Jedro

Podana je disciplinska odgovornost delavca, ki ravna malomarno, če z osebnim zdravnikom v naprej ne razčisti, ali ima do pregleda na zdravniški komisiji odobren bolniški stalež in v dneh do pregleda na zdravniški komisiji ostane doma, čeprav mu osebni zdravnik ni mogel (več) podaljšati bolniškega staleža, prav tako pa mu tudi zdravniška komisija ni potrdila bolniškega staleža za nazaj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka spremeni tako, da se glasi: "Sklepa tožene stranke z dne 30.1.1998 in 23.2.1998, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep odpovedi delovnega razmerja, se spremeni tako, da se izvršitev izrečenega ukrepa pogojno odloži za dobo enega leta." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev toženčevih sklepov z dne 30.1.1998 in 23.2.1998, s katerima je bila tožniku po izvedenem disciplinskem postopku izrečena disciplinska odpoved delovnega razmerja ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni zakonito prenehalo, posledično pa tožencu naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo ter mu za nazaj zagotovi neprekinjene pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače ter mu povne 140.103,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotovilo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da je bil v času od 17.1.1998 do 21.1.1998 v bolniškem staležu, tako da za izostanke v navedenih dneh ni bil disciplinsko odgovoren.

Glede na predhodno razporeditev pa dne 17.1.1998 tudi sicer ni neupravično izostal, saj njegova dotedanja delovna enota v soboto tega dne ni delala.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje toženec iz vse pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Pri tem navaja, da je v spornih dneh tožnik izostal očitno neupravičeno, saj mu bolniški stalež evidentno ni bil priznan in je to v času izostankov tožnik tudi vedel. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila v tej zadevi v postopku pred prvostopnim sodiščem v celoti razčiščena pravno relevantna dejstva. Tožnik je vedel, da se mu s 16.1.1998 zaključuje predhodno s strani zdravniške komisije podaljšan bolniški stalež. Tega dne je njegov izbrani zdravnik, pri katerem se je tožnik osebno zglasil, ugotavljal, da tožnikovo zdravstveno stanje še ni v redu.

Ker mu sam, glede na predhodni stalež, le-tega po zdravstvenih predpisih ni mogel podaljšati ali na novo odpreti, je tožnika ponovno napotil na pristojno zdravniško komisijo. Pri tem tožnik s svojim zdravnikom ni izrecno razčistil, kakšen je njegov status do pregleda pri zdravniški komisiji. Očitno pod vtisom mnenja svojega zdravnika, da je tožnika zaradi nadajnjega zdravljenja potrebno ponovno predstaviti zdravniški komisiji, je tožnik ostal doma. Zdravniška komisija pa mu dne 20.1.1998 bolniškega staleža ni odobrila in je bil o tem tožnik obveščen 21.1.1998. Ob prikazanih dejstvih pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je obstajalo kar nekaj okoliščin, na podlagi katerih je lahko tožnik računal, da bodo sporni dnevi pokriti s priznanim bolniškim staležem.

Pri tem pa pritožbeno sodišče ne soglaša, da je bil tožnik zaradi teh okoliščin v opravičljivi zmoti glede bolniškega staleža. Tudi tožniku je moralo biti znano, da njego odsotnost z dela opravičuje le v naprej odobren bolniški stalež. Ob potrebni skrbnosti, ki jo zahteva tudi skrbni odnos do delovnih obveznosti, bi moral tožnik dne 16.1.1998 s svojim zdravnikom izrecno razčistiti, kakšen je njegov položaj do pregleda na zdravniški komisiji. V tem primeru bi mu zdravnik gotovo pojasnil, da mu on za te dneve bolniškega staleža, ne glede na zdravstveno stanje, ne more v naprej zagotoviti. Glede na siceršnjo ponašanje tožnika (že vnaprejšnja najava, da se bo po zaključku staleža dne 16.1.1998 javil na delu) sodišče ne dvomi, da bi tožnik v ponedeljek dne 19.1.1998 nastopil delo, kolikor bi mu zdravnik izrecno pojasnil, da mu staleža ne more priznati.

Dejansko je tako šlo za tožnikovo premalo skrbno ravnanje, ko z zdravnikom dne 16.1.1998 ni izrecno razčistil svojega statusa do pregleda na zdravniški komisiji in je lahkomiselno mislil, da je v teh dneh zaradi bolniškega staleža lahko doma.

Ker delavec disciplinsko odgovarja za vsako obliko krivde, tudi za svoja premalo skrbna, to je malomarna ravnanja, je tako v tem primeru dejansko podana tožnikova odgovornost za neopravičene izostanke v dnevih od 19.1.1998 do 21.1.1998. Glede sobote dne 17.1.1998 pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da se tožniku za ta dan ne more očitati neupravičeni izostanek, če v enoti, kjer je bil dotlej razporejen, tega dne ni bil delovni dan. Tako se izkaže, da je tožnik sicer odgovoren za tri neupravičene izostanke, kar sicer predstavlja disciplinsko kršitev, za katero se v skladu z določili 5. tč. 40. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci lahko izreče disciplinski ukrep odpovedi delovnega razmerja. Pri tem pa je potrebno upoštevati vse okoliščine tožnikove disciplinske kršitve in v tem sklopu zlasti njegovo nizko stopnjo odgovornosti, saj se mu v nastali situaciji lahko dejansko očita le premajhna skrbnost glede vnaprejšnjega razčiščenja njegovega statusa v spornih dneh. Na drugi strani tožena stranka v disciplinskem postopku ni navedla nobenih relevantnih oteževalnih okoliščin na tožnikovi strani, kot olajševalno za tožnika pa je dodatno šteti vsaj to, da ni izkazana njegova disciplinska predkaznovanost in da je šlo dejansko za starejšega delavca. Ob vsem navedenem pa so bili v tem primeru podani resni argumenti za pogojno odložitev za to disciplinsko kršitev sicer predvidenega disciplinskega ukrepa odpovedi delovnega razmerja, saj je pritožbeno sodišče prepričano, da bi tudi pogojni ukrep pri tožniku v celoti dosegel svoj namen, to je, da bi bil v prihodnje pri urejanju morebitnih bolniških staležev bolj skrben in ne bi lahkomiselno izostajal z dela brez izrecne poprejšnje odobritve staleža. Glede na povedano je pritožbeno sodišče v okviru pooblastil iz člena 373, tč. 4 v času sojenja na prvi stopnji veljavnega ZPP na pritožbo toženca izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sporna disciplinska sklepa spremenilo le toliko, da je tožniku izrečeni disciplinski ukrep pogojno odložilo za dobo enega leta. Tudi ob taki spremembi prvostopne odločitve o spornih sklepih pa se izkaže, da je prvostopno sodišče utemeljeno ugodilo tožnikovemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe ni vplivala na pravilnost odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

Glede na določbe 22. člena ZDSS, po katerih delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja vedno sam trpi svoje stroške postopka, toženec sam trpi svoje stroški pritožbe, ne glede na to, da je s pritožbo delno uspel.