Jedro

Pobuda za naknadni razpis referenduma je mogoča zoper vsebino splošnih aktov občine, razen v določenih izjemnih primerih. Kaj je splošni akt občine določata 64. in 65. člen ZLS, ter smiselno enako tudi 127. člen Statuta občine in to so: statut, poslovnik občinskega sveta, odloki, odredbe, pravilniki in navodila. To pomeni, da sporni sklepi oziroma zahteve po nobeni od teh predpisnih določb niso splošni akti in tako proti njim ni mogoče po določbi 46. člena ZLS zahtevati oziroma vložiti pobude za razpis naknadnega referenduma. Sporni sklepi oziroma zahteve ne vzpostavljajo pravic ali obveznosti za občane, ampak kvečjemu posegajo v njihov dejanski interes, tudi ne urejajo splošnih pravil za nedoločen krog ljudi in ne pomenijo nadaljnje izvedbe ali razčlenitve višjega pravnega akta, temveč samo neko informacijo in zahteve poslane državnemu organu, v katerega pristojnost spada ureditev tega vprašanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom, ki je naslovljen kot: ''Obvestilo o vloženi pobudi za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma v Mestni občini Velenje'', je tožena stranka v izreku navedla, da je pobuda Civilne iniciative proti Sklepom o vzpostavitvi izpostave Azilnega doma v Velenju z dne 12. 12. 2016, za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma v Mestni občini Velenje (v nadaljevanju MO Velenje) v nasprotju z določili 46. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) in 87. členom Statuta Mestne občine Velenje (v nadaljevanju Statut) in s tem ne izpolnjuje pogojev za nadaljevanje postopka za razpis naknadnega referenduma.

2. V obrazložitvi navedenega obvestila navaja, da je organ v ponovljenem postopku pobudo obravnaval na podlagi 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in preizkusil, če je pobuda oblikovana v skladu s prvim odstavkom 47. člena ZLS in drugim odstavkom 90. člena Statuta.

3. V nadaljnji obrazložitvi navaja določbe 46. člena ZLS in prvega odstavka 87. člena Statuta, ki določata, o katerih vprašanjih se odloča na referendumu in o katerih aktih. 64. in 65. člen ZLS, smiselno tudi 27. člen Statuta določata, kateri so splošni akti, med katere obravnavani sklepi oziroma zahteve ne spadajo in tako proti njim ni mogoče po določbi 46. člena ZLS vložiti pobude za razpis naknadnega referenduma. Hkrati to tudi niso posamični akti v skladu z 67. členom ZLS, s katerimi občina odloča o upravnih stvareh iz lastne pristojnosti in iz prenesene državne pristojnosti. Sklicuje se še na sodbo Upravnega sodišča IV U 186/2016-13 z dne 7. 2. 2017, ki je bila izdana v prvotnem postopku odločanja.

4. Tožeča stranka v tožbi navaja, da gre za 12 sklepov, sprejetih na seji občinskega (pravilno mestnega) sveta in objavljenih v Uradnem vestniku MO Velenje. Iz sklepov izhaja, da pri toženi stranki ne nasprotujejo namestitvi prosilcev za mednarodno zaščito, torej ne nasprotujejo azilnemu domu. Ti sklepi pa ne odražajo resnične volje občank in občanov tožene stranke in so bili v mestnem svetu sprejeti s preglasovanjem. Navaja obe odločitvi tožene stranke v zvezi s pobudo za razpis naknadnega referenduma z dne 20. 12. 2016 in prej navedeno sodbo sodišča. 5. Tožeča stranka meni, da je tožena stranka zaobšla določila četrtega odstavka 90. člena Statuta, ki določa, da če župan meni, da vložena pobuda z zahtevo ni oblikovana v skladu s prvim odstavkom 90. člena Statuta ali je v nasprotju z zakonom in Statutom, o tem v osmih dneh po prejemu pobude obvesti pobudnika in ga pozove, da ugotovljeno neskladnost odpravi. Če tega ne stori, se šteje, da pobuda ni bila vložena. Župan o tem nemudoma obvesti pobudnika in občinski svet. Po razlagi tega zakonskega določila bi tožena stranka najprej morala tožečo stranko kot pobudnika obvestiti o svoji ugotoviti in jo pozvati na ustrezno popravo. Ker tega ni storila je že zato odločitev tožene stranke nezakonita.

6. Dodatno tožeča stranka izpostavlja določilo tretjega odstavka 127. člena Statuta, ki določa, da kadar občinski svet ne odloči z drugim aktom, sprejme sklep, ki je lahko splošni ali posamični akt. Statut v drugem odstavku 136. člena določa, da gre za posamične akte, ko se odloča o upravnih stvareh. Sklepi zoper katere je vložena pobuda, niso upravna stvar v smislu ZUP in ne pomenijo odločanja po upravnem postopku o pravici, obveznosti ali koristi fizične ali pravne osebe na področju upravnega prava in tudi niso bili sprejeti po upravnem postopku, kar pomeni, da gre za splošne akte MO Velenje. Glede na, do sedaj sprejeto prakso Ustavnega sodišča, se šteje za splošni akt vsak tisti akt, ki ima značilnosti splošnosti in abstraktnosti, kar pomeni, da je to akt, katerega vsebina se nanaša na širši krog individualno nedoločenih naslovnikov, ki se lahko pojavijo v zamišljenem tipičnem razmerju, ki ga splošni akt ureja. V danem primeru sporni sklep, ki je predmet pobude, ne ureja konkretnih primerov, temveč se nanaša na splošno postopanje v primeru neke abstraktne situacije. Tudi zato gre pri teh sklepih za splošni akt, zoper katerega je dovoljen naknadni referendum, tako da tožena stranka ne sme postopati na takšen način.

