Jedro

Za odločitev v konkretnem upravnem sporu je bistven drugi odstavek 140. člena ZNPPol, ki določa, da pritožbeni postopek ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Tudi Vrhovno sodišče se je že opredelilo, da se pritožbeni postopek po ZNPPol ne konča z upravno odločbo, pač pa s posredovanjem odgovora, za katerega ZNPPol ne določa, da bi bil upravni akt. Sodišče ne more na podlagi 4. člena ZUS-1 obravnavati niti tistega dela tožbe, ki bi se ga lahko razumelo kot izpodbijanje samih nezakonitih ravnanj policista, saj je tožba v tem delu prepozna. 30-dnevni rok za vložitev tožbe zaradi posamičnega dejanja – v obravnavani zadevi dejanja policista – je začel teči takrat, ko je bilo posamično dejanje storjeno, tj. 4. 9. 2017, in ne šele z vročitvijo odgovora senata Ministrstva za notranje zadeve o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policista.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik izpodbija uvodoma navedeni odgovor senata tožene stranke, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper delo policista. Tožnik je vložil pritožbo, ker mu je policist kljub temu, da mu v postopku dne 4. 9. 2017 ni odredil preizkusa alkoholiziranosti, odvzel vozniško dovoljenje in zoper njega podal obdolžilni predlog. Tožnik uveljavlja nepravilnost izpodbijane odločitve senata, ker so bila v postopku pred senatom nepopolno ugotovljena dejstva in v nasprotju s podatki spisa, iz njih pa je bil narejen tudi napačen sklep glede dejanskega stanja. Tožena stranka je z izpodbijanim odgovorom senata posegla v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Napačen je zaključek senata, da je policist zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti napisal na kraju samem, saj zapisnik ni bil (za)pisan sproti niti po končanem postopku, to pa je v nasprotju z zakonsko zahtevo, da se mora zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti izpolniti tudi v primeru, če udeleženec cestnega prometa odkloni neposredno odrejen preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku. Poleg tega tožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo drugostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo njegovo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki mu je izreklo sankcijo v prekrškovnem postopku. Sodišča v teh postopkih niso upoštevala, da je tožnik zaradi nepravilnega ravnanja policista vložil pritožbo na Ministrstvo za notranje zadeve. S tem mu je bila kršena pravica do "enakopravnosti strank", saj ni mogel vplivati na odločitev v zadevi, ki je posegla v njegove pravice in pravne interese. Predlaga, da sodišče izpodbijani odgovor senata odpravi, in zahteva povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

3. Iz uvoda tožbe in tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik primarno izpodbija odgovor senata Ministrstva za notranje zadeve, Direktorata za policijo in druge varnostne naloge, Sektorja za pritožbe zoper policijo št. 2600-344/2017/28 (142-04) z dne 27. 11. 2018. Ta odgovor senata je bil izdan v pritožbenem postopku po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki je urejen v IV. poglavju (137. do 156. člen ZNPPol) in v katerem se ugotavljajo okoliščine izvedbe policijskega postopka in uporaba policijskih pooblastil. Tožnikova pritožba je bila obravnavana pred senatom (152. člen ZNPPol), ki jo je na seji zavrnil in ga s svojo odločitvijo pisno seznanil (153. člen ZNPPol).

4. Za odločitev v konkretnem upravnem sporu je bistven drugi odstavek 140. člena ZNPPol, ki določa, da pritožbeni postopek ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Tudi Vrhovno sodišče se je že opredelilo, da se pritožbeni postopek po ZNPPol ne konča z upravno odločbo, pač pa s posredovanjem odgovora, za katerega ZNPPol ne določa, da bi bil upravni akt.1 Ker torej v konkretni zadevi ne gre za upravni akt, ki bi ga bilo mogoče na podlagi 2. člena ZUS-1 izpodbijati v stožbo v upravnem sporu, je treba tožbo tožnika zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 5. Ker pa v sami obrazložitvi tožbe tožnik uveljavlja tudi kršitev svojih človekovih pravic, je sodišče tožbo presojalo tudi z vidika 4. člena ZUS-1, ki omogoča, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

6. Kolikor tožnik uveljavlja nezakonitost sodnih odločb, ki so bile sprejete v prekrškovnem postopku na podlagi obdolžilnega predloga, za katerega je tožnik v pritožbenem postopku pred Ministrstvom za notranje zadeve zatrjeval, da ne bi smel biti podan, sodišče pojasnjuje, da po izrecni določbi 3. člena ZUS-1 upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti,2 za kar gre v konkretnem primeru. Prav tako ni mogoče 4. člena ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave RS3 razlagati tako, da v morebitni odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodišča vselej vstopi možnost upravnega spora.4 V upravnem sporu torej ni mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v sodnem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev konkretnega (prekrškovnega) postopka.5

7. Sodišče pa ne more na podlagi 4. člena ZUS-1 obravnavati niti tistega dela tožbe, ki bi se ga lahko razumelo kot izpodbijanje samih nezakonitih ravnanj policista, saj je tožba v tem delu prepozna. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je določen v 28. členu ZUS-1, in sicer je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Ta določba oziroma rok velja tudi za tožbo zaradi varstva ustavnih pravic zaradi posamičnega dejanja, s katerim je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.6 V konkretnem primeru to pomeni, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe zaradi posamičnega dejanja – v obravnavani zadevi dejanja policista – začel teči takrat, ko je bilo posamično dejanje storjeno, tj. 4. 9. 2017, in ne šele z vročitvijo odgovora senata Ministrstva za notranje zadeve o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policista. Kolikor se torej obravnavana tožba nanaša na ravnanje policista z dne 4. 9. 2017, tožba pa je bila vložena dne 3. 1. 2019, je tožba prepozna.

8. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožnikovo tožbo zavrglo iz razloga po 2. in 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani akt ni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati s tožbo niti v rednem upravnem sporu niti v sporu zaradi varstva ustavnih pravic, prav tako pa je tožba zoper zatrjevana nezakonita posamična dejanja policije, s katerimi naj bi bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, prepozna.

9. Ker je sodišče tožbo zavrglo, tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 69/2015 z dne 10. 12. 2015 (tč. 9) in I Up 25/2015 z dne 6. 4. 2016 (tč. 8) 2 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 (tč. 11) in I Up 40/2016 z dne 2. 3. 2016 (tč. 9). 3 157. člen ustave RS: (1) O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. (2) Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. 4 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbi I Up 225/2016 z dne 4. 8. 2016 (tč. 7), sklepu I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016 (tč. 9) in v sklepu I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 (tč. 10). 5 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 254/2016 z dne 11. 10. 2016 (tč. 16). 6 Gl. npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 69/2015 (tč. 6).