Jedro

Za poseg v stvarno služnost je značilno ravnanje, ki služnostnega upravičenca nedopustno vznemirja pri njenem izvrševanju. Vznemirjanje mora biti takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice.

Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dostop do greznic po služnostni poti še vedno mogoč oziroma zaradi izgradnje brežine ni bistveno otežen. Tožnik to pot še vedno občasno uporablja, kar pomeni, da zgrajena armirana brežina ne posega v služnostno pot v taki meri, da hoja po njej ne bi bila več mogoča, prav tako pa je dovolj utrjena, da ne predstavlja realne nevarnosti zrušitve in zasutja služnostne poti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih (točkah I, III in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V točki I izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da toženka opusti vsakršna dejanja, ki pomenijo vznemirjanje oziroma poseganje v služnostno pravico pešpoti in prostega dostopa, ki obstoji v korist nepremičnin parc. št. 220/4 in parc. št. 19/0, obe k.o. X, na nepremičninah parc. št. 20/3 in 220/2, k.o. X (ID pravice 001 in 002), še zlasti opustiti gradnjo in odlaganje kakršnegakoli gradbenega in drugega materiala na njej, na svoje stroške vzpostaviti prejšnje stanje služnostne poti po celotni dolžini njene trase na skrajnem severnem delu nepremičnine parc. št. 220/2 k.o. X v širini 130 cm ob meji z nepremičnino parc. št. 220/4 k.o. X, tako da z nje odstrani del nasipa z opornim zidom, teren služnostne poti ponovno izravna in utrdi, tako da bo služnostna pot spet prehodna. Zavrnilo je tudi zahtevek na prepoved bodočih poseganj v navedeno služnostno pravico pešpoti in prostega dostopa. V točki II izreka je zavrnilo primarni zahtevek po pridruženi zadevi na prenehanje prej navedene služnosti. V točki III izreka je razsodilo, da se služnostna pravica pešpoti in prostega prehoda, ki je ustanovljena v breme služečih zemljišč z ID znakoma X - 220/2 in X - 20/3 ter v korist gospodujočih zemljišč z ID znakoma X - 19/0 in X - 220/4, iz dosedanje širine poti 130 cm vzdolž celotne posestne meje med nepremičninama z ID znakoma X - 220/2 in X - 220/4 zoži tako, da od tistega dela parc. št. 220/2, kjer je rob obstoječe brežine odmaknjen od posestne meje s parc. št. 220/4 1,30 metra, služnostna pot poteka tako, da se postopoma zožuje, dokler v spodnjem delu služnostne poti na tromeji parc. št. 220/4, 220/2 in 220/1 ne meri še 1,13 metra. V točki IV izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper točke I, III in IV izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka po tožbi A. A. (v nadaljevanju: tožeča stranka). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke pa v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče P. E., saj je tožnik to pričo predlagal za zaslišanje v potrditev vseh svojih navedb (tudi glede propada lesenih stopnic zaradi stekanja meteornih voda). Gre za kršitev pravil postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Sodišče bi moralo angažirati novega izvedenca gradbene stroke, saj je tožnik vzpostavil resen in utemeljen dvom v pravilnost izdelanega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke. Sodišče bi moralo izvesti tudi predlagani dokaz z opravo dejanske hoje po služnostni poti in angažirati tudi izvedenca geodetske stroke, ki bi upoštevaje podatke spisa ugotovil, kakšno je zdajšnje stanje terena tam, kjer poteka služnostna pot, in kakšno je bilo stanje terena pred postavitvijo brežine. Sodišče ni opravilo dokazne ocene v smislu 8. člena ZPP, saj le povzema vsebino izvedenih dokazov, v nadaljevanju pa ne opravi dokazne ocene teh dokazov v smislu 8. člena ZPP. Sodišče ne more v enem delu pričam in strankam verjeti, v drugem delu pa ne. Izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju. Sodišče tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi med drugim na odstranitev dela nasipa z opornim zidom (armirana brežina) zavrne, po drugi strani pa zaradi posega armirane brežine v služnostno pot le-to utesnjuje. Sodišče ne more in ne sme utesniti služnostne poti zaradi protipravnega ravnanja toženke (izgradnja armirane brežine). Sodišče protispisno zaključuje, da naj se nivoja dvorišč pravdnih strank ne bi razlikovala, čeprav je izvedenec ob svojem zaslišanju 14.5.2019 jasno povedal, da je dvorišče toženke višje. