Jedro

Neutemeljen je revizijski ugovor o tem, da je bilo carinsko blago v tranzitu, saj tranzitni postopek ni možen, če je oseba, ki bi morala deklarirati carinsko blago, rezident države, v katero se blago uvozi, in hkrati kupec blaga za končno potrošnjo.

O tretjem enakem predlogu za zavarovanje dokazov je sodišče prve stopnje odločilo še enkrat, hkrati z odločitvijo o glavni stvari. Navedeno kaže na to, da je tožnikov pravni interes za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odpadel, saj si tožnik z odločitvijo o tej pritožbi zoper sklep ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj je prvostopenjsko sodišče v tem času s sodbo že odločilo o glavni stvari.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 10. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 11. 11. 2003, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnikovo osebno vozilo volkswagen golf carinsko blago, zato je bilo postavljeno pod carinski nadzor, tožniku pa je bilo naloženo plačilo carinskih dajatev v višini 439.057,00 SIT. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za zavarovanje dokazov z zaslišanjem tožnika z dne 23. 9. 2005. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni niti zakonskih možnosti za oprostitev plačila carinskih dajatev po Carinskem zakonu – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95 in naslednji) niti možnosti za oprostitev plačila po Uredbi za izvajanje carinskega zakona – UICZ (Ur. l. RS, št. 46/1999 in naslednji). Tožnik je carinsko blago kupil v Nemčiji na podlagi prodajne pogodbe z dne 11. 10. 2001. Dne 15. 10. 2001 je prijavil stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, istega meseca pa je s spornim vozilom prispel v Republiko Slovenijo. Veljavnost začasnih nemških registrskih tablic, ki so bile nameščene na vozilu, je potekla 25. 10. 2001, kot je prvotno ugotovila Policijska postaja C. ob nadzoru prometa dne 8. 10. 2003. Glede izpodbijanega sklepa pa sodišče navaja, da je o predlogu za zavarovanje dokaza že odločilo z zavrnilnim sklepom z dne 29. 6. 2004, ki je postal pravnomočen 27. 10. 2004, zato je zavrglo nov predlog.

3. Zoper izpodbijano sodbo tožnik vlaga revizijo, prej pritožbo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da sodba ni obrazložena, ker se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika je bila onemogočena, saj je bil odstranjen iz razpravne dvorane, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je tudi avstralski državljan, vozilo je bilo namenjeno le tranzitu oziroma vožnji po Nemčiji, Avstraliji, Italiji in tudi v Sloveniji. Glede izpodbijanega sklepa pa navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti meritorno, saj se o predlogu za zavarovanje dokazov odloči s procesnim sklepom, ki kot tak ne more postati pravnomočen.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ter pritožbo zoper sklep ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi ta revizijski preizkus.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na dejstvo, da je tožnik kot državljan Republike Slovenije kupil carinsko blago v Nemčiji 4 dni pred prijavo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ni bil izpolnjen pogoj za oprostitev plačila carine po 3. točki 161. člena CZ. Ta namreč v 2. alineji 3. točke določa, da mora imeti državljan Republike Slovenije, ki je bil na delu v tujini, predmete, ki jih pripelje s seboj, v lasti najmanj šest mesecev pred preselitvijo, da je oproščen plačila carine. Prav tako niso bili izpolnjeni pogoji za začasni uvoz zasebnega cestnega vozila po 383. členu UICZ, po katerem so oprostitve namenjene primarno osebam s stalnim prebivališčem izven Republike Slovenije in se iz določenih razlogov začasno zadržujejo na njenem ozemlju. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor o tem, da je bilo carinsko blago v tranzitu, saj tranzitni postopek ni možen, če je oseba, ki bi morala deklarirati carinsko blago, rezident države, v katero se blago uvozi, in hkrati kupec blaga za končno potrošnjo.

9. Ni utemeljen revizijski ugovor, da sodba ni obrazložena, ker se sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje se je nanje pravilno in zakonito sklicevalo na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS, ki določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

10. Revizijsko sodišče zavrača ugovor, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker je bil tožnik odstranjen z glavne obravnave med svojim zaslišanjem, saj tak ugovor ne more biti predmet revizijske presoje, kot je bilo že pojasnjeno. Ob tem revizijsko sodišče dodaja, da je imelo sodišče prve stopnje za takšen ukrep zaradi tožnikovega neprimernega vedenja podlago v 303. in 304. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se glede na določbo prvega odstavka 16. člena ZUS (sedaj prvi odstavek 22. člena ZUS-1) primerno uporablja za postopek v upravnem sporu.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka:

12. Pritožba ni dovoljena.

13. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v drugem odstavku 107. člena med drugim določa, da Vrhovno sodišče vloženo pritožbo pred uveljavitvijo tega zakona obravnava kot pritožbo, če je pritožba dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker prvi odstavek 363. člen ZPP določa, da je zoper sklep sodišča dovoljena pritožba, razen če ZPP ne določa drugače, je Vrhovno sodišče vloženo pritožbo zoper sklep obravnavalo kot pritožbo v skladu z ZUS-1, saj določbe ZPP o zavarovanju dokazov (264. - 268. člen ZPP) ne izključujejo možnosti pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za zavarovanje dokazov.

14. Po določbah tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, je pritožba nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnost ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik nima več pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obravnavanem upravnem sporu je prvostopenjsko sodišče na predlog tožnika opravilo glavno obravnavo, katere se je udeležil tudi tožnik in na kateri je bilo prvostopenjsko sodišče tudi pripravljeno izvesti dokaz z njegovim zaslišanjem, ki ga po krivdi tožnika ni bilo mogoče izvesti. O tretjem enakem predlogu za zavarovanje dokazov je sodišče prve stopnje nato odločilo še enkrat, hkrati z odločitvijo o glavni stvari. Navedeno kaže na to, da je tožnikov pravni interes za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odpadel, saj si tožnik z odločitvijo o tej pritožbi zoper sklep ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj je prvostopenjsko sodišče v tem času s sodbo že odločilo o glavni stvari. Tožnik lahko svojo pravno korist uveljavlja le hkrati z revizijo (prej pritožbo) zoper glavno stvar in lahko le na ta način v primeru ugoditve doseže izboljšanje svojega pravnega položaja. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, je po presoji pritožbenega sodišča pritožba zoper izpodbijano sodbo nedovoljena.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper prvo točko izpodbijanega sklepa kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 3. odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.