Jedro

Sodišče tožniku pritrjuje, da ugotovljeno dejansko stanje, to je (šele) uveden postopek za odvzem poslovne sposobnosti, ni dajalo podlage za odločitev o prekinitvi postopka na podlagi 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP ter da je organ odločil ob nepravilni uporabi zakona.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1390/2015 z dne 15. 6. 2015 in Bpp 1391/2015 z dne 4. 6. 2015 odpravita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) je s sklepom Bpp 1390/2015 z dne 15. 6. 2015 (v nadaljevanju prvi izpodbijani sklep) prekinil postopek dodelitve BPP tožniku kot prosilcu za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. III P 131/2014 zaradi plačila 31.498,44 EUR ter kot oprostitev stroškov tega postopka – zaradi uvedbe postopka odvzema poslovne sposobnosti tožniku.

2. S sklepom Bpp 1391/2015 z dne 4. 6. 2015 pa je organ za BPP prekinil postopek, začet na podlagi prošnje tožnika z dne 29. 5. 2015, za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I P 516/2012 zaradi plačila terjatve 85.868,09 EUR ter kot oprostitev stroškov tega postopka.

3. Odločitvi o prekinitvi postopka v obeh izpodbijanih sklepih organ za BPP opira na ugotovitev, da je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 385/2014 z dne 15. 7. 2014, izdanim po uradni dolžnosti, zoper tožnika uveden postopek odvzema poslovne sposobnosti in da ta v postopku nima pooblaščenca, ter na 2. točko prvega odstavka 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se postopek prekine, če stranka izgubi poslovno sposobnost, pa v postopku nima pooblaščenca in se ji ne postavi začasni zastopnik. Na navedeni podlagi organ zaključuje, da bi z nadaljevanjem obravnavanih zadev tožniku lahko nastale škodljive posledice, če bi se izkazalo, da ni sposoben sam skrbeti za svoje procesne pravice.

4. Tožnik v tožbi kot bistveno navaja, da sta odločitvi v obeh izpodbijanih sklepih nezakoniti in v nasprotju z drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 22. in 23. členom Ustave RS. Tožniku se z izpodbijanima sklepoma o prekinitvi postopkov za dodelitev BPP nedopustno posega v njegovo ustavno pravico do sodnega varstva. Sama uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti še ni razlog za odločitvi, kot ju je sprejel organ za BPP; tudi odločba o odvzemu poslovne sposobnosti pravno učinkuje „ex nunc“. Tudi Upravno sodišče RS npr. v zadevi I U 1978/2014 (sodba z dne 24. 2. 2015) in Ustavno sodišče v zadevi Up 165/2015 (sklep z dne 17. 6. 2015) nista prekinila postopka zaradi uvedbe postopka N 358/2014. Tožnik se v dokazne namene sklicuje na priložene listine, ki se nanašajo na sodna postopka, v zvezi s katerima je prosil za BPP, na spis tega sodišča I U 1978/2014 in spise Ustavnega sodišča Up 165/2015, U-I-38/2015, Up 297/2015. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijana sklepa odpravi ter/ali samo odloči, da se postopka nadaljujeta ali zadevi vrne organu v nova postopka, s tem da organu za BPP naloži, da tožnikovima prošnjama za BPP ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka in plačilo odškodnine dvakrat po 1.000,00 EUR zaradi kršenja ustavnih pravic.

5. V naknadni dopolnitvi tožbe tožnik vztraja pri povedanem ter se sklicuje na zadeve, v katerih je to sodišče odločilo kljub teku postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožniku: odločba Bpp 169/2015 z dne 9. 7. 2015, sodba I U 710/2015 z dne 10. 6. 2015, sodba I U 1978/2014 z dne 24. 2. 2015. 6. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravna spisa.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP zaradi uvedbe postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožniku mogel prekiniti postopka, v katerih je odločal o tožnikovih prošnjah za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnih postopkih, ki tečeta pred Okrožnim sodiščem v Kranju (I P 516/2012) oz. Okrožnim sodiščem v Mariboru (III P 131/2014).

9. Uvodoma sodišče ugotavlja, da sklep o prekinitvi postopka ne šteje med sklepe, naštete v drugem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to so sklepi, s katerimi je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, in ki jih je po tej zakonski določbi dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Sklepa o prekinitvi postopka kot procesnega sklepa, s katerim je sprejem odločitve o izdaji upravnega akta v zadevi le začasno odložen, tudi po stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ni dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu (npr. sklep I Up 195/2013 z dne 16. 10. 2013).