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo in ni upoštevalo strokovnega mnenja geomehanika o stabilnosti nasipa, ki ga je v spis vložil tožnik (priloga A 19). Gre za kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Odločitev sodišča v III. točki izreka je nejasna glede tega, kje naj bi se služnostna pot zožala (od severa proti jugu ali od vzhoda proti zahodu ali kako drugače). Odločitev je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, kjer sodišče omenja najkrajšo razdaljo od brežine in posestne meje 120 cm (na podlagi ugotovitve izvedenca) in ne 1,13 metra, ki podlage v spisu in dejanskem stanju nima. Prav tako iz podatkov spisa ne izhaja, da bi širina služnostne poti znašala le 130 cm, toliko so bile široke le lesene stopnice, služnostna pot pa nikdar ni bila definirana po širini. Gre za kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih pripomb z dne 2.4.2019 zoper izvedensko mnenje in pripomb na naroku za glavno obravnavo dne 14.5.2019, prav tako ne do številnih fotografij, vloženih v spis s strani sodišča. Gre za kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče napačno in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključuje, da meteorna voda s toženkine parcele ni povzročila propada lesenih stopnic in da je odvodnjavanje z vgradnjo rešetke in jaška ustrezno urejeno. V zvezi s tem sodišče v določenih delih izvedensko mnenje povzema napačno. Ugotovitev, da se nivoja dvorišč pravdnih strank ne razlikujeta, je v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca. Sodišče ne upošteva, da je toženka rešetko in jašek postavila šele po vložitvi in prejemu tožbe v tem postopku. Ob vložitvi tožbe lesenih stopnic ni bilo več. Tako je za ugotavljanje propada lesenih stopnic irelevantno, kakšno rešitev predstavljata postavljena jašek in rešetka. Izvedenec je tudi povedal, da ko je naliv, rešetka vode ne pobira, hidrometeoroloških podatkov pa ni pridobival. Tožnik vztraja, da je mnenje izvedenca o tem, da naj bi na uničenje lesenih stopnic vplivale padavinske vode, ne pa meteorne vode, ki so odtekale z dvorišča toženke, ko je ta svoje dvorišče tlakovala in dvignila, napačno. Zaradi dviga toženkinega dvorišča in izgradnje betonskega podpornega zidu so bile lesene stopnice bistveno bolj na udaru in pod vplivom meteornih voda z dvorišča toženke, ki so odtekale na lesene stopnice. Vse to je povzročilo propad lesenih stopnic in nasipanje peska z dvorišča na lesene stopnice. Zaradi propada lesenih stopnic je bila služnostna pravica tožnika omejena, otežena oziroma vznemirjena. Izvedenec ni opravil dejansko nobene meritve. Edini meritvi, ki ju je opravil z ročnim metrom, je izmera razdalje med dvema stebričkoma in sporno brežino in nič drugega. Ne drži ugotovitev izvedenca, da naj bi bile lesene stopnice izdelane direktno na zemljišču in da naj bi bile nevzdrževane in nezaščitene z ustreznimi premazi. Izvedenec ni upošteval, da se na dvorišče tožnika prekomerno steka meteorna voda s strehe toženkine hiše, saj je žleb na tej strehi nepravilno nameščen, prav tako pa je premajhen. Izvedenec in sodišče tudi nista ugotavljala, kolikšen vpliv (v deležu) naj bi imel na propad lesenih stopnic odtok meteorne vode z dvorišča toženke in kolikšen vpliv odtok meteornih voda z dvorišča tožnika. Izvedenec je izpovedal, da je sprememba odvodnjavanja s strani toženke najmanj v 10 % vplivala na propad lesenih stopnic. Tožbe tožnika sodišče tako že iz tega razloga ne bi smelo (v celoti) zavrniti. V nasprotju sta si zaključka izvedenca, da je meteorna voda pred tlakovanjem povzročala škodo na toženkinem dvorišču, ta ista meteorna voda pa po tlakovanju nato ni povzročala nobene škode na stopnicah oziroma največ v 10%. Sodišče zaključuje, da ni opazilo izrazitega iztekanja meteorne vode iz toženkine parcele, češ da se je večina te vode iztekala v omenjeno rešetko in jašek. Tudi ta ugotovitev ni dokazno podprta. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da armirana brežina ne vznemirja oziroma ne vpliva na možnost izvajanja služnostne pravice poti. Pri tem ni upoštevalo strokovnega mnenja geomehanika o stabilnosti nasipa, ki vsebuje med drugim tudi stabilnostno analizo, ki je izvedenec v tem postopku ni opravil. Vsebino tega mnenja nato pritožnik povzame. Zanjo bi morala toženka pridobiti tudi gradbeno dovoljenje. Dejstvo je, da je prostor med utrjeno brežino in posestno mejo glede na stanje pred postavitvijo brežine zožan. Izvedenec bi moral izdelati skico z izmerami, iz katere bi bilo razvidno trenutno stanje ter stanje pred izgradnjo te brežine. Izvedenec je sicer izpovedal, da je to naloga izvedenca geodeta, ki ga sodišče ni hotelo angažirati. Sodišče bi moralo ugotoviti, kakšno je bilo stanje pred posegom (izgradnjo armirane brežine), to je, kakšen je bil naklon (vzdolžni in prečni). Naklon služnostne poti je sedaj bistveno bolj strm. Sodišče bi moralo angažirati drugega izvedenca gradbene stroke, saj izvedenec na vprašanja, ki se tičejo pravno odločilnih dejstev, ni znal odgovoriti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo (212. in 219. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ2) in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

3. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Tožena stranka po tožbi oziroma tožeča stranka po pridruženi tožbi (v nadaljevanju: tožena stranka) se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v točki IV sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka razveljavi in samo odloči o stroških postopka tako, da upošteva, da je tožena stranka uspela v celoti. Navaja, da je nesporno, da je tožnik v tej pravdi v celoti izgubil. Glede na to, da je tožena stranka s podrednim zahtevkom uspela v celoti, ni mogoče slediti razlogom sodbe, da gre za delno zmago v pravdi, češ da naj bi uspela „le“ s podrednim zahtevkom. Primarni in podredni zahtevek predstavljata dva različna in hkrati samostojna zahtevka, ki ju je moč obravnavati v eni tožbi. Tožnik bi bil dolžan toženki povrniti vse stroške, saj je v celoti uspela s podrednim zahtevkom. Tudi v primeru, da toženka ne bi vložila nasprotne tožbe, tožnik s svojim zahtevkom ne bi uspel in bi toženki moral povrniti njene pravdne stroške. Odločitev sodišča niti ni logična, še manj pa pravična. Sodišče utemeljuje svojo odločitev tudi z vrednostjo zahtevkov po obeh tožbah, razlogi o tem pa so dokaj nejasni. Toženka ni uspela delno, temveč v celoti, zato drugi odstavek 154. člena ZPP v danem primeru ne pride v poštev.

5. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi tožeče stranke**

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot podlago za svoje odločanje uporabilo določbo 212. člena SPZ, ki določa, da lahko služnostni upravičenec, če ga kdo neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha. Drugi odstavek 212. člena SPZ pa smiselno napotuje na prvi odstavek 99. člena SPZ, po katerem lahko tožnik zahteva tudi prepoved nadaljnjega motenja oziroma preprečevanja izvrševanja služnosti.

8. Za poseg v stvarno služnost je značilno ravnanje, ki služnostnega upravičenca nedopustno vznemirja pri njenem izvrševanju. Vznemirjanje mora biti takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva. Ravnanja, ki pomenijo vznemirjanje, morajo biti v skladu s splošnimi pravili dovolj natančno navedena.3

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. P 83/2006, z dne 24.6.2008, ugotovljeno, da v korist gospodujočih nepremičnin parc. št. 19 in 220/4 k.o. X obstaja služnostna pravica pešpoti in prostega dostopa po parcelah 20/3 in 220/2 k.o. X. Vsebina sporne služnosti je torej pešpot in dostop do greznic, njen namen pa lažji dostop do greznic, saj mora tožnik v nasprotnem primeru do njih dostopati s spodnje strani. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi ugotovilo, da tožnik služnostno pot občasno še uporablja ter da toženka ni posegla v služnostno pravico tožnika v taki meri, da izvrševanje služnosti ne bi bilo več mogoče. 10. Tožeča stranka je zaslišanje priče P. E. v vlogi z dne 20.6.2017 predlagala le v zvezi s košnjo trave, ni pa navedla, da bo ta priča povedala tudi glede propada stopnic zaradi odtekanja meteornih voda, kar navaja tožeča stranka v pritožbi. Bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP zato ni podana. Tudi sicer pa gre pri vprašanju, zakaj so propadle lesene stopnice, za strokovno vprašanje, na katerega je odgovarjal izvedenec gradbene stroke.

11. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sprva res povzelo izpovedbe zaslišanih strank, prič in izvedenca, v nadaljevanju pa jih je tudi ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP in tudi povedalo, katerim verjame in katerim ne. Očitek tožeče stranke tako ni utemeljen, tudi sicer pa tožeča stranka ne navaja, katerega izmed dokazov sodišče ni ocenilo oziroma ga je napačno ocenilo. Ne drži tudi pritožbena trditev, da sodišče ne more v enem delu pričam in strankam verjeti, v drugem delu pa ne. To je možno, sodišče pa mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Tudi v tem delu pa pritožba ne pove, katera od ugotovitev sodišča, oprta na izpovedbo določene priče, je napačna.

12. Izrek sodbe je dovolj jasen in tudi ni sam s seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na odstranitev dela nasipa z opornim zidom in o utesnitvi služnosti (po nasprotni tožbi) med seboj nista v nasprotju. Prav tako je izrek sodbe o utesnitvi služnosti in poteku poti dovolj jasen, med pravdnima strankama pa tekom postopka niti ni bilo sporno, kje sporna služnostna pot poteka. Glede utesnitve služnosti v spodnjem delu na 1,13 metra ni nobenega nasprotja med tem, kar je ugotovil izvedenec in odločitvijo sodišča prve stopnje. Izvedenec gradbene stroke B. B. je v izvedenskem mnenju res sprva zapisal, da je prostor med utrjeno brežino, ki jo je naredila toženka, in posestno mejo na spodnjem delu širok približno 120 cm, povsod višje pa je širši. Ko je bil zaslišan na naroku dne 14.5.2019, pa je to svojo ugotovitev popravil tako, da je navedel širino 1,13 metra. Tožnik sam v tožbenem zahtevku omenja širino poti 1,30 metra ob meji z nepremičnino parc. št. 220/4, zato se v pritožbi neutemeljeno čudi, od kod sodišču podatek o takšni širini poti. Enaka širina poti se omenja tudi v strokovnem mnenju geomehanika o stabilnosti nasipa (A19), katerega vsebino je v skladu z ustaljeno sodno prakso šteti kot navedbe tožnika. Bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP niso podane. S tem, ko je izvedenec odgovoril na vprašanje glede stabilnosti armirane brežine, se je opredelil tudi do mnenja geomehanika, ki ga je predložil tožnik. Izvedenec B. B. je ugotovil, da nevarnosti porušitve armirane brežine ni, razen v primeru močnejšega potresa. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana, prav tako ne zmotna ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče ni imelo utemeljenega razloga, da bi dvomilo o ugotovitvi izvedenca B. B. 13. Prav tako ni nasprotja med ugotovitvijo sodišča in mnenjem izvedenca B. B. glede nivoja dvorišč pravdnih strank. Izvedenec je ob zaslišanju dne 14.5.2019 povedal, da je toženka na enem delu svoje dvorišče zasula v višini 30 cm in s tem izravnala razliko v nivoju svojega dvorišča. Izvedenec je tudi povedal, da ni bistvene razlike v nivoju dvorišča kot celote (list. št. 276 spisa), dvignil se je le en del dvorišča toženke, kjer je prišlo do nasutja zaradi izravnave. Problem odvodnjavanja meteorne vode je sedaj rešen s kanaleto, prej pa je bilo preusmerjene nekaj več padavinske vode. Niso pa zaradi te meteorne vode z dvorišča tožene stranke zgnile lesene stopnice, kar je izvedenec pojasnil na izrecno vprašanje sodnice (list. št. 276 spisa zadaj). Izvedenec je upošteval tudi prejšnje stanje dvorišča pred izgradnjo kanalete in izravnavo terena, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Izvedenec je povedal, da je do propada lesenih stopnic prišlo zaradi skupka več naravnih vplivov (padavinske vode, smrekov les, zemlja), najbolj problematično dejstvo pa je, da je les enkrat moker, drugič suh, kar povzroči pospešeno propadanje lesa. Voda s toženkine parcele je k propadu stopnic prispevala, vendar ne več kot 10%, kar je zanemarljivo. Izvedenec je ugotovil tudi, da so bile lesene stopnice izdelane direktno na zemljišču - na brežini. Na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke na naroku dne 14.5.2019, kaj pa je v primeru, če so te stopnice dvignjene od tal, pa je izvedenec odgovoril, da je bistveno to, da so bile enkrat mokre in drugič suhe. Zato pritožbena navedba glede zmotne ugotovitve izvedenca o tem, da so bile stopnice izdelane direktno na zemljišču, ni odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nasprotja med ugotovitvijo izvedenca o tem, da je meteorna voda povzročala škodo na toženkinem dvorišču pred tlakovanjem, na propad stopnic pa je vplivala v največ 10%. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca tudi pravilno ugotovilo, da se po postavitvi rešetke in jaška meteorna voda izteka v jašek, pri velikih nalivih pa ni mogoče v celoti preprečiti iztekanja vode (izpovedba izvedenca na list. št. 276 spisa). Ne drži torej pritožbena navedba o dokazni nepodprtosti navedene ugotovitve. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za vznemirjanje služnostne pravice. Tožnik kot lastnik gospodujoče stvari je tisti, ki mora kriti stroške vzdrževanja stopnic ali njihove ponovne izgradnje, česar pa tožnik v zahtevku niti ne zahteva. Navedbe glede zaščite lesa in neustreznosti žleba na toženkini hiši predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tožeča stranka ne pojasni, zakaj teh dejstev ni navedla do vključno prvega naroka za glavno obravnavo (1. odst. 337. člena ZPP).

14. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da izgradnja armirane brežine ne vpliva na možnost izvajanja služnostne pravice poti. Ali je bila brežina zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja, ni odločilnega pomena, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Zadostuje ugotovitev sodišča, da je zgrajena dovolj kvalitetno, da ne vpliva na izvajanje služnostne pravice poti. Tudi glede naklona terena pred izgradnjo armirane brežine in po njej je izvedenec B. B. prepričljivo pojasnil, da bi lahko izvedenec geodetske stroke z izohipsami ugotovil le današnje stanje naklona terena, preteklega pa ne. Zato ta dokaz ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, tožeča stranka pa izvedbe tega dokaza tudi po zaslišanju izvedenca gradbene stroke niti ni predlagala. Zato zaradi neizvedbe tega dokaza ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Pravilno pa je bil zavrnjen tudi dokazni predlog tožeče stranke za izvedbo dejanske hoje po služnostni poti, saj tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, kaj bi se z izvedbo tega dokaza ugotovilo. Sodišče se je pri odločanju oprlo tudi na določene fotografije v spisu in to v obrazložitvi sodbe tudi pojasnilo. Do katere izmed fotografij se sodišče ni opredelilo in v dokaz katerega dejstva, pa pritožba konkretizirano ne pojasni, zato podrobneje na takšno navedbo ni mogoče odgovoriti. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dostop do greznic po služnostni poti še vedno mogoč oziroma zaradi izgradnje brežine ni bistveno otežen. Tožnik to pot še vedno občasno uporablja, kar pomeni, da zgrajena armirana brežina ne posega v služnostno pot v taki meri, da hoja po njej ne bi bila več mogoča, prav tako pa je dovolj utrjena, da ne predstavlja realne nevarnosti zrušitve in zasutja služnostne poti. Manjše zoženje služnostne poti na enem delu na širino 1,13 metra pa tudi ni takšno, da bi onemogočalo ali oteževalo hojo po sporni poti.

15. Izvedenec in sodišče sta prepričljivo odgovorila na vse pripombe tožeče stranke, izvedensko mnenje je bilo jasno in popolno, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča postavitev novega izvedenca gradbene stroke ni bila potrebna (3. odst. 254. člena ZPP). Koliko meritev je izvedenec gradbene stroke opravil, samo po sebi ni pomembno, če je sicer lahko ugotovil relevantne okoliščine za podajo mnenja. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**O pritožbi tožene stranke**

17. Zmotno je stališče tožene stranke, da je v celoti uspela v pravdi. Zavrnjen je bil namreč njen primarni zahtevek na prenehanje služnosti. V tem delu je torej uspela tožeča stranka. Pravilna je posledično ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta obe pravdni stranki deloma zmagali v pravdi. V takšni situaciji pa je treba uporabiti določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da sodišče lahko v takšnem primeru glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se za potrebe vseh postavljenih zahtevkov izvajali smiselno enaki dokazi, za izvedenca gradbene stroke pa sta pravdni stranki založili vsaka polovico predujma, njun uspeh v pravdi pa je primerljiv. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje res ni izrecno zapisalo, kako je upoštevalo dejstvo, da je bila vrednost spornega predmeta pri tožnikovem zahtevku (16.500,00 EUR) večja od vrednosti obeh zahtevkov po nasprotni tožbi (5.000,00 EUR). Je pa na podlagi tega dejstva upoštevajoč Odvetniško tarifo posledično gotovo, da so zaradi večje vrednosti spora tožniku nastali višji stroški v zvezi z njegovim zastopanjem po odvetniku, ki jih bo po odločitvi sodišča prve stopnje moral kriti sam.

18. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje (točka IV izreka).

19. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato nista upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami. 3 Povzeto po prof. dr. Juhart in ostali: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 878, 879.