Jedro

Upravni organ je presojo, da ni podlage za vrednotenje predmetnih nepremičnin v skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZDen in po Pravilniku o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, oprl na ugotovitev, da v času podržavljenja akt o razglasitvi obravnavanih zemljišč za naravno znamenitost, ni obstajal. Stanje premoženja v času podržavljenja torej ne izkazuje, da bi imela obravnavana zemljišča tedaj status naravne znamenitosti. Ker pa je temu tako, je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno določil odškodnino brez upoštevanja dodatne vrednosti v skladu z metodologijo za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Drugače bi organ mogel ravnati le v primeru, če bi obravnavana zemljišča tak status izkazovala v obeh po ZDen relevantnih časovnih točkah - v času podržavljenja in v času vračanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima 5. in 7. točko izreka delne odločbe je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju upravni organ) odločilo: da je zavezana stranka A. d.d. dolžna skrbniku za posebni primer za upravičenca pok. A.A. za vračilo zemljišča dela parc. št. 1311/2 izmere 3140 m2, dela parc. št. 1310 izmere 1100 m2, dela parc. št. 1351 v izmeri 1634 m2 in dela parc. št. 1389 v izmeri 1483 m2, vse k.o. ..., v deležu do 10/72, izplačati odškodnino v obliki obveznic A. v višini 27.376,21 DEM v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe (v 5. točki izreka) ter da se zahteva za ugotavljanje vrednosti nepremičnin po metodologiji za ocenjevanje naravnih znamenitosti zavrne (v 7. točki izreka). V obrazložitvi odločbe je organ navedel, da gre za denacionalizacijo premoženja - kompleksa Cekinov grad, ki je po Odloku o krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (Uradni list RS, št. 78/15) (v nadaljevanju Odlok/15) naravna znamenitost (tretji odstavek 18. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). Predmet te delne odločbe je vračilo dela zemljišč, podržavljenih solastnikom Kosler, med drugim tudi pok. B.B., do deleža 10/72. Za njen delež v času podržavljenja solastnih deležev drugih solastnikov (v letu 1946) ni bila izdana ustrezna odločba, je bil pa po njeni smrti (leta 1951) ta delež, ki ga je podedoval njen sin A.A., nacionaliziran na podlagi Zakona o nacionalizaciji zajemnih zgradb in gradbenih zemljišč z odločbo z dne 28. 10. 1968. Organ zato (glede na formalno podržavljenje tega deleža) šteje A.A. za denacionalizacijskega upravičenca. Zemljišče je danes funkcionalno zemljišče k obstoječim objektom v parku Tivoli - Hali Tivoli in drugim športnim objektom in Cekinovemu gradu oziroma Muzeju revolucije ter javne površine s parki, igrišči in sprehajalnimi potmi, zato pomeni celotno zemljišče kompleks, pri čemer bi vračanje pomenilo bistveno okrnitev prostorske kompleksnosti in namena izrabe prostora in tudi nepremičnin. Gre tudi deloma za javne površine cest in parkirišča, ki pomenijo zazidana zemljišča in so izvzeta iz pravnega prometa. Vračilo v naravi torej ni možno po 3. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Organ je v nadaljevanju izračunal vrednost zemljišč na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), pridobil podatke glede komunalne opremljenosti in izračunal vrednost zemljišč kot komunalno opremljenih stavbnih zemljišč ter v ugotovljeni vrednosti priznal odškodnino. Ker v času podržavljenja ni šlo za naravne znamenitosti, niti niso bile te znamenitosti kakorkoli zavarovane, je organ glede na četrti odstavek 44. člena ZDen v povezavi s Pravilnikom o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (v nadaljevanju Pravilnik) zahtevo vlagateljev (med drugim tožnika) za ugotovitev vrednosti v višini vrednosti za podržavljeno naravno znamenitost zavrnil. 