Jedro

Prizadetost, ki jo oškodovanec trpi s tem, ko nepremičnine, katere solastnik je, ne more uporabiti, ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode. Verzijski zahtevek zaradi uporabe tuje stvari ima solastnik, ki je prikrajšan zato, ker ne more uporabljati stvari v skladu z njegovim solastninskim deležem, pri čemer je drug solastnik okoriščen, ker uporablja stvar v obsegu, ki presega njegov delež.

Terjatev na povrnitev potrebnih in koristnih izdatkov je dospela ob koncu del, torej tedaj, ko so poslovodji brez naročila izdatki nastali. Za te terjatve velja petletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v prisodilnem delu in stroškovni odločitvi, ter se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi, tožene stranke v preostalem delu, tožeče stranke pa v celoti, se zavrneta in se v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških, nastalih toženi stranki, pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče (pod prvo točko) toženo stranko obsodilo, da tožeči stranki plača znesek 5.007,51 EUR, zakonske zamudne obresti (od v izreku prvostopne sodbe specificiranih zneskov), ter znesek 83,46 EUR za vsak mesec nezakonite uporabe nepremičnine od 1.12.2005 dalje do dne izročitve nepremičnine v soposest z zapadlostjo vsakega prvega dne v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do dne plačila. V presežku, in sicer še za plačilo 2.503,76 EUR s pripadki, ter za plačilo 41,73 EUR s pripadki mesečno od 1.12.2005 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvo sodišče je nadalje (pod drugo točko) v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, (pod tretjo točko) pa je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne nastale pravdne stroške.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Že na tem mestu velja tožeči stranki pojasniti, da se njen pravovarstveni interes nanaša zgolj na zavrnitev zahtevka na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je bilo v preostalem delu tožbenemu zahtevku ugodeno. Tožena stranka pa izpodbija prisodilni del sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, katerega je uveljavljala z nasprotno tožbo. Obe pravdni stranki uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglašata tudi pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

K prvi točki: Preizkus postopkovnih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP), je pokazal, da s pritožbo tožene stranke izpodbijani del prvostopne odločitve deloma sploh ni obrazložen, in sicer glede naložitve plačila zakonskih zamudnih obresti ter glede naložitve plačila zneska 83,46 EUR za čas nezakonite uporabe od 1.12.2005 dalje do izročitve nepremičnine v soposest. Ker preizkus tega dela sodbe sodišča prve stopnje torej zaradi popolne odsotnosti razlogov za takšno odločitev sploh ni mogoč, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšne postopkovne napake pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj bi bila z morebitno dopolnitvijo razlogov na pritožbeni stopnji strankama odvzeta pravica do izjavljanja. Zato je potrebno na pritožbo tožene stranke ta del prvostopne odločitve razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Glede preostalega še izpodbijanega prisodilnega dela prvostopne sodbe, torej glede naložitve plačila zneska 5.007,51 EUR, pa tožena stranka pravilno izpostavlja, da prvo sodišče materialnega prava ni pravilno uporabilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da prvo sodišče zmotno enači uporabnino z odškodnino. Verzijski zahtevek zaradi uporabe tuje stvari (po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju: ZOR, oziroma po 198. členu Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju: OZ) ima solastnik, ki je prikrajšan zato, ker ne more uporabljati stvari v skladu z njegovim solastninskim deležem, pri čemer je drug solastnik okoriščen, ker uporablja stvar v obsegu, ki presega njegov delež. Med prikrajšanjem na eni strani in okoriščenjem na drugi strani mora biti podana vzročna zveza. Pri odškodninskem zahtevku (po 154. členu ZOR oziroma 131. členu OZ) pa se izhaja zgolj iz prikrajšanja ene stranke, saj okoriščenja druge stranke pravni red ne zahteva. Podane morajo biti vse prvine odškodninske odgovornosti, to je nedopustno ravnanje ene stranke, za katero je domnevno kriva, ki je povzročilo prikrajšanje druge stranke. Med nedopustnim ravnanjem in prikrajšanjem (škodo) mora biti podana vzročna zveza. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj prvostopno sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev niti za uporabnino, niti za odškodnino. Ker tudi v tem delu pritožbeno sodišče ugotovljene pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj bi stranke s tem, ko bi se o bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka prvič izreklo, prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja (25. člen Ustave), je potrebno na pritožbo tožene stranke tudi ta del prvostopne odločitve razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na to, da je bil prisodilni del sodbe v celoti razveljavljen, je bilo potrebno razveljaviti tudi prvostopno odločitev o stroških, saj je le-ta odvisna od odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo prvo sodišče torej ponovno odločati o delu tožbenega zahtevka, glede katerega je v tokratnem sojenju izdalo obsodilno sodbo. Pri tem velja navkljub dejstvu, da tožena stranka s pritožbo kršitve 2. člena ZPP, po kateri mora sodišče odločati v okviru postavljenih zahtevkov, ni uveljavljala, opozoriti, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek na dne 16.4.2009 (v spisu na list. št. 367) spremenila. V okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) bo v ponovnem sojenju potrebno sprva razjasniti, ali tožeča stranka z zneskom 83,46 EUR (prej 20.000 SIT) mesečno za čas od 1.10.2000 dalje uveljavlja uporabnino ali odškodnino, ter nato skrbno presoditi, ali so bila sploh pravočasno zatrjevana vsa odločilna dejstva, na ugotovitev katerih napotuje materialno pravo.

