Jedro

V izvedenskem mnenju komisije za fakultetna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za odpravo dokončne odločbe toženca in razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom na delu z omejitvami, ne pa za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja.

Za odločitev glede tožnikove invalidnosti so relevantni izvidi, datirani do dokončne odločbe in do tega dne ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 6. 2014 v drugem odstavku odpravilo. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine v neomejenem obsegu kot doslej. Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 11. 2013 dalje in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno z omejitvami: lahko fizično in psihično manj zahtevno delo, ne na delovnih mestih, kjer obstaja povečano tveganje za nezgodo pri delu. Ročno lahko premešča bremena do 5 kg, pri delu se lahko giba v vratni in ledveno-križni hrbtenici le v okviru optimalnih kotov 30 stopinj v smeri fleksijskih in rotacijskih gibov, delo lahko opravlja le občasno v prisilnih držah vratne in ledveno-križne hrbtenice, izmenoma sede in stoje, brez ponavljajočih se gibov v zapestjih, brez vsiljenega tempa in ritma dela in le v prvi izmeni, od 1. 12. 2013 dalje. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 340,84 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa mu plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 8-dnevnega roka za plačilo do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi kršitev pravil postopka, napačno uporabljenega materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ni sledilo dokaznim predlogom tožnika na naroku dne 13. 4. 2016, ki pa jih tudi ne bi smelo šteti kot nove dokaze, marveč kot dokumentacijo, ki kaže zdravstveno stanje tožnika od izdaje odločbe toženca dalje. Prav zaradi tega je bilo predlagano zaslišanje lečečih zdravnikov. Sporen in nepravilen je zaključek sodišča, da tožnik na izvedensko mnenje ni imel pripomb, saj je bilo v mnenju izrecno s strani izvedencev navedeno, da bi tožnikovo stanje agorafobije in izogibovalno vedenje potrebovalo še dodatno diagnostiko in eventuelno začasno razbremenitev pri delu. Ker je tožnik izvedensko mnenje bral tako, da bo opravljena še dodatna diagnostika, v fazi izdelave tega mnenja ni podajal pripomb. To je storil kasneje po opravljenem psihiatričnem pregledu, ko je štel, da je bil pregled s strani izvedencev zaključen. Vztraja, da se njegovo zdravstveno stanje ni spremenilo na bolje, ampak kvečjemu na slabše. Težave ima že pri osnovnih stvareh, kot je osebna higiena, ne more dolgo sedeti in stati, težko hodi in je psihično otopel in se s strahom loteva vseh, tudi najbolj enostavnih stvari. Ugotovitve izvedencev, da je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami ne temeljijo na realnih podatkih. Izraža resno zaskrbljenost nad izdelkom izvedencev ter ugotovljenim zdravstvenim stanjem. V kolikor bi sodišče dopustilo tudi izvedbo dokazov z zaslišanjem lečečih zdravnikov, bi se lahko popolno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi preprečitve nepopravljive škode je prosil, da se opravi dopolnitev mnenja glede na stališče o zdravstvenem stanju tožnika, ki so ga podali lečeči zdravniki. Meni, da bi bilo v postopku potrebno upoštevati obvestilo zdravniku z dne 3. 11. 2015 in z dne 26. 1. 2016. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 4. 6. 2014, s katero je bila odpravljena prvostopna odločba z dne 30. 1. 2014, tožnik pa razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Hkrati je bilo odločeno, da se tožniku še nadalje izplačuje invalidska pokojnina odmerjena z odločbo z dne 14. 7. 2009, dokler mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, če se v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z dokončno in pravnomočno odločbo št. ... z dne 5. 2. 2009 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu od 1. 12. 2008 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine z odločbo z dne 14. 7. 2009. 7. Zaradi kontrolnega pregleda določenega po uradni dolžnosti, je tožnika ponovno dne 22. 11. 2013 obravnavala invalidska komisija I. stopnje, nato pa v pritožbenem postopku dne 22. 5. 2014 še invalidska komisija II. stopnje. Obe invalidski komisiji sta bili enotnega mnenja, da pri tožniku popolna nezmožnost za delo ni več podana, glede preostale delovne zmožnosti pa sta bili nekoliko različnega mnenja.

8. Zaradi različnih mnenj in zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialistke psihiatrinje. Na podlagi proučitve razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu, tožnik pa je bil tudi osebno pregledan, je bil izvedenski organ mnenja, da je pri tožniku do izdaje dokončne odločbe z dne 4. 6. 2014 prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njem ni več podane popolne nezmožnosti za delo. Od 22. 11. 2013 je zaradi posledic bolezni pri njem podana III. kategorija invalidnosti. Za delo na delovnem mestu orodjar ni več zmožen, zmožen pa je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: lahko fizično in psihično manj zahtevno delo, ne na delovnih mestih, kjer obstaja povečano tveganje za nezgodo pri delu. Ročno lahko premešča bremena do 5 kg, pri delu se lahko giba v vratni in ledveno-križni hrbtenici le v okviru optimalnih kotov 30 stopinj v smeri fleksijskih in rotacijskih gibov, delo lahko opravlja le občasno v prisilnih držah vratne in ledveno-križne hrbtenice, izmenoma sede in stoje, brez ponavljajočih se gibov v zapestjih, brez vsiljenega tempa in ritma dela in le v prvi izmeni. Izvedenski organ je bil mnenja, da je po operativnem posegu na ledveno-križni hrbtenici prišlo do izboljšanja stanja, ravno tako pa je glede na naravo psihične motnje, ki poteka v epizodah, stabilizirano njegovo psihično stanje.

