Jedro

Toženka je tožniku pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala zaradi vsaj iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker je od 16. 8. 2023 ni obvestil o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja; obrazložila je, da jo je tožnik 1. 7. 2023 obvestil, da je v bolniškem staležu, nato pa konec julija 2023, da se 16. 8. 2023 vrne na delo. Na delo ga od 16. 8. 2023 do 29. 8. 2023 ni bilo, toženka pa ni vedela, iz katerega razloga je odsoten z dela, saj se na njene klice in pozive ni odzval. Za odločitev je bistveno, da je bil tožnik od 3. 7. 2023 (neprekinjeno) v bolniškem staležu, o čemer je toženko obvestil. Drugih obveznosti (obveščanja) v razmerju do toženke v času bolniškega staleža ni imel. Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetimi stališči, da je tožnik ni bil dolžan obveščati v času trajajočega bolniškega staleža niti se javljati na klice direktorja. Ne gre za bistvene okoliščine, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 36. člena ZDR-1, ki določa obveznost obveščanja.

Delavec v razmerju do delodajalca nima obveznosti obveščanja o zdravljenju niti mu posredovati s tem povezanih listin (gre za občutljive osebne podatke). Ne glede na navedeno je bila toženka v določeni meri o zdravljenju tožnika obveščena, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in so njene drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v točki III izreka, tako da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna za tožečo stranko plačati tožena stranka, zniža na 2.014,99 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni za tožečo stranko plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 12. 9. 2023 in je trajalo do 7. 1. 2024. Naložilo ji je, da mu plača: - nadomestilo plače za november 2023 v višini 2.371,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2023, - nadomestilo plače za december 2023 v višini 2.371,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2024,- nadomestilo plače za januar 2024 v višini 553,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2024; kar je zahteval več (plačilo 581,81 EUR) in drugače, je zavrnilo. Naložilo ji je, da ga prijavi v socialna zavarovanja in v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za obdobje od 12. 9. 2023 do 7. 1. 2024; kar je zahteval drugače, je zavrnilo. Naložilo ji je, da mu plača denarno povračilo v višini 3.510,52 EUR; kar je zahteval več (plačilo 5.265,78 EUR), je zavrnilo. Tožbo je zavrglo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2023 za delovno mesto gradbeni in hortikulturni delavec nezakonita. Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.865,21 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, in kršitvi iz 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, saj o zakonitosti odpovedi ni odločilo. Odpoved je način prenehanja delovnega razmerja. Če ni odpravljena oziroma razveljavljena (tega tožnik ni zahteval), velja. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ni upoštevalo, da je prihajanje na delo oziroma obveščanje o razlogih za izostanek z dela temeljna obveznost delavca. Tožnik je od 3. 7. 2023 dalje izostal z dela, ne da bi toženko obvestilo o razlogih. Predložil ni nobenih dokazov, da je v bolniškem staležu. Obvestil jo je, da pride na delo 16. 8. 2023. Priča A. A. je to potrdil v svoji izpovedi, čeprav je izrecno izpostavil mesec julij, saj v juliju ni nobenega praznika. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti ni upoštevalo izpovedi priče B. B. Ravnalo je pristransko. Ni upoštevalo, da je bil bolniški stalež odobren za nazaj. V vmesnem času je bil tožnik dolžan toženko obvestiti; takšno stališče je že zavzela sodna praksa. Toženka do pisne obdolžitve ni razpolagala z nobeno listino, ki bi dokazovala bolniški stalež tožnika. Pristransko je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni očitati, da je njegova osebna zdravnica prepozno poslala predlog za podaljšanje bolniškega staleža. Posledic tega ravnanja ne more nositi toženka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnikove osebne zdravnice. Izpovedala bi, kdaj je posredovala bolniški list za tožnika. Ker ni prejela bolniškega lista, toženka ni vedela, ali je tožnik v bolniškem staležu in do kdaj. Tožnik je pri osebni zdravnici pridobil dovoljenje za pot na morje. Do delodajalca je bil brezbrižen. Sodišče prve stopnje je pristransko štelo, da se na klice delodajalca ni bil dolžan odzvati. Huje je kršilo obveznosti iz delovnega razmerja. Drugačno stališče lahko velja v primeru, ko delodajalec razpolaga z bolniškim listom, ne pa v tožnikovemu primeru. Tožnik je vedel, da mora delodajalca obvestiti o bolniškem staležu in to je tudi storil. Sam je toženko obvestil, da pride na delo 16. 8. 2023. O tem, da bolniški stalež (še) ni podaljšan, je ni obvestil, čeprav se je tega zavedal, kot sam priznava. Zaradi kršitve obveznosti obveščanja je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika in mu podala zakonito odpoved. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja sploh ni ugotovilo, ampak je določena dejstva le domnevalo. Upoštevaje, da je bil bolniški stalež podaljšan šele 30. 8. 2023, je kršitev podana. Tožnik do denarnega povračila ni upravičen, sploh ne v prisojeni višini. Pri toženki je bil zaposlen krajši čas, je mlad in se je po zaključku bolniškega staleža na novo zaposlil, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je s tem kršilo določbe pravdnega postopka. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, katere pravdne stroške je priznalo tožniku. Spor bi moralo šteti za spor o prenehanju delovnega razmerja. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi (spremeni) in zahtevek tožnika zavrne.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Razen v zvezi s pravdnimi stroški je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Toženka mu neutemeljeno očita pristranskosti zaradi nestrinjanja s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, ki jih je zavzelo v izpodbijani sodbi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 6. Z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, toženka graja sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje (kar je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), ki je pravilna. V obrazložitvi sodbe je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju, tako da uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v pritožbi toženka ne uveljavlja na način, da bi bilo podano nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe o vsebini dokazov, in med samimi temi dokazi. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

7. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da o (zakonitosti oziroma veljavnosti) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2023 ni odločilo.1 Odločitev, da tožniku (na podlagi odpovedi) delovno razmerje ni prenehalo, je podlaga za prisojo reparacije in denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer odločanje o zakonitosti oziroma veljavnosti odpovedi ne sodi v izrek sodbe, saj ne gre za ugotavljanje pravice ali pravnega razmerja (181. člen ZPP), ampak za ugotovitev, ki se nanaša na enostransko ravnanje (oblikovalno upravičenje) delodajalca. Prav tako upoštevaje, da gre za enostransko ravnanje delodajalca, ni nobenega razloga za razveljavitev odpovedi. Zadostuje ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi odpovedi ni prenehalo.2

8. Toženka je tožniku pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala zaradi vsaj iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker je od 16. 8. 2023 ni obvestil o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja; obrazložila je, da jo je tožnik 1. 7. 2023 obvestil, da je v bolniškem staležu, nato pa konec julija 2023, da se 16. 8. 2023 vrne na delo. Na delo ga od 16. 8. 2023 do 29. 8. 2023 ni bilo, toženka pa ni vedela, iz katerega razloga je odsoten z dela, saj se na njene klice in pozive ni odzval. 9. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je za odločitev bistveno, da je bil tožnik od 3. 7. 2023 (neprekinjeno) v bolniškem staležu, o čemer je toženko obvestil. Drugih obveznosti (obveščanja) v razmerju do toženke v času bolniškega staleža ni imel. Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetimi stališči, da je tožnik ni bil dolžan obveščati v času trajajočega bolniškega staleža niti se javljati na klice direktorja. Ne gre za bistvene okoliščine, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 36. člena ZDR-1, ki določa obveznost obveščanja.

10. Dejstvo je, da je imel tožnik za obdobje, na katerega se nanašajo očitki v odpovedi, odobren (podaljšan) bolniški stalež (toženka mu neupravičenih izostankov z dela ne očita v odpovedi niti ne dejstva, da ni predložil bolniškega lista).3 Na delu si je 30. 6. 2023 poškodoval koleno. Bolniški stalež, ki ga je odobrila osebna zdravnica, je imenovani zdravnik podaljšal z odločbo z dne 30. 8. 2023 za obdobje od 2. 8. 2023 do 20. 9. 2023. Kdaj je bila ta odločba izdana (oziroma kdaj je osebna zdravnica tožnika podala predlog za podaljšanje bolniškega staleža) z vidika toženke ali dolžnosti obveščanja tožnika ni bistveno. V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da bi toženka, če bi menila, da odločba ni zakonita (da ni podlage za bolniški stalež), zoper njo lahko uveljavljala pravno varstvo, česar ni storila, vsaj tega ne zatrjuje.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog toženke za zaslišanje tožnikove osebne zdravnice C. C. Kot je smiselno utemeljilo v izpodbijani sodbi,4 predlog ni bil podan za dokazovanje za odločitev bistvenih dejstev; kdaj je osebna zdravnica podala predlog za podaljšanje bolniškega staleža, ni bistveno; bistveno je, da je bil tožnik nepretrgano v bolniškem staležu (vse do prenehanja delovnega razmerja), o čemer je po poškodbi toženko obvestil. Prav tako z vidika presoje zakonitosti odpovedi (glede na njeno vsebino) ni bistveno, kar izpostavlja toženka v pritožbi, kdaj ji je osebna zdravnica poslala bolniški list, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaslišanje priče za ugotavljanje tega dejstva pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo predlagano.

