Jedro

Postopek za izdajo začasne odredbe mora biti hiter, saj je namenjen preprečitvi ravnanj, ki bi oteževala uspešno uveljavljanje terjatve, zato v fazi izdaje začasne odredbe sodišče naroka ni dolžno opraviti. Postopek z ugovorom pa je kontradiktoren postopek, v katerem je treba obravnavati trditve in dokaze obeh pravdnih strank. Če so med njima sporna pravno pomembna dejstva, glede katerih je predlagana izvedba dokazov, je tak dokazni postopek treba izvesti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2837/2014 -II z dne 1. 12. 2014, s katero je sodišče tožencu prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino z ID znakom 000 in solastninski delež do 1/12 na nepremičnini z ID znakom 001. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da je tožnik povsem pavšalno navedel, da naj bi bil denar porabljen za potrebe družine. Iz njegovih trditev je mogoče razbrati, da se je pozanimal, za kaj naj bi toženec in partnerka denar potrebovala, česar pa v predlogu za izdajo začasne odredbe ni konkretiziral. Toženec je materialno zelo dobro situiran in razpolaga z več nepremičninami, pri čemer eno tudi oddaja v najem, zato njegovi prihodki več kot zadostujejo za kritje potreb družine. Toženec ni najemal posojila ne za potrebe družine niti za karkoli drugega. Na tožniku je dokazno breme, da so bila predmetna sredstva porabljena za potrebe družine. Glede na pavšalne navedbe tožnika toženec ne more dokazati, da sporni denar ni bil porabljen za povečanje skupnega premoženja. Sodišče tožencu neupravičeno očita, da si ni pridobil podatkov pri D. K. Teh podatkov ni mogel pridobiti, saj o finančnih težavah z njim noče govoriti. Zahtevati od toženca, da si v dokazne namene pridobi določene podatke od tretje osebe, ki mu jih po nobenem zakonu ni dolžna dati, je absolutno kršenje določb postopka. Sodišče je napačno ugotovilo stopnjo verjetnosti, da je bilo posojilo porabljeno za namene, naštete v drugem odstavku 56. člena ZZZDR, ter zmotno določbo razširilo na vsak dolg enega izmed obeh partnerjev. Ne drži tudi, da naj bi potrdila o plačilu izkazovala, da je posojilo plačeval toženec. Sodišče je spregledalo, da je pri plačilu z dne 14. 7. 2010 kot namen naveden dolg D. K. Plačilo z dne 17. 3. 2014 je izvršila D. K. sama, na potrdilu z dne 28. 5. 2014 pa je znova jasno navedeno, da gre za plačilo za Ž. K. od D. K., čeprav je bila nalogodajalec tožena stranka. Toženec je torej plačeval tuj dolg in ne svojega. Toženec je v odgovoru na tožbo podal tudi ugovor zastaranja terjatve, do česar se sodišče ni opredelilo in je s tem bistveno kršilo določila postopka. Prav tako je kršilo postopek s tem, ko ni razpisalo naroka, saj bi ga glede na navedbe strank moralo. Toženec še pojasnjuje, da bi v primeru, da bi denar potreboval, lahko vložil izvršbo zoper tožnikovo mater, kar pa ni želel. Ravno lastnosti, ki jih tožnik pripisuje sebi, so toženca vodile k temu, da se je finančno prikrajšal. Predhodna prepoved odtujitve in obremenitve toženčevih nepremičnin ni bila fiktivna, temveč posledica odločbe sodišča. Neresnica je, da naj bi tožnik s tožencem sklenil ustno pogodbo, slednji pa nato ne bi hotel skleniti pisne.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjuje, da sta ga njegova teta D. K. in toženec, ki je njen izvenzakonski partner, v preteklosti večkrat prosila za denarno posojilo za potrebe družine, tako da jima je posodil 15. 7. 2008 znesek 22.500,00 EUR, v letu 2009 pa še 25.700,00 EUR. Po določilu drugega odstavka 56. člena ZZZDR za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata oba zakonca nerazdelno tako s skupnim kot s svojim posebnim premoženjem. Ker D. K., zoper katero tožnik že razpolaga z izvršilnim naslovom, premoženja nima, vračilo posojila terja od toženca kot njenega izvenzakonskega partnerja ter hkrati predlaga začasno odredbo v zavarovanje svojega zahtevka.

6. Sodišče je tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe sledilo in mu ugodilo, tako v ugovoru kot v pritožbi pa je sporen zgolj temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, torej obstoj verjetnosti terjatve.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je s tem, ko je tožnik zatrdil, da je denar svoji teti posodil za potrebe družine, prevalil dokazno breme za nasprotno na toženca. Od tožnika kot posojilodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da bi podal konkretne trditve, kako je posojilojemalka denar porabila, in bi bilo takšno dokazno breme prestrogo. Vendar pa mora tudi toženec, ki zatrjuje, da denar ni bil porabljen za potrebe družine, in ne ve, zakaj ga je partnerka porabila, imeti možnost, da izkaže, da denar ni bil porabljen na v tožbi zatrjevani način, pri čemer tudi od njega ni mogoče zahtevati, da natančno specificira, zakaj je bil porabljen, če pri tem ni sodeloval. 8. Drži, da mora biti postopek za izdajo začasne odredbe hiter, saj je namenjen preprečitvi ravnanj, ki bi oteževala uspešno uveljavljanje terjatve, zato v fazi izdaje začasne odredbe sodišče naroka ni dolžno opraviti. Postopek z ugovorom pa je kontradiktoren postopek, v katerem je treba obravnavati trditve in dokaze obeh pravdnih strank. Če so med njima sporna pravno pomembna dejstva, glede katerih je predlagana izvedba dokazov, je tak dokazni postopek treba izvesti. Ker toženec v obravnavani zadevi zatrjuje, da za dolgove svoje partnerke ni solidarno odgovoren, saj prejeta posojila niso bila namenjena za potrebe družine, hkrati pa predlaga, naj sodišče o tem zasliši poleg obeh strank tudi njegovo partnerko, ki bo lahko povedala, za kaj je bil denar porabljen, bi sodišče narok moralo opraviti. S tem, ko tega ni storilo, je tožencu odvzelo možnost do izjave in sodelovanja v postopku, s tem pa kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je bilo že iz omenjenega razloga treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj navedeno kršitev in izvesti narok ter nato o verjetnosti terjatve ponovno presoditi. Pri tem naj ponovno oceni tudi listine o delnih plačilih, saj zgolj dejstvo, da so bila ta izvedena z računa toženca, še ne pomeni, da gre za dolg, porabljen za potrebe njegove družine. Kot namen plačila je namreč zavedeno vračilo posojila D. K. 10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.