Jedro

V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati, saj se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Drugače je z uporabo prava, kjer ravna sodišče enako kot takrat, ko je sodba rezultat kontradiktorne obravnave. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da lahko sodišče izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi.

Ker vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost njene vsebine, sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom v pristnost listine in njene vsebine. Vendar pa dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka ne izpodbije. Čim nasprotna stranka javno listino dokazno izpodbija, pa dokazno pravilo ne velja več in je potrebno ocenjevati vsebino javne listine – vročilnice z nasprotnim dokazom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni opustiti vsako poseganje v parcelo št. 347/11, vpisano v vl. št. 57 k.o. ..., ki je last tožnika in iz območja parcele odstraniti zgrajeno betonsko škarpo, tlakovce in gramozirani tampon ter drug gradbeni material in vzpostaviti prejšnje stanje pašniške parcele. Hkrati je toženima strankama naložilo, da sta dolžni v roku 15 dni povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 295,15 EUR.

Zoper navedeno odločitev se toženca po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta, uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe. Toženca sta za tožbo zvedela šele ob prejemu zamudne sodbe. Zanikata, da jima je bila tožba sploh vročena, saj imata osebo, ki skrbi za hišo in tudi za sprejem pisemskih pošiljk, pa dne 23.6.2008 niti pozneje ta oseba ni našla v poštnem predalu nobenega obvestila o prispeli sodni pošiljki. Ostala pošta in računi prihajajo normalno, zato ni razloga, da o tej pošiljki toženca ne bi bila obveščena. Na osnovi dopisov pred pravdo sta toženca tožbo celo pričakovala in sta oskrbnici hiše še posebej naročila, naj bo pozorna na sodna pisma. Zato toženca predpostavljata, da pismonoša sploh ni bil na naslovu tožencev, ker je vedel, da ju ni doma in je potrebno šteti, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Tožnik je tudi vedel, da tožencev ni doma in je namerno zbral ta čas za vložitev tožbe. Prav tako pa ni izpolnjen niti pogoj iz 3. točke 1. odst. 318. člena ZPP, toženca pa sta svoje stališče itak pojasnila v dopisu z dne 25.3.2008, iz katerega izhaja, da sta lastnika spornega dela parcele na osnovi priposestvovanja.

Pritožba je bila na osnovi 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Zamudno sodbo je mogoče izdati ob pogojih iz člena 318 ZPP, ki določa, da če tožena stranka v roku iz člena 277 ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče zamudno sodbo ob izpolnitvi naslednjih pogojev: da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Zamudna sodba se zaradi svojih posebnosti tudi glede obrazložitve razlikuje od sodbe, izdane v postopku, v katerem z navajanjem dejstev, predlogov, pravnih stališč ter s predlaganjem dokazov sodelujeta obe stranki. V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati, saj se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Drugače pa je z uporabo prava, kjer ravna sodišče v bistvu enako kot takrat, ko je sodba rezultat kontradiktorne obravnave. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je namreč tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da lahko sodišče izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi. Obrazložitev sodbe pa mora biti takšna, da je mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo kot podlago za svojo odločitev ter na katero pravno normo je oprlo svojo odločitev (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 6.11.2003, Ur. l. RS, št. 117/03).

V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali je bil ob izdaji zamudne sodbe izpolnjen pogoj pravilne vročitve tožbe tožencema v odgovoru in ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbe). Po določilu 1. odst. 142. člena ZPP se tožba vroča osebno stranki, sodišče prve stopnje pa je glede na podatke spisa (vročilnice na list. št. 6 in 7) utemeljeno štelo, da je bila pritožba tožencema pravilno vročena. Vročanje je procesno dejanje sodišča, katerega glavni namen je zagotavljanje načela kontradiktornosti, saj se z vročitvijo pisanj stranke seznanjajo s procesnimi dejanji nasprotnika, potekom postopka in procesnimi dejanji sodišča. Podatki vročilnic kot javnih listin izkazujejo pravilno vročitev tožbe v skladu z določbo 3. in 4. odst. 142. člena ZPP (vročitev po fikciji). Možnost vročitev po fikciji pride v poštev tudi za pisanja, ki jih je treba vročati osebno. Ker vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost njene vsebine (1. odst. 224. člena ZPP), sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom v pristnost listine in njene vsebine. Vendar pa dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka ne izpodbije. Čim nasprotna stranka javno listino dokazno izpodbija, pa dokazno pravilo ne velja več in je potrebno ocenjevati vsebino javne listine – vročilnice z nasprotnim dokazom. Vendar pa toženca v tej zvezi ne predlagata prav nobenega dokaza, čeprav ga ne bi bilo šteti kot nedovoljeno pritožbeno novoto, saj ga povsem logično glede na izdano zamudno sodbo ne bi mogla predložiti prej. V tej zvezi podajata le svojo oceno oziroma predpostavke o tem, da pismonoša verjetno sploh ni bil na njihovem naslovu, saj bi sicer obvestilo o pošiljki našla oskrbnica hiše. Zgolj takšne predpostavke, ki niso v ničemer dokazno podprte, pa seveda ne morejo omajati zakonske domneve o resničnosti vsebine vročilnice. Ob sicer nespornem dejstvu, da je bila sodna pošiljka s tožbo pravilno naslovljena, se tako izkaže pritožbena trditev o nepravilni vročitvi tožbe za neutemeljeno. Enako pa velja glede očitka, da ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odst. 318. člena, ker naj bi bila tožba nesklepčna. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da je dejanski in zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 347/11, na kateri sta toženca brez njegovega dovoljenja in soglasja zgradila betonsko škarpo in tlakovano dvorišče, kar glede na tožbeni zahtevek za sklepčnost tožbe zadošča. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je pritožba tudi v tem delu neutemeljena in tako izpodbijana sodba v celoti zadošča kriterijem iz člena 318 ZPP.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Toženca pritožbenih stroškov nista priglasila, odločitev o pritožbenih stroških tožnika pa temelji na določilu člena 155 ZPP v zvezi s 1. odst. člena 165 ZPP. Pritožbeno sodišče stroškov tožnika v zvezi s podanim odgovorom na pritožbo ni štelo za potrebne, zato je odločilo, da jih tožnik krije sam.