2. V tožbi tožnik predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi s sodbo odpravi del 5. točke izreka izpodbijane delne odločbe in 7. točko izreka te odločbe ter zadevo v delu, ki se nanaša na odškodnino za delež 10/72 A.A. in kolikor predstavlja dodatno vrednost naravne znamenitosti, vrne upravnemu organu v ponovni postopek in odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Tožnik uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabo materialnega prava. Po njegovem mnenju bi moral upravni organ pri določitvi odškodnine upoštevati Pravilnik in poleg osnovne vrednosti ugotoviti tudi dodatno vrednost naravne znamenitosti. Ker tako ni ravnal, je vrednost podržavljenih nepremičnin prenizko določena. Tožnik dalje navaja, da je bilo območje obravnavanih nepremičnin dejansko park že v času podržavljenja (kar je splošno znano dejstvo) in kar je bilo podlaga za razglasitev območja za naravno znamenitost. Gre za območje, kjer je sedaj z Odlokom razglašen drugačen varstveni režim, ker gre za območje v Naravnem spomeniku Tivoli (13. člen Odloka/15). Predmetne nepremičnine pa so bile razglašene za naravno znamenitost že z Odlokom o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost leta 1984 (Odlok/84). Pri tem je bistveno, da je dejanska podlaga za razglasitev naravne znamenitosti na območju obravnavanih nepremičnin z Odlokom/84 in Odlokom/15 obstajala že v času, ko so bile nepremičnine podržavljene upravičencu (prvi odstavek 2. člena Odloka/84). Splošno znano dejstvo je, da je bilo območje obravnavanih nepremičnin, ''ki predstavlja svojevrstno identiteto mesta Ljubljane, kjer so naravne in kulturne prvine združene v enovit kulturno krajinski prostor...'', park že v času podržavljenja. To je razvidno tudi iz fotografije parka Tivoli na začetku 19. stoletja, ki je bila objavljena tudi v monografiji Krajinski park, Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Tožnik je že med postopkom ugovarjal, da nepremičnine svojih lastnosti, zaradi katerih so bile po podržavljenju razglašene za kulturne spomenike in naravne znamenitosti, niso pridobile šele po podržavljenju. Dodatna vrednost kulturnega spomenika (dejansko v istem postopku pred Ministrstvom za kulturo) se je upoštevala tudi pri vračilu same stavbe Cekinov grad, ki je bil za kulturni spomenik razglašen precej po podržavljenju. Upravnosodna praksa je zavzela jasno stališče, da se dodatna vrednost po Pravilniku upošteva tudi pri nepremičninah, ki so bile šele po podržavljenju varovane kot park (11. točka sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 797/2008 z dne 17. 9. 2009). Organ bi moral upoštevati, da so bile nepremičnine že pred podržavljenjem park oziroma naravna znamenitost in jih tako vrednotiti oziroma določiti odškodnino z dodatno vrednostjo naravne znamenitosti. Organ se do navedenega v odločbi tudi ni opredelil, zato je odločba v tem delu tudi neobrazložena in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožnik je s pripravljalno vlogo sodišču posredoval še oceno dodatne vrednosti nepremičnin, ki jo je sam pridobil pri Zavodu RS za varstvo narave, in iz katere izhaja, da je koeficient dodatne vrednosti 0,2, kar pomeni, da znaša skupna odškodnina znaša 32.851,46 DEM. Predlagal je, naj sodišče odloči, da je zavezanec dolžan plačati upravičencu še 5.475,24 DEM.

3. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

4.A. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je bila ocena dodatne vrednosti določena po izdaji odločbe, tožnik pa ni pojasnil, zakaj te vloge ni vložil prej. ZDen ne nalaga organu, da bodisi po uradni dolžnosti oziroma kot stranka začne postopek za oceno vrednosti kulturnih spomenikov ali naravnih znamenitosti. Sicer pa tudi določitev dodatnega količnika s strani Zavoda RS za varstvo narave ne pomeni avtomatično, da se ta upošteva v konkretnem postopku glede na 2. člen Pravilnika.

5. Tožnik je v dodatni pripravljalni vlogi še dodal, da je že v postopku pred organom navedel, da je treba pri vrednotenju upoštevati dodatno vrednost. Poleg tega je metodologija za vrednotenje predpisana in gre zato za napačno uporabo materialnega prava. Glede na sodno prakso bi drugačno obravnavanje tožnika pomenilo kršitev 22. in 14. člena Ustave. Predlagal je kot doslej.

6. Ostale stranke z interesom odgovora na tožbo niso podale.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna višina odškodnine, priznane denacionalizacijskemu upravičencu pok. A.A., za podržavljeno premoženje, parc. št. 1311/2 izmere 3140 m2, del parc. št. 1310 izmere 1100 m2, del parc. št. 1351 v izmeri 1634 m2 in del parc. št. 1389 v izmeri 1483 m2, vse k.o. ..., v deležu do 10/72. Upravni organ je odškodnino za podržavljeno premoženje izračunal na način, kot je določeno v Navodilu za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče, saj v času podržavljenja ni šlo za naravne znamenitosti, čemur pa tožnik ugovarja, saj meni, da so za vrednotenje po četrtem odstavku 44. člena ZDen ter na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti izpolnjeni vsi pogoji glede na dejansko stanje obravnavanih zemljišč v času podržavljenja in glede na odločbo o podržavljenju, sklicuje se pa tudi na sodno prakso.

9. Po četrtem odstavku 44. člena ZDen se vrednost stvari, ki so kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ugotavlja po metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Ta je določena s Pravilnikom o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti.

10. Med strankama ni sporno, da obravnavanih zemljišč ni mogoče vrniti v naravi iz razlogov po 4. in 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, zaradi česar pride v poštev vračilo v obliki odškodnine. Prav tako ni sporno, da je bil obravnavani idealni delež zemljišč pok. denacionalizacijskemu upravičencu podržavljen z odločbo o nacionalizaciji Skupščine občine Ljubljana-Šiška, št. 3/14-46-36/67 z dne 28. 10. 1968, izdano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Sporno tudi ni, da predmetne nepremičnine ležijo na območju, za katero je od leta 1984 veljal Odlok o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost, in za katero zdaj velja Odlok o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (Uradni list RS, št. 78/15). Tožnik navaja tudi, da so bile predmetne nepremičnine dejansko park, kar je podlaga za razglasitev za naravno znamenitost, že v času podržavljenja. Upravni organ pa je presojo, da ni podlage za vrednotenje predmetnih nepremičnin v skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZDen in po Pravilniku, oprl na ugotovitev, da v času podržavljenja tak akt, torej akt o razglasitvi obravnavanih zemljišč za naravno znamenitost, ni obstajal. Stanje premoženja v času podržavljenja torej ne izkazuje, da bi imela obravnavana zemljišča tedaj status naravne znamenitosti. Ker pa je temu tako, je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno določil odškodnino brez upoštevanja dodatne vrednosti v skladu z metodologijo za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Drugače bi organ mogel ravnati le v primeru, če bi obravnavana zemljišča tak status izkazovala v obeh po ZDen relevantnih časovnih točkah - v času podržavljenja in v času vračanja. To izhaja že iz prvega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanje njegove sedanje vrednosti, kot tudi iz 2. člena Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, po katerem se po tem pravilniku ocenjujejo tisti kulturni spomeniki oziroma naravne znamenitosti, ki so s posamičnimi pravnimi akti individualno razglašene za kulturni spomenik oziroma naravno znamenitost, pa niso urbanistični spomenik, krajinski, regijski, narodni ali spominski park, ter tisti kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, ki so kot taki razglašeni z odloki o razglasitvi območij kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, če so v njih kot kulturni spomeniki oziroma naravne znamenitosti določene nepremičnine, posebej imenovane in se nanje nanašajo varstveni režimi, ki so različni od splošnega režima za območje. Pri tem se sodišče ne spušča v presojo, ali obravnavana zemljišča tak status izkazujejo v času vračanja, saj že ugotovitev, da zahtevanega statusa niso imela v času podržavljenja, pomeni, da jih ni mogoče vrednotiti v skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZDen. Glede na tako presojo pa tožnik tudi ne more uspeti z navedbo, da je vrsta rabe v času podržavljenja obravnavanih zemljišč (park, kar tožnik izkazuje s fotografijo) predstavljala dejansko podlago za kasnejšo razglasitev v območju naravne znamenitosti, in kar naj bi potrjevala tudi določba prvega odstavka 2. člena Odloka/84, saj - kot že povedano - akt, izdan s strani pristojnega organa, ki bi podelil obravnavanim zemljiščem status naravne znamenitosti, v času podržavljenja ni obstajal. V prvem odstavku 2. člena Odloka/84 pa je navedeno (le), da ''Območje Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba predstavlja svojevrstno identiteto mesta Ljubljane, kjer so naravne in kulturne prvine združene v enovit kulturno krajinski prostor. Tivoli se odlikuje z vodoravno oblikovanostjo, ki prehaja v gričevnat gozd Rožnik in Šišenski hrib ter se povezuje v zelenem pasu s širšim zaledjem krajinskega parka Polhograjski dolomiti'', torej je povzeto dejansko stanje, ki je bilo podlaga za razglasitev statusa naravne znamenitosti v letu 1984. Tako stališče je zavzelo naslovno sodišče tudi v podobni zadevi, I U 337/2012. 11. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne morejo vplivati ugotovitve v obrazložitvi odločbe o nacionalizaciji, št. 3/14-46-36/67 z dne 28. 10. 1968, iz katerih izhaja, da je ''celotno zemljišče (med drugim obravnavana zemljišča) funkcionalno zemljišče h glavni stavbi, Cekinovemu gradu, in da se glede parcel, ki so v katastru navedene kot gozd, pripominja, da predstavljajo dejansko park, ne pa gozd v osnovnem smislu besede". Povzete ugotovitve so namreč predstavljale dejanske ugotovitve oziroma podlago za podržavljenje zemljišč po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč oziroma natančneje po 34. členu tega zakona (ta je določal, da se kot gradbena zemljišča nacionalizirajo vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja), ne morejo pa dati podlage za zaključek, da so zemljišča imela status naravne znamenitosti.

