Jedro

Med izvajalce se na podlagi 2. odstavka 118. člena ZASP štejejo tudi režiserji. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožnik ustvaril režijsko delo, kar bi mu zagotavljalo varstvo po ZASP. Priznanje sorodne pravice ni odvisno od tega, kakšen strokovni naziv ima neka oseba, temveč kakšen je njen dejanski prispevek k ustvaritvi umetniškega (gledališkega) dela. V konkretnem primeru to pomeni, če je bil prispevek tožnika le tehnične narave, v takšnem primeru ni moč tožniku priznati, da je režiser dramske igre in zato mu ne gre varstvo sorodne pravice po ZASP.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: »1. Tožena stranka X je dolžna plačati tožeči stranki Y 7.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi: od zneska 1.677.480,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; od zneska 1.677.480,00 SIT za čas od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 in od zneska 7.000,00 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje do prenehanja obveznosti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v petnajstih dneh.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.192,23 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.«

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 292,30 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 11.099,87 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v znesku 1.378,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik vlaga pritožbo, ker se ne strinja z višino prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravil večino režijskega dela, zato M. L. ni edini režiser gledališke igre. Kršena je bila tožnikova moralna pravica, da se ga navede kot režiserja gledališke igre. Za pretrpljene duševne bolečine bi sodišče prve stopnje moralo tožniku priznati celoten vtoževani znesek, glede na ocenjene bolečine, izjemno prizadetost in duhovno vezanost na režijsko delo. Tožnik je zamenjal ime in priimek, v vseh časopisih je bila polemika, ki ga je zelo prizadela. Tožnik je pričakoval izjemno odmevnost dela, Prešernovo nagrado, namesto te pa je dobil dopis tožene stranke, da odstopa od projekta.

3. Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je priznalo avtorsko varstvo nečemu, kar ni režija, saj ta še ni nastala. Avtorsko varstvo lahko uživa le režija v ožjem smislu, kar predstavlja povezavo odrskih in igralskih izrazil v enovito celoto. Vodenje vaj in delo z igralci ne predstavlja režije. Gledališka režija kot individualna intelektualna stvaritev je lahko izražena le skozi dokončno izvedbo dramskega dela. Režija ne obstaja, dokler je vsaj delno ne prepozna publika. Na vajah so bili izvedeni le deli predstave, ki so bistveno odstopali od normalne in hotene izvedbe. Manjkala je še vrsta komponent, zato ni mogoče govoriti o povezavi odrskih in igralskih izrazil v enovito celoto. Tožnik je opravil precej režijskega dela, vendar ne takšnega, ki bi že lahko užival avtorsko pravno varstvo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj naj bi bil konkretno tožnikov režijski prispevek, ki naj bi se kazal v dejanskih izvedbah drame in deleža tožnikove režije v končni izvedbi drame. Sodbe zato ni moč preizkusiti. Tožnik le zatrjuje, da nova režija v dveh tednih ne more nastati, kar ne potrjujejo primeri iz gledališke prakse. Če igralci znajo besedilo, je proces postavljanja režije bistveno krajši, zato ni relevantno, da je tožnik opravil dve tretjini vaj. Tožnik ni dokazal obstoja duševnih bolečin, še manj pa intenzitete. Tožnik se skazitvi oziroma drugim posegom v njegovo delo ni uprl, zahteval je celo, da se ga navede kot edinega avtorja režije predstave, ki jo je v spremenjeni režiji izvedla tožena stranka. Ni mogoče upoštevati, da je bil tožnik v šoku, zato ker je dobil od tožene stranke v podpis izjavo, da naj odstopi od projekta, prav tako pa sodišče ne bi smelo upoštevati s predstavo povezane javne polemike, ker je do polemike prišlo zaradi menjave režiserja in ne zaradi opustitve navedbe tožnika kot avtorja režije. Prvo sodišče je nekritično upoštevalo spremembo imena tožnika. Odmera odškodnine je previsoka, saj bi prvo sodišče moralo upoštevati soavtorstvo.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Pritožba tožene stranke neutemeljeno zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti razlogi nejasni oziroma med seboj v nasprotju (2).

6. Neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, lahko sodišče prisodi avtorju ali izvajalcu pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve njegovih moralnih pravic, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo (169. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (3)). Med izvajalce se na podlagi drugega odstavka 118. člena ZASP štejejo tudi režiserji. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožnik ustvaril režijsko delo, kar bi mu zagotavljalo varstvo po ZASP. Priznanje sorodne pravice ni odvisno od tega, kakšen strokovni naziv ima neka oseba, temveč kakšen je njen dejanski prispevek k ustvaritvi umetniškega (gledališkega) dela. V konkretnem primeru to pomeni, če je bil prispevek tožnika le tehnične narave (4), v takšnem primeru ni moč tožniku priznati, da je režiser dramske igre in zato mu ne gre varstvo sorodne pravice po ZASP.

7. Iz navedenega razloga je bilo potrebno oceniti delo tožnika, ki ga je opravil kot režiser, pri pripravi dramske igre X, do prenehanja sodelovanja s toženo stranko in tako ugotoviti, ali je njegov prispevek h gledališki igri umetniško delo ali le tehnični prispevek. Nekaj je gotovo; tožnik ni izključni režiser gledališke igre, saj je bilo ugotovljeno, da je režijo 12. 5. 2000 prevzel M. L., ki je tekst drame bistveno skrajšal, tako da je predstava trajala eno uro in petdeset minut. Spremenjena je bila scena in kostumi, korigirana je bila luč, črtana je bila ena vloga, dodan je bil nov lik, ni bilo več pogleda od zunaj, kot zunanji komentar, igralci so bili obrnjeni proti občinstvu, izključeni so bili detajli, ki so pod režijo tožnika imeli zelo pomembno vlogo, koncentracija je bila na igralcih, kar nedvomno kaže na avtorski pristop novega režiserja h gledališki igri. Pravilni pa so zaključki sodišča prve stopnje, da je tožniku potrebno priznati režijski prispevek k dramski igri, saj so takšni zaključki možni že na podlagi navedb tožene stranke (5), ki ocenjuje tožnikov prispevek višini 40 %. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik opravil dve tretjini vaj kot režiser in da je za takšno zahtevno gledališko dramo potrebnih od šest do dvanajst mesecev priprav. Prva kontrolna vaja je bila dne 5. 5. 2000, režijo drame je prevzel M. L. dne 12. 5. 2000, premiera drame pa je bila 26. 5. 2000. 8. Glede na zahtevnost drame, ki je splošno znano dejstvo, je potrebno upoštevati, tri faze režiserskega dela. V prvi fazi gre za pripravljalno obdobje, kjer režiser z igralci in preostalimi gledališkimi sodelavci oblikuje gledališko uprizoritev, na podlagi režiserjeve vizije bodoče uprizoritve, do katere pride režiser po kreativnem študiju dramske igre, ki mu na podlagi idejnih in vsebinskih ciljev daje formalne in estetske rešitve na podlagi katerih poda videnje bodoče uprizoritve. Po pripravljalnem obdobju režiser z igralci in drugim gledališkim osebjem utrjuje pot do idejnih in vsebinskih ciljev in hkrati formalne in estetske rešitve bodoče uprizoritve. V tretji fazi na podlagi zgrajenih temeljev predstava pod njegovim vodstvom dobi zaključno obliko na podlagi predhodnih izoblikovanih, individualno določenih temeljev. Tožnik je začel s študijem priprav za režijo gledališke igre že 9. 3. 2000, gledališka igra je bila (v visoki) tretji fazi (izvedena je bila kontrolna vaja dne 5. 5. 2000), kar daje tožniku pravico do soavtorstva, čeprav je M. L. z režijskimi spremembami pomembno spremenil koncept gledališke predstave, vendar ne v takšni meri, da bi bilo dokazano, da v dramski igri ni režijskega soprispevka tožnika. Zaslišane priče, ki so sodelovale s tožencem, so potrdile režijski prispevek tožnika k dramski igri, nenazadnje je bila večina vaj izvedena pod vodstvom tožnika, izvedena je bila kontrolna vaja, kar kaže, da so zamisli in ideje, ki so se izoblikovale dobivale prepoznavno obliko. Zagotovo pa dramska igra še ni bila sposobna za končno uprizoritev, saj temelji predstave še niso bili dokončno izoblikovani (6), kar je zelo zahteven proces, kjer ima vodilno vlogo režiser. Končno »izoblikovanje« gledališke igre, dodatki, spremembe, nov pogled in lastna umetniška kreacija, ki jih je režiser M. L. vključil v gledališko igro, niso sporne, vendar pritožbeno sodišče izključuje možnost, da bi bilo moč v nekaj več kot desetih dnevih na novo režijsko pripraviti tako zahtevno gledališko igro in jo predstaviti zahtevnemu celjskemu občinstvu.

9. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo odškodnino za duševne bolečine (le) zato, ker tožnik ni bil naveden kot korežiser dramske igre. V postopku ni bila dokazana vzročna zveza med nezmožnostjo napredovanja, izgubo dela, nagrad in škodnim dogodkom. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi menjava imena in priimka tožnika ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke, ker tožnika ni označevala kot korežiserja dramske igre. Zamenjava tožnika z drugim režiserjem je bila (nujna) posledica zatečenega stanja, s katerim je tožena stranka reševala izvedbo gledališke predstave in ne diskreditacija tožnika (7). Med tožnikom in nekaterimi igralci gledališkega ansambla ter dramaturgom (8), je prišlo do hudih sporov, zaradi katerih je tožena stranka predlagala, da se tožniku kot korežiser pridruži M. L. Ker je tožnik sodelovanje odklonil, je bila logična posledica, da je tožena stranka tožnika pozvala, da odstopi od režije gledališke igre, dolžna pa je bila tožniku povrniti stroške celotnega avtorskega honorarja (9) in ga navesti kot korežiserja. Pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja (10), da ni bilo dokazano, da tožnik ne bi bil strokovno sposoben dokončati režije dramske igre, vendar je bilo zaradi njegovega spora z ansamblom in dramaturgom nujno potrebno, da se tožnika izključi iz projekta ter da se na ta način zagotovi izvedba dramske igre.

