Jedro

Iz ustavne odločbe Up-63/03 izhaja, da delovnopravne norme, ki določajo minimum pravic delavca, omejujejo pogodbeno svobodo strank, vključno z institutom odpovedi pravici. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče RS res obravnavalo pravico delavke do odpravnine, vendar je sodna praksa utemeljeno uveljavila stališče, da takšno pravilo velja za vse pravice, ki jih kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja, torej tudi za pravico delavca do regresa za letni dopust in do obračuna in izplačila dogovorjene plače. Zato se tožnik s spornim sporazumom ni mogel veljavno odpovedati vtoževanim terjatvam.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah II., III. in IV. izreka in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem pa se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstojijo terjatve tožnika do toženke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 in odbitkov od plač za mesece februar 2014 do julij 2014 ter september 2014, vse v določeni višini, navedeni v izreku sodbe (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev toženke do tožnika (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna in po odvodu davka izplača neto regres ter izplača neto odbitke od plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v zneskih, navedenih že v I. točki izreka (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 2.719,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje oz. da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico.

Toženka v pritožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka samovoljno ugotovilo, da obstojijo terjatve tožnika iz naslova regresa in odbitkov od plač, tožnik pa takega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatev sploh ni postavil, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in poseg v pravice tožnika iz 14. in 22. člena Ustave RS. Povsem samovoljno je sodišče pod II. točko izreka zgolj pavšalno ugotovilo, da toženka nima do tožnika prav nobene terjatve, tudi tiste ne, ki sploh ni predmet tega postopka. Toženka je v pobot uveljavljala svojo terjatev iz naslova odškodnine v višini 4.201,88 EUR in sodišče bi kvečjemu to terjatev lahko zavrnilo ali zaključilo, da ne obstaja, ne pa da ne obstaja nobena terjatev.

Prvostopno sodišče je v nasprotju s sklenjenim sporazumom med strankama odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati regres in odbitke od plač. Zmotno je sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03, ki se nanaša na vprašanje odpovedi pravicam iz delovnega razmerja. V obravnavanem sporu pa gre za delavca, ki je s svojim hudo malomarnim delom toženki povzročal škodo, ki se je po dogovoru s tožnikom obročno odtegovala od plače, kar sta potrdili priči A.A. in B.B.. Zaradi nadaljevanja povzročanja škoda pa je prišlo do sklenitve sporazuma, s katerim sta (med drugim) stranki soglašali, da so med njima poravnane vse obveznosti. Tožnik je ves čas vedel za odtegovanje škode od plač, na kar je tudi pristal, s sklenitvijo sporazuma pa je dogovor med strankama o povrnitvi škode in odtegovanju od plače še pisno potrdil. Na slednje je toženka izrecno opozorila, vendar se sodišče o tem ni opredelilo.

Zmotno je tudi, da sodišče svoj zaključek utemeljuje s sklicevanjem na 136. člen ZDR-1. Logično je, da delavec izjave o pobotu medsebojnih terjatev ne more dati vnaprej, pred nastankom delodajalčeve terjatve. Ne more pa biti prepovedano, da delavec z naknadnim pisnim sporazumom potrdi strinjanje z odtegljaji. Če bi bilo takšno stališče pravilno, delavec in delodajalec niti sodno niti izvensodno ne bi mogla sporazumno urediti medsebojnih obveznosti in celo sodne poravnave v tej smeri ne bi smelo biti. Sporazum je potrebno razumeti in razlagati v skladu s svobodno voljo pogodbenih strank, odločbo Ustavnega sodišča RS pa razlagati tako, da se delavec ne more odpovedati bodočim pravicam in denarnim zahtevkom, ne pa že obstoječim in zapadlim.