K drugi točki: Toženec je v nasprotni tožbi zatrjeval, da tožnica ni prispevala za vzdrževanje, ohranjanje in povečanje vrednosti ter nujna popravila na hiši. Navajal je, da je do konca meseca oktobra 1995 zaradi preprečitve rušitve strehe in s tem povzročitve škode sam opravil nujna vzdrževalna in adaptacijska dela. Od tožnice kot solastnice zato z nasprotno tožbo, vloženo na dne 17.2.2004, zahteva povrnitev njenemu solastnemu deležu sorazmernega dela stroškov, ki jih je imel s temi deli.

Pritožba tožene stranke pravilno izpostavlja, da je materialnopravno izhodišče toženčevega zahtevka ni v določbah o neupravičeni obogatitvi, temveč v določbi 220. člena ZOR o poslovodstvu brez naročila, ki ureja opravo tujega in neodložljivega posla, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Toženec namreč zatrjuje, da je za tožnico opravil neodložljiv posel, ker bi sicer nastala škoda. Po ustaljeni sodni praksi je posel lahko deloma tuj, torej kadar se opravlja deloma zase, deloma pa za poslovnega gospodarja. Taka situacija je tudi pri nujnih popravilih hiše v solastnini, ko je posel tuj v delu, ki se nanaša na drugega solastnika.

Vendar zaradi zmotne pravne opredelitve temelja, na katerem toženec gradi svoj zahtevek, odločitev prvega sodišča, s katero je bil ta zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja, ni napačna. Po določbi 223. člena ZOR ima namreč poslovodja brez naročila, ki je v vsem ravnal, kot je treba, in delal tisto, kar so terjale okoliščine, pravico zahtevati, da mu tisti, čigar posel je opravljal, povrne vse potrebne in koristne izdatke. Tudi za te terjatve velja petletni zastaralni rok (371. člen ZOR).

Sodba temelji na ugotovitvi, katera sicer sploh ni bila zatrjevana, vendar s pritožbo ni izpodbijana, da toženec od leta 1998 dalje nujnih del ni opravil. Ta ugotovitev je pomembna za pričetek teka zastaralnega roka za uveljavljanje obligacijskega zahtevka, s katerim toženec obračunava prispevke k nujnim delom v skladu s solastniškima deležema. Po določbi 361. člena ZOR namreč začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Terjatev je dospela ob koncu del, torej tedaj, ko so tožencu izdatki nastali. Svoj obračunski zahtevek bi tako lahko toženec postavil že v letu 1998 oziroma najkasneje 1.1.1999. Toženec svojega zahtevka ni uveljavil v petih letih, torej v času, ko bi lahko po 371. členu ZOR zahteval izpolnitev, zato je nastopilo zastaranje (drugi odstavek 360. člena ZOR). Ker je tožeča stranka v tej pravdi ugovarjala zastaranje, je tako sodišče prve stopnje ravnalo pravno pravilno, ko je ta ugovor upoštevalo, saj je bila nasprotna tožba vložena prepozno (tretji odstavek 360. člena ZOR in 362. člen ZOR).

Dejstvo, da bodo toženčeva vlaganja prešla v sfero tožnice s pravnomočnostjo sklepa o domiku, toženec prvič zatrjuje šele v pritožbi. Ob pomanjkanju navedb, zakaj tega dejstva ni zatrjeval že predhodno, predstavlja ta navedba tako imenovano pritožbeno novoto, katere ni moč upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kljub temu pa velja pojasniti, da dejstvo, da bo tožnica (morebiti) postala edina lastnica stanovanjske hiše, ter da bo zato v bodočnosti (morebiti) neupravičeno obogatena, na obligacijski zahtevek, ki ga toženec uveljavlja v tej pravdi, nima in ne more imeti vpliva, saj temelji na povsem drugi trditveni podlagi.

Tožeča stranka je zahtevala odškodnino za psihično trpljenje zaradi prikrajšanja za možnost bivanja v solastni hiši. Prizadetost, ki jo oškodovanec trpi s tem, ko nepremičnine, katere solastnik je, ne more uporabljati, ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode. Prizadetosti, ki jih oškodovanec trpi zaradi posega v osebnostne pravice, namreč še niso podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, saj mora kršitev povzročiti katero izmed škodnih posledic (telesne bolečine, strah, duševne bolečine – tako po prvem odstavku 200. člena ZOR kot po prvem odstavku 179. člena OZ). Kakšnih takšnih posledic oziroma dovolj določnih trditev glede takšnih posledic pa tožeča stranka ni navedla niti po dopolnitvi, na katero je bila na prvem naroku dne 3.2.2005 pozvana. Tožeči stranki, ki v pritožbi navaja, da bi izvedenec psihiatrične stroke potrdil njene navedbe, v kolikor bi bil angažiran, velja zato le pojasniti, da z zahtevkom na plačilo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v sporu ni uspela zato, ker ni navedla odločilnih dejstev glede pravno priznane škode, ki naj bi ji nastala, ne pa zato, ker svojih trditev ni dokazala. Trditev, da se je morala tožnica iz hiše izseliti zaradi toženca, sama po sebi še ne more utemeljevati zahtevanega plačila odškodnine, saj tožeča stranka pravotvornih dejstev, da ji je nastala takšna nepremoženjska škoda, za katero bi ji pripadala odškodnina, niti ni navedla.

Ker se je tako izkazalo, da kakšni razlogi, iz katerih tožeča stranka izpodbija delno zavrnitev tožbenega zahtevka, ter kakšni razlogi, iz katerih tožena stranka izpodbija zavrnitev nasprotne tožbe, niso podani, ter da v tem izpodbijanem delu ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi, tožene stranke delno, tožeče pa v celoti, zavrniti, ter v tem delu odločitev prvostopnega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

K tretji točki: Tožeča stranka mora sama trpeti stroške, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe, s katero ni uspela (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to, da pa je bila izpodbijana odločba na pritožbo tožene stranke delno razveljavljena, bo o pritožbenih stroških te stranke odločeno s končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).