Jedro

Težko popravljiva škoda je nedoločen pravni pojem; dejstva in okoliščine, s katerimi jo stranke dokazujejo, je treba izkazati že v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v ponovnem postopku na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se do pravnomočnosti sodbe odloži izvršitev odločbe upravnega organa prve stopnje (Inšpektorata RS za okolje in prostor) z dne 4.4.2007. Z njo je bilo med drugim odločeno, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec po vročitvi odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo gozdne ceste, ki jo gradi na zemljiščih s parc. št. 9, 10 in 10/1 k.o..., ker jo gradi brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka) ter da mora do 30.6.2007 na svoje stroške odstraniti objekt iz 1. točke izreka (to je gozdno cesto v izgradnji, ki poteka od kapelice do betonarne po zemljiščih s parc. št. 9, 10 in 10/1 k.o...) in vzpostaviti zemljišča v prejšnje stanje (2. točka izreka). Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjevala nastanek težko popravljive škode, ki bi ji nastala z izvršitvijo omenjene inšpekcijske odločbe, saj naj ne bi imela drugega dostopa do gozdov, torej jih ne bi mogla izkoriščati, v posledici tega pa tudi ne izpolniti že sklenjenih pogodb za objekte nizkih gradenj.

Sodišče prve stopnje je zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo. Presodilo je, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za odložitev izvršitve upravnega akta, ker tožeča stranka za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov, torej svojih navedb ni z ničemer izkazala.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v pritožbi 5.10.2007 zatrjevala, da so za zgraditev vsake ceste (tudi gozdne) v dolžini 500 m potrebna ogromna finančna sredstva in da bi ji že zato z izvršitvijo inšpekcijskega ukrepa (odstranitvijo gozdne ceste ter vzpostavitvijo prejšnjega stanja) nastala ogromna gospodarska škoda. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na neargumentirani navedbi, da naj bi bila čimprejšnja izvršitev inšpekcijskega ukrepa v javnem interesu. V izpodbijanem sklepu ni razlogov, zakaj naj bi predlagana začasna odredba nasprotovala javni koristi. Trditev, da naj bi predlagana začasna odredba nasprotovala javni koristi, je tudi v nasprotju z listinami v spisu. Organi, ki so prvi poklicani za oceno o smotrnem in načrtnem izkoriščanju prostora, so pred pričetkom gradnje sporne gozdne ceste z gradnjo soglašali (glej lokacijsko informacijo za gradnjo gozdne ceste Občine ... z dne 18.8.2005, in pisno soglasje Zavoda za gozdove RS z dne 1.12.2005). Sicer pa bi tožnica z gradnjo omenjene ceste nadaljevala šele po pridobitvi gradbenega dovoljenja. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zahtevana začasna odredba izda, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka zahtevala izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadejala tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Samo, če so ti pogoji izpolnjeni, sodišče odloži izvršitev sporne odločbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča že prvi pogoj, to je nastanek težko popravljive škode za tožečo stranko, v obravnavanem sporu ni izkazan. Težko popravljiva škoda je sicer neopredeljen pravni pojem, zaradi česar je treba v vsakem posameznem primeru posebej ugotavljati dejstva in okoliščine, iz katerih je sklepati, da gre oziroma da ne gre za takšno škodo, ki je za tožnika težko popravljiva. Pravilna in skladna z vsebino je presoja sodišča prve stopnje, da tožnica za svoje trditve o veliki materialni škodi (pri čemer pa vsaka materialna škoda še ni težko popravljiva škoda) sodišču ni predložila prav nobenih dokazov, torej svojih navedb ni z ničemer izkazala. Tožeča stranka je namreč izpolnjevanje omenjenega zakonskega pogoja zatrjevala z nastankom materialne škode oziroma zatrjevanjem, da ji bo izvršitev sporne inšpekcijske odločbe povzročila take posledice za njeno premoženjsko stanje, da ji bo nastala velika gospodarska škoda, pri tem pa ni navedla niti višine te škode. Prav tako ni predložila nobenih dokazov, da potrebuje prav sporne gozdove za izpolnitev zatrjevanih pogodbenih obveznosti, ki jih tudi ni izkazala. Prav tako ni izkazala, da do teh gozdov nima drugega dostopa, kot zatrjuje v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Zgolj z navajanjem negativnih posledic izrečenega inšpekcijskega ukrepa pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče izkazati zakonskega pogoja težko popravljive škode. Ker že prvi pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izpolnjen, ugotavljanje drugega pogoja - prizadetosti javne koristi - niti ni potrebno.

S sklicevanjem na navedbe v pritožbi z dne 5.10.2007 (na njeni podlagi je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. I Up 653/2007 dne 25.10.2007, obravnavano zadevo že vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek) tožeča stranka ne more uspeti. Če naj sodišče presodi pravno relevantna dejstva in okoliščine za izdajo začasne odredbe, jih mora stranka navajati že v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe. Pa tudi sicer gre pri navedbi, da je vsakomur jasno, da bi z odstranitvijo gozdne ceste tožeči stranki nastala ogromna gospodarska škoda, še vedno za pavšalno navedbo. Pavšalne navedbe pa ne morejo spremeniti ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni izkazala zakonskega pogoja težko popravljive škode. Če pa omenjeni zakonski pogoj (tudi po presoji pritožbenega sodišča) ni izkazan, na drugačno odločitev tudi ne vpliva ugovor, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi, zakaj naj bi začasna odredba nasprotovala javni koristi.

Glede na navedeno je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, postopek v upravnem sporu pa ni bil kršen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ter 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.