Povsem zmotno in v nasprotju s trditveno podlago obeh strank ter v nasprotju z listinami v spisu in ostalimi dokazi je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka v okviru uveljavljanja svojega pobotnega ugovora za povrnitev škode pavšalno zatrjuje, da je tožnik vse navedene škode povzročil iz hude malomarnosti in da za nobenega od škodnih dogodkov toženka ni navedla, kako naj bi tožnik ravnal in katera so tista njegova ravnanja, iz katerih bi se ugotovila zatrjevana oblika odgovornosti. Toženka je že v odgovoru na tožbo podala ustrezno trditveno podlago in dovolj konkretizirano navedla, kašno škodo, kdaj in zakaj jo je tožnik povzročil, dodatno pa je toženka to storila še v prvi pripravljalni vlogi. Sodišče je spregledalo, da je toženka tožniku očitala, da je večkrat poškodoval tovorno vozilo in prikolico ter dokazala, da so bile vse škode zapisniško ugotovljene. V prvi pripravljalni vlogi je tudi navedla, da je tožnik izredno nepazljiv voznik in da so vsi škodni dogodki posledica izredne neskrbnosti tožnika pri vožnji in njegove objestne vožnje, kar je razvidno tudi iz same količine škodnih dogodkov v zelo kratkem času in kot sta potrdili priči B.B. in A.A.. Pri vsakem posameznem škodnem dogodku je toženka v odgovoru na tožbo konkretizirano opredelila, da je škoda posledica hudo malomarnega ravnanja tožnika pri vožnji, ko je zaradi nepravilne in objestne vožnje povzročil trčenje z drugimi vozili ali poškodovanju blaga, kar je dovolj za ugotavljanje elementov civilnega delikta. Poleg tega pa tožnik teh navedb toženke sploh ni konkretizirano prerekal in bi sodišče moralo uporabiti določbe 214. člena ZPP. Sodišče je spregledalo navedbe tožnika v vlogi z dne 16. 12. 2015, v kateri celo priznava, da so se mu dogajale nevšečnosti, vendar pa to naj ne bi bilo zaradi njegove hude malomarnosti. Tožnik tudi nikoli ni nasprotoval višini škode. Priznal je, da je bil udeležen v prometnih nesrečah 22. 6. 2014 in 6. 4. 2014 in navedel, da policisti niso izstavili denarne kazni zaradi prekrška. Glede na te navedbe je toženka predlagala, da sodišče pridobi policijsko dokumentacijo od policijskih postaj v Nemčiji in Italiji, kjer je tožnik povzročil prometne nesreče, vendar sodišče tega dokaza brez ustrezne obrazložitve ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo izpoved priče D.D. in zaključilo, da zapisniki o prevzemu vozil, ki izkazujejo poškodbe na vozilih, niso verodostojni. Ta priča je potrdil, da je bilo v zapisnikih zapisano vse in da drži zapisana vsebina. Tožnik je tudi sam potrdil in priznal, da je D.D. po poškodbi vozilo pregledal in o tem sestavil zapisnik, ki ga je tožnik podpisal in priznal, da so podpisi na zapisnikih njegovi. O tem bi lahko izpovedal tudi C.C., ki je zapisnike sestavljal in ugotavljal poškodbe, vendar sodišče te priče neutemeljeno in brez obrazložitve ni zaslišalo in je dokazni predlog zavrnilo, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sicer pa tožnik nikoli ni nasprotoval vsebini zapisnikov, zatrjevanim poškodbam vozila in blaga ter zatrjevani višini škode, temveč zgolj pavšalno ugovarjal, da za škodo ni odgovoren, ker je ni povzročil iz hude malomarnosti.

Povsem nedopustno je, da sodišče prve stopnje ni dalo nobene teže dejstvu, da je tožnik povzročil veliko škod, o čemer je izpovedal tudi sam, poleg prič E.E., D.D., B.B. in direktorja toženke A.A.. Toženka je zatrjevala, da je tožnik poklicni voznik in je poškodbe na vozilih in blagu povzročil zaradi izredne nepazljivosti in objestne vožnje, kar nedvomno pomeni, da je zatrjeval tožnikovo protipravno ravnanje in njegovo hudo malomarnost in je nepravilen zaključek, da ne obstaja zadostna trditvena podlaga toženke.