12. Odločitev organa tudi ni v nasprotju s stališčem iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 797/2008 z dne 17. 9. 2009. V tej sodbi je sodišče zavzelo stališče, da se kot parkovna parcela vrednoti celotna parcela, ki je bila podržavljena in pozneje varovana kot park, ne glede na njeno katastrsko stanje. Iz dejanskega stanja, povzetega v obrazložitvi te sodbe, pa izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno z odločbama v januarju 1946 in v septembru 1946 (po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji), da v odločbah o podržavljenju ni bilo navedeno katastrsko stanje posameznih parcel, iz dejanskih ugotovitev, na katerih temeljita izpodbijani akt in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, pa nedvoumno in nesporno izhaja, da je bil že v času podržavljenja celoten V. obravnavan kot parkovni kompleks, ne glede na dejanski status posameznih parcel, kar potrjujejo odločba Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije z dne 1. 4. 1946, s katero je bilo zemljišče parka v A. v kompleksu razglašeno kot spomenik prirodne znamenitosti; odločba o zavarovanju drevesnega in cvetličnega parka ter gozdnega parka v A., okraj C. z dne 12. 10. 1950, s katero je bilo zavarovano celotno območje parka, ne glede na katastrsko stanje posameznih parcel oziroma delov parcel; podatki dopisa Zavoda za zaščito kulturnih spomenikov Slovenije z dne 17. 3. 1946 in z dne 1. 7. 1947, ki potrjujejo, da gre v danem primeru za parkovne površine, itd. Iz povzetega torej izhaja, da je šlo v citiranem primeru za drugačno materialnopravno stanje zadeve, saj so bile tam obravnavane parcele že v času podržavljenja (oziroma natančneje v obdobju podržavljenja) razglašene kot naravna znamenitost oziroma kot ''spomenik prirodne znamenitosti''. V predmetnem primeru pa je bil prvi tak akt - kot že navedeno - sprejet šele leta 1984. 13. Podana pa tudi ni zatrjevana kršitev pravil postopka. Organ je v svoji obrazložitvi namreč izčrpno in v zadostni meri navedel razloge za svojo odločitev, pri čemer je kot primarno izpostavil dejstvo ne-obstoja ustreznega akta v času podržavljenja, ki bi potrjeval zatrjevani status obravnavanih zemljišč, in se s tem opredelil do trditev tožnika in predloženih dokazov, ki so relevantna glede na ugotovljeno dejansko stanje in zakonske določbe, ki jih je uporabil pri svoji odločitvi.

14. Glede na povedano sodišče sodi, da je bil postopek zakonit in da je bila odločitev organa pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.