7. Tožeča stranka še navaja stališče naslovnega sodišča v zadevi IV U 186/2016-13, kjer je sodišče zapisalo, da 48. člen ZLS in 97. člen Statuta, dopuščata referendum ne samo proti splošnim aktom (sodišče meni sicer, da sprejeti sklepi niso splošni akti), ampak tudi proti drugim odločitvam iz pristojnosti občinskega sveta.

8. Tožeča stranka predlaga, da sodišče dopusti in izvede ponujene dokaze ter po opravljeni glavni obravnavi, odpravi obvestilo tožene stranke kot nezakonitega. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi, ki jih ponovno navaja. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Tožena stranka je v ponovljenem postopku presojala pobudo za razpis naknadnega referenduma, ki jo je vložila tožeča stranka proti 12 sklepom oziroma zahtevam o vzpostavitvi izpostave Azilnega doma v Velenju, sprejetih na 17. seji MO Velenje dne 29. 11. 2016, objavljenih v Uradnem vestniku te lokalne skupnosti. Sodišče je že v prej navedeni sodbi, ko je odločalo o isti upravno sodni zadevi navedlo, da gre pri izpodbijanem obvestilu za drug posamičen, javnopravni in obvlastveni akt po 4. členu ZUP in se zanj smiselno uporabljajo določila 213. in 214. člena ZUP, ki določata izrek odločbe in njen obseg obrazložitve.

12. Kdaj se opravi naknadni referendum določa 46. člen ZLS, kot tudi 87. in 89. člen Statuta. Po navedeni zakonski določbi lahko občani odločajo na naknadnem referendumu o vprašanju, ki so vsebina splošnih aktov občine razen o določenih izjemnih primerih. V tem primeru je sporno vprašanje ali gre za splošni akt občine in ali je bila dolžnost tožene stranke, da po sprejemu pobude z zahtevo ravna po drugem odstavku 47. člena ZLS oziroma četrtem odstavku 90. člena Statuta in od tožeče stranke zahteva oblikovanje pobude v skladu s prvim odstavkom 90. člena Statuta.

13. Nesporno med strankami postopka je, da je bila pobuda za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma vložena skladno z 46. členom ZLS oziroma prvim odstavkom 90. člena Statuta. To pomeni, da je bila zahteva jasno izražena in obrazložena, navedena je bila zakonska določba, kar pomeni, da tožena stranka ni imela razloga, da pozove tožečo stranko na dopolnitev pobude v skladu z drugim odstavkom 47. členom ZLS.

14. 46. člen ZLS določno navaja, da je pobuda za naknadni razpis referenduma mogoča zoper vsebino splošnih aktov občine, razen v določenih izjemnih primerih. Kaj je splošni akt občine določata 64. in 65. člen ZLS, ter smiselno enako tudi 127. člen Statuta in to so: statut, poslovnik občinskega sveta, odloki, odredbe, pravilniki in navodila. To pomeni, da sporni sklepi oziroma zahteve po nobeni od teh predpisnih določb niso splošni akti in tako proti njim ni mogoče po določbi 46. člena ZLS zahtevati oziroma vložiti pobude za razpis naknadnega referenduma.

15. Glede na jasno (določno) izraženo pobudo z navedbo zakonske določbe ZLS, sodišče tudi ni presojalo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na, v prvotni sodbi sodišča navedeno razlago 48. člena ZLS, ki dopušča referendum tudi proti drugim odločitvam občinskega sveta.

16. Po presoji sodišča tudi ne gre za neki drugi akt, ki bi imel naravo splošnega upravnega akta. Takšen akt ima za posledico nastanek konkretnih pravic oziroma dolžnosti in gre za pravice oziroma dolžnosti nedoločenega kroga oseb ali pa, da ta pomeni izvedbo višje pravne norme. Sporni sklepi oziroma zahteve pa ne vzpostavljajo pravic ali obveznosti za občane, ampak kvečjemu posegajo v njihov dejanski interes, tudi ne urejajo splošnih pravil za nedoločen krog ljudi in ne pomenijo nadaljnje izvedbe ali razčlenitve višjega pravnega akta, temveč samo neko informacijo in zahteve poslane državnemu organu, v katerega pristojnost spada ureditev tega vprašanja.

17. Ker je obvestilo oziroma izpodbijani akt obrazložen v skladu s prej navedenimi določbami ZUP in je tožena stranka v ponovljenem postopku ravnala v skladu z navodili sodišča v sodbi IV U 186/2016-13 z dne 7. 2. 2017, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

18. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke da opravi glavno obravnavo, glede na to, da dejansko stanje med strankami postopka ni sporno, kar je skladno z določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.