12. Delavec v razmerju do delodajalca nima obveznosti obveščanja o zdravljenju niti mu posredovati s tem povezanih listin (gre za občutljive osebne podatke). Ne glede na navedeno je bila toženka v določeni meri o zdravljenju tožnika obveščena, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in so njene drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. O poškodbi je bil direktor toženke takoj obveščen, tožnik je po elektronski pošti 3. 7. 2023 poslal določene izvide, po telefonu sta se z direktorjem v juliju 2023 večkrat pogovarjala. Za julij 2023 mu je toženka obračunala nadomestilo plače za bolniški stalež iz razloga poškodbe pri delu.

13. Toženka se v pritožbi po eni strani zavzema za to, da bi bil dolžan tožnik 16. 8. 2023 sporočiti razloge za izostanek z dela, po drugi strani pa sama navaja, da ni vedela, kdaj se tožnik po koncu bolniškega staleža vrne na delo.

14. Očitek v odpovedi toženka gradi na dejstvu, da jo je tožnik obvestil, da se bo na delo vrnil 16. 8. 2023, nato pa ga ni bilo niti ni sporočil razlogov za svoj izostanek. To dejstvo je ostalo nedokazano oziroma je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za dogajanje, vezano na 16. 7. 2023. V obrazložitvi sodbe je povzelo komunikacijo med tožnikom in direktorjem (tožnik je direktorju 14. 7. 2023 poslal sporočilo: "D. D. oprosti ampak ne bom mogu pridet delat, ker se mi kost ne celi in je razpoka se povečala za 1 cm in se enostavno ne upam oprosti.") in izpovedi strank ter prič glede tega, kaj je bilo dogovorjeno glede vrnitve na delo in kdaj; tožnik je izpovedal, da je toženko obvestil o pregledu pri travmatologu 17. 8. 2023. Telefonskega pogovora 31. 7. 2023 nobena izmed prič ni slišala, so pa o tem, o čemer jih je obvestil direktor toženke, izpovedale različno; E. E., tožnikov oče, ni potrdil toženkinih navedb, B. B. jih je z izpovedjo, da je direktor toženke povedal, da se bo tožnik na delo vrnil 16. 8. 2023. Njegovo izpoved je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo in se do nje opredelilo.

15. Sodišče prve stopnje je ob neskladnih izpovedih utemeljeno sledilo pričanju A. A., ki mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo, da je direktor povedal drugače, da se bo tožnik na delo vrnil 16. 7. 2023. Takšna izpoved je, kot je obrazložilo v izpodbijani sodbi, smiselno povezana z vsebino komunikacije med tožnikom in direktorjem 14. 7. 2023, pa tudi dejstvom, da tožnik ni imel nobenega razloga, da bi direktorju povedal, da se vrne na delo 16. 8. 2023 (niti ga ne ponudi toženka).5

16. Priča A. A. ni izpovedal, kot prikazuje toženka v pritožbi, da bi se dan vrnitve tožnika na delo nanašal na praznik, ampak je na vprašanje, "ali je bila vrnitev tožnika F. F. vezana za kakšen praznik" izpovedal, "da praznik je bil blizu, ne vem pa kateri praznik je to bil", kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 24. 4. 2024. Upoštevaje, da je sicer jasno izpovedal, da je direktor toženke povedal, da se tožnik na delo vrne 16. 7. 2023 in ne 16. 8. 2023 in da je šlo za julij 2023, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva za drugačno dokazno oceno njegovega pričanja.

17. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki je ne navede. Pred sodiščem prve stopnje izpostavljena sodba VDSS Pdp 190/2023 z dne 30. 3. 2023 je temeljila na bistveno drugačnemu dejanskemu stanju, in sicer je šlo za delavko, ki ji bolniški stalež (za nazaj) ni bil odobren.

18. Sodišče prve stopnje je (podredno) navedlo razloge za svojo odločitev, da tožniku na podlagi podane odpovedi delovno razmerje ni zakonito prenehalo, če bi se ugotovilo, da je toženko obvestil, da se vrne na delo 16. 8. 2023, pa ga nato ne bi bilo. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da takšna kršitev ne bi bila hujša, da bi jo toženka zakonito sankcionirala s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

19. Presoja, ali je toženka zaradi tožniku očitanega ravnanja, ki ni dokazano oziroma niti ne predstavlja hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, izgubila zaupanje vanj v smislu nadaljnjega pogoja za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določenega v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, je v izpodbijani sodbi izostala in so s tem povezane pritožbene navedbe nebistvene za odločitev.