Zmotna je tudi ocena izpovedbe priče G.G., ki ni vedel izpovedati, katera zavarovanja je toženka imela, sodišče pa je kljub temu zmotno zaključilo, da je toženka imela zavarovanja in da bi lahko povrnitev škode uveljavljala od zavarovalnice, kot je trdil tožnik. Sodišče pa ne pojasni, zakaj bi toženka morala tako ravnati, ne pa uveljavljati škode od tistega, ki jo je povzročil. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče je o zadevi enkrat že odločalo, in sicer o pritožbi tožnika zoper sodbo prvostopnega sodišča opr. št. Pd 50/2015 z dne 25. 5. 2016, s katero je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, posledično pa nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

6. Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je s I. in II. točko izreka sodbe kršilo 14. in 22. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) ter storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločilo o obstoju oz. neobstoju terjatev tožnika in toženke, saj nobena stranka takšnega zahtevka sploh ni postavila. Glede na to, da je toženka v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala svojo terjatev (pobotni ugovor), mora sodba na podlagi 3. odstavka 324. člena ZPP vsebovati tudi odločitev o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot. V kolikor je v pravdi postavljen pobotni ugovor, mora sodba v takem primeru vsebovati tričlenski izrek. To pomeni, da mora najprej vsebovati ugotovitev (ne)obstoja terjatve glede tožbenega zahtevka, nato ugotovitev (ne)obstoja v pobot uveljavljane terjatve in nato po eventualnem pobotu odločitev o dajatvenem delu zahtevka, kot je pravilno odločilo prvostopno sodišče. 7. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03 ter na 1. in 2. odst. 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki niso pod pritožbo, izhaja, da je toženka tožniku v mesecih februar 2014 - julij 2014 in septembra 2014 od neto plač odtegnila določene zneske iz naslova škode (na vozilu, prikolici in blagu), ki naj bi jo tožnik povzročil pri opravljanju svojega dela. Navedene zneske je tožnik uveljavljal v tožbi, poleg regresa za letni dopust za leto 2013, ki je tožniku pripadal na podlagi 131. člena ZDR-1 in ki mu ga toženka tudi ni plačala. Neplačilo navedenih tožnikovih terjatev je toženka opravičevala s tem, da ji je tožnik povzročil škodo, ki sta jo stranki pobotali s tožnikovimi terjatvami. Ob tem je toženka tudi navedla, da je pobot svojih terjatev s tožnikovimi izvedla na podlagi ustnega dogovora s tožnikom oz. celo na njegov predlog, da naj se škoda odteguje mesečno od plač. Ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi s sporazumom pa se je tožnik tudi pisno strinjal, da do toženke nima nobene terjatve iz delovnega razmerja.

8. Kot že navedeno je pravilno sklicevanje prvostopnega sodišča na odločbo opr. št. Up-63/03, iz katere izhaja, da delovnopravne norme, ki določajo minimum pravic delavca, omejujejo pogodbeno svobodo strank, vključno z institutom odpovedi pravici. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče RS res obravnavalo pravico delavke do odpravnine, vendar je sodna praksa utemeljeno uveljavila stališče, da takšno pravilo velja za vse pravice, ki jih kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja, torej tudi za pravico delavca do regresa za letni dopust in do obračuna in izplačila dogovorjene plače. Zato se tožnik s spornim sporazumom z dne 29. 1. 2015 (B/2) ni mogel veljavno odpovedati vtoževanim terjatvam. Nepravilno je pritožbeno stališče, da navedena odločba Ustavnega sodišča RS velja kvečjemu za bodoče pravice delavca, nikakor pa za že obstoječe in zapadle. Ob tem tudi toženka sama navaja, da se npr. ob sklenitvi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi točno ve, kaj delavec želi in kakšne so posledice sporazuma. Na takšen način bi delavec in delodajalec lahko sklenila tudi sporazum o prenehanju oz. o pobotu medsebojnih terjatev, vendar bi moralo biti iz sporazuma natančno razvidno, katere terjatve, iz katerega naslova in v kolikšni višini se npr. pobotajo, da bi se natančno vedelo, kaj stranki želita in kašne so posledice sklenitve takega sporazuma. Ker pa sporni sporazum z dne 29. 1. 2015 ni takšen, se tožnik z njim vtoževanim terjatvam ni mogel odpovedati.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zaradi upoštevanja določb v 136. členu ZDR-1, ki v 2. odstavku določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, v 3. odstavku pa, da delavec takega soglasja ne more dati pred nastankom delodajalčeve terjatve. Iz navedenih določil jasno izhaja, da mora biti delavčevo soglasje pisno, da mora biti podano vnaprej in pred nastankom terjatve delodajalca. V tem sporu pa ni sporno, da soglasje ni bilo pisno (kvečjemu ustno, potrditvah tožnika pa še to ne) in ni bilo dano vnaprej, še preden je toženka pričela z odtegovanjem zneskov od tožnikove plače. Takšne nezakonitosti pa ne more popraviti oz. odpraviti niti eventualno kasneje podano soglasje, še posebej ne v obliki in vsebini sklenjenega sporazuma z dne 29. 1. 2015. 10. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe pravilno in zakonito ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do toženke iz naslova vtoževanega regresa za letni dopust in iz naslova odbitkov od plač ter je tako pritožba v tem delu neutemeljena.

