeno odškodninsko odgovornost tožene stranke.

ZMZPP v 4. členu določa, da se ta zakon ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Slednje je tudi primer v obravnavani zadevi, saj pogodbeno odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbe o mednarodni prodaji blaga ureja Dunajska konvencija o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (1) (v nadaljevanju: Dunajska konvencija) v II. odseku 5. poglavja, to je v določbah 74. do 77. člena Dunajske konvencije. Vendar pa Dunajska konvencija ne vsebuje določbe, ki bi določala, kje je kraj izpolnitve denarne obveznosti na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti. Glede vprašanj, ki niso urejena s konvencijo, določba 2. odstavka 7. člena Dunajske konvencije napotuje na uporabo splošnih načel, na katerih temelji ta konvencija, oziroma na uporabo prava, ki ga je treba uporabiti na podlagi pravil mednarodnega zasebnega prava. ZMZPP v 20. členu določa, da se v odsotnosti dogovora pogodbenih strank o izbiri prava uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru sporno razmerje med pravdnima strankama najtesneje povezano s pravom Republike Slovenije, saj se je napaka, ki naj bi tožeči stranki povzročila škodo, pojavila na ozemlju Republike Slovenije, v Sloveniji pa je tožeči stranki tudi nastala škoda, ki jo s tožbo vtožuje. Slovensko pravo v 1. odstavku 295. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da se denarne obveznosti izpolnjujejo v kraju, kjer ima upnik sedež oziroma prebivališče. V konkretnem primeru bo torej moral toženec, če se bo po izvedenem postopku izkazalo, da je odgovoren za vtoževano škodo, vtoževano obveznost izpolniti v Ljubljani, kjer ima tožeča stranka sedež. Ker je torej predmet spora obveznost, ki se izpolnjuje v Republiki Sloveniji, je za odločanje v sporu med strankama pristojno sodišče Republike Slovenije (56. člen ZMZPP).

Ker se je izkazalo, da je za odločanje v tem gospodarskem sporu vendarle pristojno sodišče Republike Slovenije, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo sklep, s katerim je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo in razveljavilo vsa opravljena pravdna dejanja, zadevo pa je vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Posledično je bilo treba razveljaviti tudi dopolnilni in popravni sklep, s katerima je sodišče odločalo o stroških postopka. Glede na to, da je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, bo sodišče o stroških celotnega postopka odločilo s končno odločbo.

Za odločanje o pritožbi zoper izpodbijani sklep je na podlagi 1. alineje 2. odstavka 366.a člena v zvezi z 2. alinejo 2. odstavka 366. člena ZPP pristojno pritožbeno sodišče v senatni sestavi.

(1) V skladu s točko a) 1. odstavka 1. člena Dunajske konvencije se ta uporablja za prodajne pogodbe med strankama, ki imata svoje sedeže na ozemlju različnih držav, če so te države pogodbenice Dunajske konvencije. Glede na to, da ima tožeča stranka sedež v Sloveniji, tožena stranka pa na Danskem, in da sta obe državi pogodbenici Dunajske konvencije, se za presojo spornega razmerja uporabljajo določbe Dunajske konvencije.