Jedro

Določitev višine odškodnine zaradi poškodbe ledvenega dela hrbtenice in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da je tožena stranka v 15 dneh dneh dolžna plačati tožniku 19.703,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2016 do plačila. V preostalem delu (za znesek 256,52 EUR) se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi zavrnilni del sodbe.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožniku 7.487,20 EUR pravdnih stroškov, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) naložilo toženi stranki, da tožeči stranki v 15 dneh plača odškodnino v višini 13.703,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2016 dalje in ji povrne pravdne stroške v višini 4.407,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje ter (II.) v presežku nad prisojenim zneskom zavrnilo tožbeni zahtevek.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe stranki.

O PRITOŽBI TOŽNIKA:

3. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 179. člen OZ, saj je bila glede na vrsto poškodb, trajanje in intenzivnost bolečin, strahu, neugodnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahtevana odškodnina povsem primerna, morda celo prenizka glede na obstoječo sodno prakso. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo tožnikovih težav v vratu kot posledic obravnavane poškodbe. Tožnik opozarja, da je utrpel zdrobljen prelom telesa prvega ledvenega vretenca s premikom kostnih odlomkov do 4 mm in minimalnim izbočenjem kostnih odlomkov v hrbtenjačni kanal prvega ledvenega vretenca spredaj in na levi strani ter premik vratnega vretenca C6 v primerjavi s C7. Po mnenju pritožbe že prva poškodba utemeljuje prisojo celotne vtoževane odškodnine, zagotovo pa upoštevaje 30 % težav z vratom (druga poškodba).

V nadaljevanju pritožba ponavlja v tožbi navedene težave, ki jih je tožnik imel zaradi obravnavane poškodbe, povzema ugotovitve izvedencev in opozarja na sodno prakso v podobnih odškodninskih zadevah.

Zaradi narave odločitve pritožbeno sodišče ne povzema navedb pritožbe, ki se nanašajo na grajanje stališča sodišča prve stopnje, da so težave tožnika z vratom le v 30 % posledica obravnavane poškodbe, v 70 % pa posledica bolezenskega procesa.

Tožnik nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, saj meni, da bi mu glede na dosežen uspeh v pravdi ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP) sodišče moralo priznati celotne pravdne stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

5. Pritožba tožnika je utemeljena.

6. V obravnavani pravdni zadevi je tožnik uveljavljal škodo, ki jo je utrpel 18. 7. 2015, ko je med obrezovanjem sadnega drevja padel z lestve in pri tem utrpel prelom prvega ledvenega vretenca. V tožbi je zatrjeval, da je utrpel tudi poškodbo vratnega dela hrbtenice, kar se je začelo kazati med zdravljenjem ledvenega dela hrbtenice. Sodišče je zaradi ugotavljanja povezave med poškodbo vratu in obravnavanim škodnim dogodkom angažiralo tri izvedence medicinske stroke, ki pa niso bili povsem enotni ali je (in če je, v kolikšni meri) posledica obravnavanega dogodka. Po presoji pritožbenega sodišča za odločitev v zadevi ta povezava niti ni pomembna, saj je, kot pravilno opozarja pritožba, že samo za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi preloma prvega ledvenega vretenca, treba ugoditi celotnemu tožbenemu zahtevku. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti ugotavljal že izvedenec F. D., ki ni ugotovil povezave med poškodbami vratnega dela hrbtenice in škodnim dogodkom, kar seveda pomeni, da je vse telesne bolečine, nevšečnosti, strah in trajne posledice poškodbe ugotovil izključno kot posledico preloma prvega ledvenega vretenca. V nadaljevanju povzete posledice poškodbe torej izvirajo le iz poškodbe ledvenega dela hrbtenice. Že samo te pa dajejo podlago, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

7. Pri odločitvi se je sodišče pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika2, ki določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.

8. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik v tožbi zahteval 8.400 EUR (6,6 povprečne plače), sodišče prve stopnje pa mu je priznalo 4.800 EUR (3,75 povprečne plače). Po pregledu sodne prakse v podobnih odškodninskih zadevah pritožbeno sodišče zaključuje, da ima pritožba prav, saj je iz tega naslova prisojena odškodnina glede na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prenizka. Tožnik je zaradi posledic škodnega dogodka trpel 10 dni stalne hude telesne bolečine, 10 dni občasne hude telesne bolečine, 1 mesec srednje hude telesne bolečine, 1 mesec stalne lahke telesne bolečine, sledile pa so občasne lahke telesne bolečine, ki se občasno še pojavijo. Ob tem je med zdravljenjem tožnik utrpel naslednje nevšečnosti: 3 dni hospitalizacije, nameščena infuzija, prejete injekcije, izpostavljen je bil seriji RTG in CT slikanja, neprijetno je bilo opravljanje fizioloških potreb in osebne higiene, moral je nositi tritočkovno opornico, opravljal je fizioterapije, izogibati se je moral daljšemu sedenju, pripogibanju in sunkovitim rotacijam v pasu, najmanj 14-krat je bil pregledan pri zdravnikih, prejemal je sredstva proti bolečinam, prilagoditi si je moral posteljo (ki je morala biti višja in z mehanizmom premikanja). Za podobno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter prestane nevšečnosti med zdravljenjem so v sodni praksi priznane višje odškodnine. Tako je v zadevi II Ips 470/2007 tožnik pretrpel 7-10 dni hudih telesnih bolečin, 15 dni stalnih srednje hudih telesnih bolečin, 20 dni občasnih srednje hudih bolečin, 4 tedne stalnih zmernih telesnih bolečin in nato še 6 tednov občasnih zmernih telesnih bolečin, za kar mu je bilo prisojeno 11 povprečnih plač odškodnine. Zelo podoben prejšnjemu je primer iz zadeve II Ips 456/20093, kjer je bilo oškodovancu prav tako prisojeno 11 povprečnih plač odškodnine. V zadevi II Ips 1/2003 je bilo oškodovancu za 5 dni hudih telesnih bolečin, 14 dni srednje hudih telesnih bolečin, 1 mesec stalnih lahkih telesnih bolečin in 2 meseca občasnih lahkih bolečin priznano 9 povprečnih plač. Podobno visoke odškodnine so bile priznane tudi v drugih analiziranih sodnih odločbah za podobne odškodninske primere4. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožnik zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upravičen do zahtevanih 8.400 EUR.

9. Iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu je tožnik zahteval 2.400 EUR (1,9 povprečne plače), sodišče pa mu je prisodilo 1.500 EUR (1,2 povprečne plače). Izvedenec je v zvezi s tem ugotovil, da je tožnik ob dogodku trpel hud, a sorazmerno kratek primarni strah, nato pa je sledil sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je trajal do odločitve specialnega konzilija v UKC Ljubljana, ali bo potrebno operativno zdravljenje preloma hrbtenice, prav tako je bil v strahu za restitucijo gibalne funkcije in moči. Tudi tu je iz sodne prakse razvidno, da je za podobne odškodninske primere v nekaterih primerih prisojena znatno višja odškodnina,5 pa tudi sicer se za podoben prestani strah prisoja višja odškodnina od tiste, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje.6 Pritožbeno sodišče je zato tudi glede strahu tožniku prisodilo zahtevanih 2.400 EUR.

10. Podobno velja za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova je tožnik zahteval 14.000 EUR (11 povprečnih plač), sodišče pa mu je priznalo 12.500 EUR (9,8 povprečne plače). S pomočjo izvedenca F. D. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni sposoben za delo na zemlji, ne more se ukvarjati z lovom in smučanjem, manj je sposoben za hojo (tudi manj lahko prehodi kot prej); težko se obriše po opravljeni potrebi (gib mu povzroči bolečino v križu); težko se okopa (včasih potrebuje pri tem pomoč); ni sposoben pripogibanja do tal; za pobiranje predmetov z višjih nivojev včasih potrebuje pomoč; prenaša lahko le lažje predmete in še te ne v eni roki; čevlje si lahko zaveže le, če nogo dvigne na višji nivo od podlage; ni sposoben delati čepe, počepne ali poklekne lahko le ob opori; bistveno manj je sposoben za delo, ki zahteva rotacijo v pasu; kupiti je moral drug avto, ker se za vstop v limuzino ni mogel pripogniti; manj sposoben je za dolgotrajnejšo vožnjo, vsako uro se mora ustaviti in razgibati; spi in počiva le na prilagojenem ležišču, potrebuje povišano posteljo; sedi lahko do 20 minut, potem se mora razgibati; najmanj 2-3 krat tedensko mora zaradi bolečin v križu vzeti analgoreumatik Naklofen Duo; vsakodnevno mora delati razgibalne vaje, sicer je okorel in ne more vstati s postelje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje gre pri tožniku vsekakor za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in mu zato pripada denarna odškodnina. Kot je razvidno iz sodne prakse, se za podobne primere trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznavajo višje odškodnine od prisojene.7 Tudi glede te vrste škode je zato pritožbeno sodišče tožniku priznalo odškodnino v uveljavljenem znesku 14.000 EUR.

11. Tako je mogoče ugotoviti, da je tožnik upravičen do celotne vtoževane odškodnine 24.800 EUR, seveda upoštevaje že plačanih 4.840 EUR, kar valorizirano8 pomeni 5.096,52 EUR. Tožena stranka je zato dolžna tožniku plačati še 19.703,48 EUR. Zaradi takšne odločitve je utemeljena tudi tožnikova pritožba v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, o čemer bo več pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Ker je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno že upoštevaje poškodbe, ki jih je tožnik utrpel na ledvenem delu hrbtenice, pritožbeno sodišče ni povzemalo in odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na poškodbe vratnega dela hrbtenice, za katere tožnik trdi, da so posledica škodnega dogodka.