11. Pritožba pa utemeljeno izpodbija II. točko izreka sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstaja terjatev toženke do tožnika. S takim izrekom je dejansko mogoče zaključiti, da toženka do tožnika nima prav nobene terjatve, tudi tiste ne, ki ni predmet tega postopka. Zaradi tega ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe pa tudi nasprotuje razlogom sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je toženka v pobot uveljavljala odškodnino v višini 4.201,88 EUR, v izreku sodba pa ni razvidno, na katero terjatev se nanaša, niti ne na kakšno višino.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in v tem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP. ) Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zoper II. točko izreka sodbe (posledično pa tudi zoper III. in IV. točko izreka) pritožba utemeljena zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kršitve pa glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je pritožbi ugodilo, sodbo v navedenem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, saj to ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (354. člen ZPP).

13. Kljub navedeni odločitvi se pritožbeno sodišče z namenom hitrejšega odločanja v novem sojenju deloma izjasnjuje o pritožbenih navedbah toženke v zvezi z vsebinskim odločanjem o njenem pobotnem ugovoru, kot sledi v nadaljevanju.

14. Toženka je v pobot tožnikovim terjatvam uveljavljala svojo terjatev iz naslova škode, ki naj bi jo tožnik povzročil pri svojem delu v času trajanja delovnega razmerja.

Prvi odstavek 177. člena ZDR-1 določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Za odškodninsko odgovornost delavca morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi takoimenovanega splošnega civilnega delikta, ki ga opredeljuje Obligacijski zakonik v 131. členu (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2011 in nadalj.). Delodajalcu mora škoda nastati, ta škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca, podana mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, obstajati pa mora tudi odgovornost delavca, ki je strožja (delavec mora škodo povzročiti namenoma ali iz hude malomarnosti). Vse te elemente je dolžan v postopku dokazati delodajalec, vključno s tem, da je delavec povzročil škodo namenoma (oziroma naklepno) ali iz hude malomarnosti. Če teh elementov ne dokaže, odškodninske odgovornosti delavca ni mogoče ugotoviti.

15. Toženka je nazadnje na naroku 14. 12. 2017 specificirala svoj pobotni ugovor, tako da je skupaj z navedbami v odgovoru na s tožbo mogoče ugotoviti naslednje: - tožnik se je 21. 10. 2014 vrnil s službene vožnje in ob pregledu kamiona in prikolice je bilo pri slednji ugotovljeno polomljeno levo steklo, o čemer je bil sestavljen zapisnik (B17), škoda pa je znašala 31,72 EUR. Po trditvah toženke je tožnik škodo povzročil zaradi hudo malomarne vožnje; - ob vrnitvi z vožnje je bila ob pregledu vozila in prikolice 17. 6. 2014 zapisniško ugotovljena (B3) poškodba vozila in prikolice, škoda pa je znašala 1.301,08 EUR (ličarska dela 140,00 EUR, zamenjani deli 1.161,08 EUR - B4-B16, B18) ter 500,00 EUR, kolikor znaša vrednost poškodovanih delov vozila, ki jih je tožnik prevzel. Škoda je nastala, ker je tožnik zaradi hude malomarnosti trčil s tovornim vozilom; - pri vožnji, raztovarjanju in nakladanju blaga na vožnji v času od 21. 4. - 23. 4. 2014 je tožnik poškodoval blago, ker ga je prevrnil, toženka pa je morala naročniku blaga plačati škodo 250,00 EUR (B19). Do škode je prišlo zaradi hudo malomarnega ravnanja tožnika; - ob vrnitvi vozila 12. 12. 2013 so bile ugotovljene poškodbe vozila (žarometi, odbojno steklo, stop luč), za popravilo in nove dele je škoda znašala 719,80 EUR (B24, B25). Do škode je prišlo zaradi trčenja z vozilom, poškodbo vozila je tožnik storil iz hude malomarnosti; - dne 22. 6. 2014 (ali 22. 6. 2013) je tožnik v Nemčiji povzročil prometno nesrečo, pri čemer je prišlo do poškodbe blaga, ki ga je prevažal in toženka je morala naročniku blaga plačati 405,00 EUR. Poškodbe na blagu je tožnik povzročil zaradi hude malomarnosti; - toženka je morala 30. 9. 2014 plačati kazen 511,91 EUR, za katero je v celoti odgovoren tožnik (B26- B27); - ob vrnitvi vozila 7. 2. 2014 (B23) in 29. 1. 2015 (B22) so bile ugotovljene poškodbe na vozilu in prikolici, s tožnikom pa je bilo dogovorjeno, da se plača odškodnina 1.000,00 EUR.