20. Kriteriji za določitev višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je v prvem odstavku 118. člena ZDR-1 omejeno na največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, so določeni v drugem odstavku tega člena ZDR-1 (trajanje delavčeve zaposlitve; možnosti za novo zaposlitev; okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi; pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja). Sodišče prve stopnje jih je pravilno upoštevalo in ovrednotilo; tožnik je bil pri toženki res zaposlen le leto in pol in se je po prenehanju delovnega razmerja 8. 1. 2024 zaposlil pri drugem delodajalcu (brez zaposlitve je bil od 12. 9. 2023 do 7. 1. 2024), kar izpostavlja toženka, vendar je hkrati bistveno, kar je utemeljeno upoštevalo sodišče prve stopnje, da je nova zaposlitev za določen čas, predvsem pa da je toženka tožniku odpoved podala med bolniškim staležem (in da ni bil upravičen do pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti) ter da mu je prisojena reparacija le za krajši čas. Poleg tega ni nebistveno, da je glede na osnovo prisojeno denarno povračilo sorazmerno nizko.6 Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje, da je prizadevanje toženke za njegovo znižanje neutemeljeno.

21. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ni po posamezni postavki navedlo, katere pravdne stroške in v kakšni višini je priznalo tožniku, vendar zaradi tega očitek o neobrazloženosti stroškovne odločitve ni utemeljen, saj je odmera preverljiva (sodišče prve stopnje jo je jasno označilo na stroškovniku, ki je v spisu). Sprejeto odločitev je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V zvezi z njo toženka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 155. člen ZPP oziroma določbe Odvetniške tarife (OT).

22. Za spor o prenehanju delovnega razmerja (katerega del je reparacija oziroma denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) je tožnik upravičen do 300 točk za sestavo tožbe (3. alineja točke 1b) tarifne številke 16 OT), petkrat po 225 točk za pet pripravljalnih vlog (točka 2 iste tarifne številke OT), 300 točk za prvi narok in 150 točk za nadaljnji narok za glavno obravnavo (točki 3a) in 3b) iste tarifne številke OT), ne pa še po postavkah, kot da gre za dajatveni zahtevek. Pravilno priznani stroški skupaj z urnino, materialnimi stroški, potnimi stroški in davkom na dodano vrednost znašajo 2.014,99 EUR.

23. Pritožbeno sodišče je delno utemeljeni pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako da je s strani sodišča prve stopnje prisojene pravdne stroške ustrezno znižalo, kot je razvidno iz izreka.

24. Ker sicer niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev, da je toženka dolžna za tožnika plačati stroške odgovora na pritožbo, s katerim je razen v neznatnem delu (glede stroškovne odločitve) uspel, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče mu je v okviru priglašenih stroškov kot potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) po OT priznalo 375 točk, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.

1 V delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je tožbo zavrglo; sklep ni predmet pritožbenega preizkusa. 2 Sklep VS RS VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje, in druge odločbe VS RS, na primer sklep VIII Ips 40/2022 z dne 17. 1. 2023, sodba in sklep VIII Ips 11/2023 z dne 18. 4. 2023. 3 Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo izpoved direktorja toženke, da mu je tožnik po elektronski pošti poslal potrdilo zdravnice, da je od 3. 7. 2023 v bolniškem staležu. 4 Pri obrazložitvi dokaznega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo "če je osebna zdravnica res prepozno poslala predlog /.../", kar ne pomeni, da dejstev ni ugotavljalo, ampak da navedeno ni bistveno (očitno je bil predlog pravočasen v smislu, da je bil tožniku nato bolniški stalež podaljšan). 5 To še toliko bolj velja ob upoštevanju, da je osebna zdravnica odločala o bolniškemu staležu za prvih 30 dni po poškodbi, nato je bilo podaljšanje od 2. 8. 2023 v pristojnosti imenovanega zdravnika, in da je tožnik od 20. 7. 2023 do 4. 9. 2023 obiskoval fizioterapijo, pregled pri travmatologu je imel 17. 8. 2023. 6 Tožnik je pri izračunu vtoževanega denarnega povračila izhajal iz nižje osnove (877,63 EUR), kot je določena v prvem odstavku 118. člena ZPP, in ni upošteval, da mu je bila v juniju 2023 izplačana bistveno višja plača (1.703,51 EUR), kot je bilo nadomestilo plače za naslednja dva meseca.