10. Pri odločanju, katera dejstva se upoštevajo pri priznanju nepremoženjske škode tožniku, je pritožbeno sodišče upoštevalo trditveno podlago tožnika, ki je (predvsem) zatrjeval obstoj materialne škode na podlagi 168. člena ZASP. Tožnik je zatrjeval, da mu je zaradi zamenjave režiserja nastala škoda na poklicnem in osebnem področju in da je zato upravičen do odškodnine kot civilna kazen za ravnanje tožene stranke. Pritožbeno sodišče je s sklepom 17. 12. 2008 (stran 187) deloma razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in v obrazložitvi navedlo, da je treba ugotoviti, ali tožnik zahteva tudi povrnitev nematerialne škode, saj je bilo iz navedb tožnika moč »izluščiti«, da uveljavlja tudi nepremoženjsko škodo, vendar zgolj iz razloga, ker ni bil označen kot režiser dramske igre. Tožnik je lahko dopolnil nejasna dejstva v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki jih je sicer zatrjeval do prvega naroka (11), zaradi prekluzije, pa ne more širiti trditvene podlage na dejstva, ki jih je sicer zatrjeval, a v zvezi z materialno škodo. Tožnik je šele po prvem naroku opredeljeno zatrjeval (12), da ima duševne bolečine tudi iz razloga, ker je bil zamenjan kot režiser, zato takšnih novih dejstev tudi ni moč upoštevati, ob sicer nasploh zelo skromni trditveni podlagi glede obstoja nepremoženjske škode.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bil tožnik močno prizadet, ker ni bil naveden kot eden od režiserjev dramske igre, saj je v delo vključil veliko dela in truda, zato je bila njegova prizadetost, ko ni bil objavljen kot korežiser dramske igre zelo močna, ki jo je doživljal kot prekrivanje resničnih dejstev in kot laž o dejanskem ustvarjalcu gledališke igre. Navedene duševne bolečine so bile intenzivne v času, ko je bila dramska igra na sporedu tožene stranke, potem pa so se pojavljale le še občasno, ko se je tožnik ponovno seznanjal z navedenim dogodkom. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.000,00 EUR, ki je odraz primerjave odškodnin s področja posega v avtorske in sorodne pravice, hkrati pa so upoštevane okoliščine konkretnega primera. Za presojo denarne odškodnine ni bilo potrebno »matematično« razmejiti, kakšen je režiserski prispevek tožnika oziroma M. L., saj je razvidno iz opisa poteka priprav gledališke igre, kakšen je (možen) njun posamični režijski prispevek k ustvaritvi gledališke igre. Odločilna pa je okoliščina, da je tožnikov prispevek takšen, ki mu zagotavlja soavtorstvo. Glede pritožbe tožnika je potrebno dodati, da neopredeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine, brez konkretnih razlogov, ki bi potrjevali priznanje višje odškodnine.

12. Pritožbeni razlogi tožene stranke so deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo tako, da je znižalo višino prisojene odškodnine, pritožba tožnika pa je neutemeljena, zato je bila v celoti zavrnjena.

13. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem. Nobena pravdna stranka v pritožbi ne izpodbija pravdnih stroškov kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih zato sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožniku so bili priznani stroški v višini 4.923,57 EUR, toženi stranki pa v višini 4.404,78 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo uspeh tako po temelju kot po višini in ga ocenilo v višini 62 %, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tožnik uspel v višini 70 % po temelju in po višini (13), če pa se upošteva delni umik tožbe, je uspeh 60 %. Glede na uspeh, je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 2.954,14 EUR, tožena stranka pa do zneska 1.761,91 EUR. Po pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v višini 1.192,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka od prejema sodbe sodišča prve stopnje. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama stroške pritožbenega postopka, povrniti pa mora toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 292,30 EUR, saj je tožena stranka s pritožbo uspela v višini 37 %. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo pritožbene stroške: za sestavo pritožbe 344,25 EUR, za materialne stroške 6,88 EUR, za DDV 68,85 EUR in za takso 370,00 EUR, skupaj 789,98 EUR.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju obrazložitve bo podan odgovor na konkretne pritožbene trditve, na podlagi katerih tožena stranka zatrjuje, da se sodbe ne da preizkusiti, ker nima odločilnih dejstev; glej pritožbo šesti odstavek stran 242 sodnega spisa.

(3) V nadaljevanju ZASP.

(4) Npr. da je pripomogel, da so igralci znali besedilo dramske igre, ko je M. L. prevzel režijo drame.

(5) Glej pripravljalni spis tožene stranke z dne 25. 10. 2005, stran 42 sodnega spisa.

(6) Npr. dramska igra je trajala štiri ure, kasneje je trajala eno uro in petdeset minut. (7) Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi ne izpodbija.

(8) Ki so želeli zapustiti gledališki projekt. (9) Saj je bila dramska igra v zaključni fazi.

(10) Podrobneje o tem glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani stran 187 – 192. (11) S tem je tožba postala sklepčna.

(12) Glej vlogo tožnika z dne 6. 5. 2009 stran 209. (13) Glede na znižano odškodnino, ki je priznana s sodbo pritožbenega sodišča.