Tožnik je v vlogi z dne 16. 12. 2015 priznal, da so se mu med vožnjo res dogajale nevšečnosti (poškodbe), česar pa ni storil iz hude malomarnosti, še manj naklepno. V kolikor bi bil odgovoren za prometni nesreči 22. 6. 2014 in 6. 4. 2014, bi policija izstavila tudi denarno kazen zaradi prekrška. Toženka je v vlogi z dne 5. 2. 2016 trdila, da ne drži, da bi tožnik ravnal z vso potrebno skrbnostjo in da ni ravnal s hudo malomarnostjo oz. da bi pri škodnih dogodkih šlo zgolj za trenutke nepozornosti. Vsi škodni dogodki so posledica izredne neskrbnosti pri vožnji in objestne vožnje, kar je razvidno že iz količine škodnih dogodkov, o čemer bodo lahko izpovedali direktor toženke A.A. ter priče B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F.. Glede kazni za prometna prekrška pa je toženka navedla, da z njo ne razpolaga, da ji tožnik ni izročil nobene policijske dokumentacije. Predlagala je, naj mu sodišče naloži predložitev policijskih zapisnikov oz. naj jo pridobi sodišče od policijskih postaj v Nemčiji in Italiji.

Tožnik je na zaslišanju povedal, da za škode, ki jih uveljavlja toženka, ni odgovoren. Toženka ga je silila, da uporablja magnete, zaradi česar zavore ne delujejo. Silila ga je, da pride v Nemčijo do 17.00 ure, da bo naložil dve paleti, zaradi česar je moral voziti hitro. Zaradi hitrosti in nedelovanja zavor je prišlo do nezgode, k taki vožnji pa je bil prisiljen. Do nezgod je prišlo tudi zaradi preutrujenosti, ker je moral voziti več, kot je dovoljeno, enkrat celo 3 dni brez spanja in takrat je tudi razbil kamion. Do poškodbe tovora (blaga) je prišlo le enkrat, ko je prevažal blago iz Italije v Anglijo, vendar tega ni storil on, pač pa tisti, ki so palete natovarjali na kamion. Dvakrat je plačal kazen iz lastnega žepa, in sicer za prometno nesrečo v Angliji ter zaradi prekrška v Italiji. Zaslišana B.B. je povedala, da je bil tožnik najslabši voznik od vseh, saj se je vedno vrnil s poškodovanim vozilom ali kakšno drugo škodo. Po njenem mnenju tožnik ni bil primeren za voznika, zlasti ne za vožnjo v Angliji, kjer je vožnja bolj zahtevna. Spominjala se je tudi povzročene škode na grozdju v višini 6.000,00 EUR. Priča E.E. se je spominjal, da je imel tožnik prometno nesrečo v Nemčiji. Tako kot ostali vozniki je tudi on vozil več, kot je dovoljeno, ker je ob določeni uri moral priti na določen kraj zaradi razklade. Tudi sam je vozil na magnet, kar je vplivalo na zaviranje vozila.

