Jedro

S tem ko je sodišče obdolžencu vročilo obtožni predlog, nato pa ga je zavrglo, ne pa razpisalo glavne obravnave, je kršilo določbo 2. odstavka 435. člena ZKP.

Ker je sodišče zavrglo obtožni predlog, ker v opisu dejanja ni bilo vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, ni moglo kršiti določbe 2. odstavka 270. člena ZKP, saj je bil obtožni predlog sestavljen po predpisih in torej ni bilo razloga, da se državnemu tožilcu vrne obtožni predlog v popravo.

Z izrazom "kriva dovolilnica za prevoz tovora" kriva javna listina (3. odstavek 256. člena KZ) v opisu ni konkretizirana: v konkretnem primeru bi moralo biti opredeljeno, da dovolilnica za prevoz tovora ne izvira od izdajatelja, to je Ministrstva za pomorstvo, promet in zveze Republike Hrvaške.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se delno ugodi ter ugotovi, da je bila v postopku, ki je tekel pred pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.10.2004, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5.1.2005, kršena določba 2. odstavka 435. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

V ostalem pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 19.4.2002, s katerim je bil obdolženi B.R. obtožen kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočna sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 3. točki 420. člena ZKP in po 1. odstavku 420. člena ZKP. Uveljavil je, da prvostopenjsko sodišče ni najprej opravilo preizkusa, ali so dani pogoji, da se obtožni predlog zavrže (1. odstavek 435. člena ZKP) in je odredilo vročitev obtožnega akta obdolžencu (2. odstavek 435. člena ZKP), ne da bi zahtevalo, da državni tožilec obtožni akt v treh dneh popravi (2. odstavek 270. člena ZKP), če je ocenilo, da je pomanjkljiv, pač pa je obtožni predlog neutemeljeno zavrglo (kršitev 1. odstavka 437. člena ZKP). Poleg tega je po mnenju vrhovnega državnega tožilca podana kršitev 3. in 1. odstavka 256. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se je obdolženec preganjal, kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vrhovni državni tožilec, je bila z dopisom z dne 2.6.2005 poslana obdolženemu B.R., ki pa nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je dne 17.4.2002 vložilo obtožni predlog zoper obdolženega B.R. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ. Iz spisnih podatkov je razvidno, da je bil na podlagi odredbe z dne 14.5.2002 vročen drugopis obtožnega predloga obdolžencu (list. št. 43), iz povratnice pa sledi, da je obdolženec obtožni predlog prejel dne 3.7.2002. Po vročitvi obtožnega predloga sodišče prve stopnje ni razpisalo glavne obravnave, temveč je izdalo izpodbijani sklep o zavrženju obtožnega predloga dne 19.10.2004. V takšnem poteku kazenskega postopka je sodišče kršilo določbo 2. odstavka 435. člena ZKP, torej kršilo sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočnim izpodbijanim sklepom. V primeru, da sodišče po preizkusu obtožnega predloga ne izda sklepa o zavrženju obtožnega predloga, je namreč dolžno, da po odreditvi vročitve obtožnega predloga obdolžencu takoj razpiše glavno obravnavo. Vrhovno sodišče je v tem pogledu torej pritrdilo zahtevi za varstvo zakonitosti in v skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP le ugotovilo kršitev 2. odstavka 435. člena ZKP, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo. Šteti je namreč, da je bila ta kršitev v sodnem postopku pred pravnomočnim sklepom opravljena v korist obdolženca in je torej zahteva v tem pogledu vložena v obdolženčevo škodo.

Ob ugotovljeni kršitvi 2. odstavka 435. člena ZKP pa je vendarle treba dodati, da je šlo le za relativno kršitev kazenskega postopka, ki ni vplivala na zakonitost izpodbijanih sklepov. Sodišče je namreč preizkus obtožnega predloga napravilo šele po tem, ko je obtožni predlog že vročilo obdolžencu, za kar je imelo podlago v 437. členu ZKP. Sama predhodna vročitev obtožnega predloga obdolžencu v tem pogledu nima posebnega pomena, saj je namen določbe 2. odstavka 435. člena ZKP le v tem, da je obdolženec prvi seznanjen z obtožnim predlogom, prej kot pa na primer javnost, ki se lahko obvesti šele po preizkusu obtožnega predloga in obvestilu obdolženca o obtožnem predlogu, kot je določeno s 1. odstavkom 10. člena Sodnega reda.

V drugem delu zahteve je uveljavljena kršitev kazenskega zakona, ki naj bi ju sodišči napravili po 1. točki 372. člena ZKP, saj naj bi v obtožnem predlogu opisano kaznivo dejanje po mnenju vrhovnega državnega tožilca imelo vse znake kaznivega dejanja po 1. in 3. odstavku 256. člena KZ. V vloženem obtožnem predlogu zoper obdolženega B.R. je v abstraktnem delu obdolžencu očitano, da je krivo javno listino hranil z namenom uporabe, v konkretizaciji dejanja pa je navedeno, da je imel v kabini tovornega vozila krivo dovolilnico za prevoz tovora. Kriva je tista listina, ki ne izvira od osebe ali organa, ki je v listini naveden kot izdajatelj. Državni tožilec bi torej v obtožnem predlogu moral opredeliti, da dovolilnica za prevoz tovora ne izvira od izdajatelja, to je Ministrstva za pomorstvo, promet in zveze Republike Hrvaške. Ta odločilna sestavina kaznivega dejanja po 1. in 3. odstavku 256. člena KZ ni navedena, tako da sta sodišči v izpodbijanih sklepih pravilno ugotovili, da v opisu dejanja v obtožnem aktu niso vsi znaki navedenega kaznivega dejanja. Bistveno je, da z izrazom "kriva dovolilnica za prevoz tovora" še ni opisana in konkretizirana kriva javna listina. V tem delu je zato Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ob odločitvi, da obtožni predlog zavrže, sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb 2. odstavka 270. člena ZKP, saj je bil obtožni predlog sestavljen po predpisih in torej ni bilo razloga, da se državnemu tožilcu vrne obtožni predlog v popravo.

V zahtevi je obsežena tudi graja sodišču, da je obtožni predlog zavrglo šele čez več kot dve leti, vendar se to vprašanje nanaša na odločanje v razumnem roku, o čemer pa Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti ne more odločati.