9. Iz dokumentacije izhaja, da je bil tožnik dvakrat operiran na hrbtenici (leta 2003 in 2010), težave ima tudi zaradi utesnitve obeh zapestnih prehodov. Pri psihiatru se zdravi več kot 15 let, po prometni nesreči v letu 1997 jemlje predpisano terapijo, psihiatra obišče na dva meseca. Pri tožniku gre za kronificiran posttravmatski stresni sindrom z epizodami depresivne kompenzacije, pri katerem se je razvila agorafobija, ki sta jo izvedenca ugotovila na osebnem pregledu. Njen začetek pa ni razviden iz dokumentacije oziroma kot sta navedla, se je začela razvijati postopoma potem, ko ni bil vključen v osnovne življenjske tokove. Poudarila sta, da je do obravnavanega datuma razvidno, da gre za obdobno omilitev duševnega funkcioniranja in da ga je zato potrebno še vzpodbujati k polovičnemu delovnemu času z opisanimi omejitvami.

10. Glede na ugotovitve na osebnem pregledu (opravljen dne 20. 10. 2015, to je po dokončni odločbi z dne 4. 6. 2014), ko sta izvedenca menila, da je potrebno njegovo stanje ponovno diferencialno diagnostično ovrednotiti, pri tem pa sta se sklicevala na duševno stanje opisano v izvidu z dne 10. 2. 2014, sta to potrdila še v dopolnilnem mnenju, izrecno, da tožnik za aktualno stanje agorafobije in izogibovalno vedenje potrebuje še dodatno diagnostiko. Torej potrebuje dodatno diagnostiko za stanje ugotovljeno po dokončni odločbi z dne 4. 6. 2014, sicer pa sta vztrajala pri skrajšanem delovnem času in razbremenitvami pri delu.

11. V izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B., je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za odpravo dokončne odločbe toženca z dne 4. 6. 2014 v drugem odstavku in razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom na delu z omejitvami, ne pa razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja.

12. Po definiciji določeni v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Citirana definicija invalidnosti ne vsebuje elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju kot pogoja za oceno invalidnosti. Zato je možno ugotoviti, da se invalidnost ugotavlja, kadar spremembe v zdravstvenem stanju začasno ali trajno vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost. To pomeni, da je lahko invalidnost tudi začasna in ne le trajna kategorija, posledično pa so uvedeni tudi kontrolni pregledi.

13. Sodišče prve stopnje dokaznim predlogom po zaslišanju lečečih zdravnikov, utemeljeno ni sledilo. V tem postopku je bil za ocenjevanje tožnikove delazmožnosti določen izvedenski organ, da skladno s pravili medicinske znanosti in v okviru definicije invalidnosti določene v zakonu, oceni, ali je tožnik popolnoma nezmožen za delo ali pa še ima preostalo delovno zmožnost oziroma, da v konkretnem primeru oceni, če je pri tožniku prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja. V kolikor predloženi izvidi ne bi bili dovolj jasni in ne bi predstavljali prepričljivega dokaza in zato ne bi bilo mogoče objektivno ugotoviti tožnikovega zdravstvenega stanja, bi bilo takšno zaslišanje smiselno kvečjemu pred podajo izvedenskega mnenja.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik ni dal pripomb na izvedensko mnenje. Iz mnenja jasno izhaja, da naj bi bila dodatna diagnostika potrebna v zvezi s stanjem ugotovljenim na osebnem pregledu, to je v zvezi s stanjem ugotovljenim po dokončni odločbi, ki pa ne more biti predmet obravnave v tem postopku, niti ne bi moglo stanje ugotovljeno po dokončni odločbi predstavljati podlage za odločitev v tej zadevi, ko se presoja pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb toženca.

15. Tudi sicer pa razlogi, na katere se tožnik sklicuje, zakaj ni dal pripomb na izvedensko mnenje, niso takšni objektivni razlogi, zaradi katerih tožnik ne bi mogel dati pripomb v smislu 286.a člena ZPP. Skladno s citirano določbo se namreč upoštevajo samo takšni razlogi, ki niso odvisni od volje ali krivde posameznika. V konkretnem primeru pa se razlogi, zaradi katerih ni dal pripomb na izvedensko mnenje, nanašajo izključno na njegovo krivdo, to je napačno razumevanje izvedenskega mnenja in bistva socialnih sporov.

16. Glede na ureditev v ZDSS-1 se pritožba neutemeljeno sklicuje na novejšo dokumentacijo, saj so za odločitev v obravnavani zadevi relevantni izvidi datirani do dokončne odločbe in do tega dne izkazano tožnikovo zdravstveno stanje. Pritožba zato glede na vse navedeno neutemeljeno izraža zaskrbljenost nad izvedenskim mnenjem izvedenskega organa.

17. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.