Jedro

Sodišče druge stopnje je v nasprotju s prodajno pogodbo in zapisnikom o izpovedbi priče ter stranke svojo argumentacijo oprlo na napačno ugotovitev, da je bila kupnina dogovorjena v znesku 45.000 DEM. Iz obrazložitve sodbe druge stopnje je razvidno, da je to sodišče štelo navedeno ugotovitev za eno od odločilnih okoliščin, saj je tudi na to svojo ugotovitev oprlo odločitev o zavrnitvi pritožbe. Navedba pogodbene cene je v nasprotju s tem, kar je o tem zapisano v pogodbi sami. Gre torej za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva toženka plačati tožnici znesek 3.844.640 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 171.937,50 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Enak tožbeni zahtevek zoper ostala dva toženca pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica izročila prvi toženki več zneskov, skupaj 45.000 DEM, deloma kot aro, deloma na račun kupnine za enostanovanjsko hišo v Celju. Izkazalo pa se je, da je toženka prodajala hišo, ki je solastna ostalima dvema tožencema, brez njunega pooblastila ali soglasja. Toženka je ta znesek prejela brez pravne podlage, zato ga mora vrniti. Poleg tega mora tožnici plačati še odškodnino v znesku 2.000 DEM, ker se ni mogla vseliti v hišo, ki jo je kupovala od toženke. Tožnica pa ni dokazala temelja zahtevka proti drugemu in tretjemu tožencu. Prva toženka ni ravnala v njunem imenu in za njun račun.

Zoper zavrnilni del te sodbe je tožnica vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo. Potrdilo je prvostopne ugotovitve, da je tožnica poslovala s prvo toženko in njej izročila denar, da pa drugi in tretji toženec nista sodelovala pri sklepanju pogodbe.

Dodatno je podprlo prvostopno dokazno oceno z ugotovitvijo, da je prva toženka ponudila hišo v prodajo za 45.000 DEM, tretji toženec pa bi jo bil pripravljen prodati za 120.000 DEM. Prav ta razlika dodatno potrjuje, da je prva toženka ravnala brez pooblastila ostalih dveh tožencev.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker je ugotovitev, da je prva toženka prodajala hišo za 45.000 DEM v nasprotju s podatki spisa. Poleg tega osporava tudi ugotovitve, da je prva toženka delovala brez pooblastila ostalih dveh tožencev in se v zvezi s tem sklicuje na pričo A. C., ki ga je predlagala v pritožbi.

Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP 1977). Opredelitev uveljavljane bistvene kršitve določb ZPP je revizijsko sodišče upoštevalo v skladu z ZPP 1977. Revizija je utemeljena.

Med tožnico in prvo toženko je bila dogovorjena kupnina za hišo v znesku 95.000 DEM. To izhaja iz zapisa prodajne pogodbe z dne 20.7.1995 in iz izpovedbe tožnice ter priče L. P. Sodišče druge stopnje je v nasprotju z navedeno listino in zapisnikom o izpovedbi priče ter stranke svojo argumentacijo oprlo na napačno ugotovitev, da je bila kupnina dogovorjena v znesku 45.000 DEM. Iz obrazložitve sodbe druge stopnje je razvidno, da je to sodišče štelo navedeno ugotovitev za eno od odločilnih okoliščin, saj je tudi na to svojo ugotovitev oprlo odločitev o zavrnitvi pritožbe. Navedba pogodbene cene je v nasprotju s tem, kar je o tem zapisano v pogodbi sami. Gre torej za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Razen tega sodba druge stopnje nima razlogov o tožničinem dokaznem predlogu za zaslišanje priče A. C. Razlogi o tem, kakšen pomen pripisuje sodišče temu dokaznemu predlogu, bi morali biti navedeni, saj sicer sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V tem delu je revizija utemeljena. Podan je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 385. člena ZPP 1977). Zato je revizijsko sodišče odločilo po prvem odstavku 394. člena ZPP 1977. Revizijsko sodišče pa ne more preizkušati pravilnosti dokazne ocene, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Zato ni presojalo tistih revizijskih navedb, s katerimi tožeča stranka skuša doseči drugačno oceno dokazov in s tem drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP 1977.