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE:

13. Tožena stranka predlaga spremembo sodbe in ustrezno znižanje prisojene odškodnine in pravdnih stroškov ter priglaša pritožbene stroške. V pritožbi najprej opozarja na različna stališča izvedencev v zvezi s tožnikovimi težavami v vratnem delu hrbtenice, a zaradi narave odločitve pritožbeno sodišče teh navedb ne povzema. Sicer pa nasprotuje zlasti prisojeni odškodnini iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem opozarja, da iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi tožnik zaradi posledic poškodbe težje opravljal dela, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožena stranka meni, da bi pripadala tožniku odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti največ v višini 5.000 EUR, pri tem pa se sklicuje na več primerov iz sodne prakse. Na koncu oporeka tudi stroškovni odločitvi, saj je treba pri odmeri upoštevati uspeh v pravdi.

14. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev, vztraja pri svoji pritožbi ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Kot je že bilo pojasnjeno 11. točki obrazložitve, je v v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku že samo iz naslova tožnikove poškodbe ledvenega dela hrbtenice, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na zatrjevano poškodbo vratu kot posledico obravnavanega škodnega dogodka.

17. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je tožniku priznana previsoka odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta je bila namreč prisojena celo v prenizkem znesku. Tožena stranka v pritožbi navaja več sodnih odločb, iz katerih naj bi izhajalo, da bi bil glede na ugotovljene posledice poškodbe ledvenega dela hrbtenice tožnik upravičen le do 5.000 EUR odškodnine. Pa vendar ni tako. Najnižji odškodnini za nekoliko blažje posledice sta bili prisojeni v zadevah VS001589 (II Ips 345/2006) in VS000233 (II Ips 352/94), kjer je bilo priznanih približno 9 povprečnih plač. V vseh ostalih štirih zadevah je bila priznana bistveno višja odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti: VS001218 (II Ips 449/2002) in VS001239 (II Ips 1/2003)– 11,57 povprečne plače, VS000667 (II Ips 588/96) – 22 povprečnih plač, VS000346 (II Ips 427/96) – 21 povprečnih plač. Pri tem so bile življenjske aktivnosti oškodovanca v zadevi II Ips 427/96 bistveno bolj zmanjšane kot v obravnavanem primeru. Po primerjanju posledic, ki jih ima tožnik, s tistimi, ki so ugotovljene v primerljivih zadevah iz sodne prakse (povzete v 6. opombi), pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, neutemeljene. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na to, da iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi tožnik zaradi posledic poškodbe v takšni meri težje opravljal delo, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Vse tožnikove omejitve namreč izhajajo iz izvedeniškega mnenja izvedenca F. D.,9 sodišče pa se na te ugotovitve sklicuje, ko povzema izvedeniško mnenje.10 Sodišče tako ni ugotovilo ničesar drugega, kot samo tisto, kar je ugotovil tudi izvedenec.

18. Glede na vse te ugotovitve je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člena ZPP), pritožbo tožene stranke pa je v celoti zavrnilo (353. člen ZPP).

O STROŠKIH:

19. Tožnik je v pravdi uspel praktično v celoti (edino glede zneska 256,52 EUR, kar pomeni nekaj več kot 1 % ni uspel, pa še to le zaradi valorizacije s strani tožene stranke izplačanega zneska), zato mu je tožena stranka dolžna povrniti celotne pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Posameznim s strani sodišča prve stopnje priznanim stroškovnim postavkam tožena stranka v pritožbi ni nasprotovala, zato pritožbeno sodišče kot stroške tožnika upošteva znesek 6.806,20 EUR (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

20. Podobno je tudi s pritožbenimi stroški, saj je tožnik s pritožbo uspel praktično v celoti, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Tožniku gre v skladu z veljavno Odvetniško tarifo 500 točk za sestavo pritožbe, 22 % DDV, kar znese 366 EUR. Poleg tega je tožnik upravičen tudi do stroškov sodne takse za pritožbo 315 EUR Tožnik pa ni upravičen do 20 točk za poročilo stranki, saj je poročilo stranki zajeto v priznanih stroških sestave pritožbe, prav tako ni upravičen do stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, ker z njim ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. 21. Skupno je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 7.487,20 EUR stroškov pravdnega postopka.

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP 2 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ. 3 Hude telesne bolečin 18 dni, 6 tednov lažje telesne bolečine, 3 dni hospitalizacije. 4 II Ips 89/2000, II Ips 345/2006, II Ips 842/2007, II Ips 282/2003, II Ips 449/2002. 5 Npr. 3 povprečne plače - II Ips 638/2005. 6 Npr. II Ips 449/2002, II Ips 1/2003, II Ips 89/2000. 7 II Ips 1/2003, II Ips 470/2007, II Ips 638/2005, II Ips 449/2002, II Ips 282/2003 in druge. 8 Tožena je stranka je 4.840,00 EUR tožniku izplačala 28. 7. 2016. 9 Str. 9 in 10 izvedeniškega mnenja. 10 2. odstavek na 5. strani sodbe.