10. Vendar pa vsebina v tem upravnem sporu izpodbijanih sklepov o prekinitvi postopka (ko je trajanje prekinitve vezano na pravnomočno končanje (pričakovano dlje časa trajajočega) postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožniku in nato še temu sledečo postavitev zakonitega zastopnika tožniku – kajti izdana sta na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP, ko prekinitev traja, kot to določa 2. točka drugega odstavka tega člena, do postavitve zakonitega zastopnika) in narava zadev (odločanje o BPP, katere namen je uresničevanje pravice do sodnega varstva – 1. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP), daje tema sklepoma o prekinitvi postopka značaj upravnih aktov v smislu 2. člena ZUS-1. S tema sklepoma je namreč po presoji sodišča očitno poseženo v tožnikov pravni položaj v postopku dodelitve BPP ter s tem v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Namreč izdana sklepa o prekinitvi postopka tožnika postavljata v položaj, ko je brez vsake pravne možnosti, da bi pred pravnomočno odločitvijo v (pričakovano dlje časa trajajočem) postopku za odvzem poslovne sposobnosti tožniku in postavitvijo temu zakonitega zastopnika izposloval izdajo odločb o vloženih prošnjah za dodelitev BPP, saj tega ne bi mogel doseči niti s tožbo zaradi molka organa, kajti v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP), ob tem pa sodna postopka, v zvezi s katerima je tožnik prosil za dodelitev BPP, tečeta (drugačnih ugotovitev o tem organ v izpodbijanih sklepih ne navaja, niti nikakršnih navedb o tem ni podala toženka v odgovoru na tožbo). Glede na ugotovljene okoliščine sta izpodbijana sklepa o prekinitvi postopka po mnenju sodišča (dokončna) upravna akta v smislu 2. člena ZUS-1, zoper katera je v povezavi z določbo tretjega odstavka 120. člena Ustave RS (po kateri je proti odločitvam upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil, ki so bile izdane v upravnih aktih, zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij) sodno varstvo v upravnem sporu dopustno. V tem smislu je sklep o prekinitvi postopka presojalo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 198/2013 (sklep z dne 18. 9. 2013).

11. Pri preizkusu zakonitosti izpodbijanih sklepov o prekinitvi postopka pa sodišče ugotavlja, da temeljita na ugotovitvi okoliščine, da je bil uveden postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožnika (s sklepom N 385/2014 z dne 15. 7. 2014) ter določbi 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP, po kateri se postopek prekine, če stranka izgubi poslovno sposobnost, pa v postopku nima pooblaščenca in se ji ne postavi začasnega zastopnika. Sodišče tožniku pritrjuje, da ugotovljeno dejansko stanje, to je (šele) uveden postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožniku, ni dajalo podlage za odločitev o prekinitvi postopka na podlagi 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP ter da je organ odločil ob nepravilni uporabi zakona. Na podlagi navedene določbe 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP bi bilo mogoče izdati sklep o prekinitvi postopka le, če bi bilo o odvzemu poslovne sposobnosti tožniku že odločeno z odločbo, ki bi povzročala pravne učinke, tj. s pravnomočno odločbo (206. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR, in 53. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Pri tem pa sodišče tožniku tudi pritrjuje, da je odločba o odvzemu poslovne sposobnosti konstitutivna odločba, ki pravno učinkuje „ex nunc“ ter ne „ex tunc“ (206. člen ZZZDR in 53. člen ZNP).

12. Če pa je organ za BPP sodil, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih v postopkih dodelitve BPP tožnik ni sam sposoben skrbeti za svoje procesne pravice, bi moral poskrbeti za postavitev začasnega zastopnika tožniku (51. člen ZUP) ali začasnega skrbnika (209. člen ZZZDR).

13. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je bil nepravilno uporabljen zakon ter je izpodbijana sklepa odpravilo. S tem sta zadevi vrnjeni v stanje, v katerem sta bili, preden sta bila izpodbijana upravna akta izdana (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Ker dejansko stanje v zadevah, ki ni sporno, ne daje podlage za prekinitev postopkov, sodišče kot nepotrebno zadev ni vračalo organu v ponovni postopek v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. 14. Narava stvari, to je odločanje o BPP, ki šteje po četrtem odstavku 34. člena ZBPP za nujno zadevo v upravnem sporu, ne omogoča vodenja postopka za odločitev o adhezijskem zahtevku tožnika za povrnitev škode. Poleg tega se bo po izdaji sodbe postopek izdaje upravnih aktov o tožnikovih prošnjah za dodelitev BPP še nadaljeval. Morebitno oškodovanje in odškodnino ima tožnik možnost uveljavljati v pravdnem postopku (67. člen ZUS-1).

15. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo stroške v višini 15,00 EUR.

16. Po sodnici posameznici je v zadevi odločeno na podlagi druge alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.