Tudi priča F.F. se je spominjal le tožnikove prometne nezgode v Nemčiji, ko naj bi zapeljal na robnik. Priča D.D., ki je bil pri toženki avtomehanik, se je spominjal ene poškodbe vozila, ki ga je vozil tožnik. Potrdil je verodostojnost zapisnikov o vračilu vozila in v njih navedene poškodbe vozil in prikolic. Ni pa vedel povedati, kdo naj bi prikolico poškodoval, saj je prihajalo do menjave prikolic med vozniki, ne da bi se pred menjavo pripeljale k njemu. Poškodbe so naredili vsi vozniki, ne le tožnik.

Zaslišani direktor toženke A.A. je naštel več škodnih dogodkov, ki so se pripetili tožniku ter kolikšna je bila višina škode. Menil je, da jih je povzročil tožnik iz hude malomarnosti, ker se mu je zgodilo veliko nesreč. Slišal je, da je vozil tudi utrujen, vendar ni res, da bi on zahteval, da toliko vozi in da vozi utrujen. Od vseh voznikov, tudi tožnika, se je zahtevalo, da vozijo po predpisih. Na magnete se ni vozilo.

16. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja s toženko, da je poddala ustrezno trdtiveno podlago o tem, kdaj in kakšno škodo naj bi tožnik povzročil. Res je tudi, da tožnik posameznih škodnih dogodkov ni prerekal. Ni pa res, da tožnik ni prerekal očitane škode po višini. S tem, ko jo je izpodbijal po temelju, jo je hkrati izpodbijal tudi v celotnem vtoževanem znesku. Tudi ni res, da bi toženka dokazala, da je tožnik prav vso zatrjevano škodo povzročil. Zlasti pa ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje toženke glede oblike krivde. Toženka je res na več mestih zatrjevala, da je tožnik škodo povzročil iz hude malomarnosti, vendar je tako trdil in izpovedal le direktor toženke, tako pa bi bilo mogoče zaključiti tudi iz izpovedbe priče E.E.. Zgolj trditev ne zadošča za dokazanost. Pritožbeno sodišče ob vsem navedenem ugotavlja, da toženka z nobenim od predlaganih in izvedenih dokazov ni uspela dokazati tožnikove oblike krivde. Teoretično bi ji to morda uspelo dokazati s policijskimi zapisniki, pa še pri tem je potrebno upoštevati, da policisti za ugotavljanje krivde niso pristojni. V zvezi s tem je toženka v prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2016 res predlagala, naj sodišče za dokumentacijo o prometnih nesrečah z dne 22. 6. 2014 oz. 6. 4. 2014 naloži tožniku, da jo predloži, vendar to ni bilo možno, saj je tožnik sam navedel, da odločba zaradi prometnega prekrška ni bila izdana. Predlog toženke, da naj policijske zapisnike pridobi sodišče od policijskih postaj v Nemčiji in Italiji, pa nasprotuje določilu 1. odst. 226. člena ZPP. Poleg tega, da toženka niti ni navedla, pri katerem policijskem organu v tujini naj bi se dokumentacija sploh nahajala, je pravilna tudi utemeljitev tožnika, da v kolikor bi policijska dokumentacija obstajal, da bi jo zagotovo prejela toženka kot lastnica vozila. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče z neizvedbo predlaganih dokazov dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Tako je v celoti pravilna navedba sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve sodbe, predvsem pa zaključek, da toženka ni dokazala vseh elementov odškodninske obveznosti (16. točka obrazložitve), še zlasti pa ne tožnikove (oblike) krivde.

17. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku odpravi ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka ter na podlagi ponovljenega dokaznega postopka ponovno odloči o pobotnem ugovoru toženke in obveznosti toženke glede ugotovljenih terjatev tožnika ter stroških postopka. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da se mora ta ugotovitveni in dajatveni del izreka sodbe nanašati na isto (enako) terjatev (v kolikor ni pobotanja), kar pa sodišče prve stopnje glede ugotovljene tožnikove terjatve v prvi alineji I. točke izreka in točki III/1 izreka razveljavljenega dela sodbe ni upoštevalo.

18. Izrek o stroških temelji na 3. odst. 165. člen ZPP.