Jedro

Organ za BPP lahko dodeli nujno BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, v konkretni zadevi to predstavlja ugovor zoper sklep o izvršbi, za katerega je tekel prekluzivni 8 dnevni rok. Za dodelitev redne BPP pa mora organ poleg izpolnjevanja objektivnega pogoja za BPP preučiti izpolnjevanje tudi subjektivnega pogoja za BPP na strani tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) ugodila in mu odobrila nujno BPP v obliki sestave in vložitve ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah VL 97941/2020 z dne 6. 5. 2021, od 20. 5. 2021 dalje.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev za BPP 19. 5. 2021 zaradi sestave ugovora zoper predmetni sklep o nadaljevanju izvršbe ter dodelitev odvetnika za zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Tožena stranka navaja, da po pregledu predloženih listin ni mogla ugotoviti, ali prosilec izpolnjuje subjektivni pogoj za dodelitev BPP, saj v trenutku odločanja o prošnji še ni razpolagala z vsemi podatki o njegovem finančnem in premoženjskem stanju. Sklicuje se na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotavlja, da zadeva očitno ni nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Navedeno izvršilno sodišče je namreč izdalo sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim predmetom in sredstvom izvršbe, in sicer z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi z ugotovitvijo vrednosti nepremičnin, prosilec pa je bil v sklepu poučen, da zoper ta sklep lahko vloži ugovor v 8 dneh od vročitve (tj. 12. 5. 2021). Prosilec nasprotuje izvršbi na nepremičnine, saj vrednost slednjih (20.564,66 EUR) bistveno presega upnikovo terjatev (1.462,78 EUR), sodišče pa je dovolilo izvršbo tudi na nepremičnini, ki predstavljata njegov dom (parc. št. 111 in 222 k.o. ..., št. stavbe 333, katerih lastnik je tožnik do 1/3), kjer živi s partnerko in mld. otrokoma. Zato tožena stranka ugotavlja, da so podani tudi objektivni pogoji za dodelitev BPP v skladu s 24. členom ZBPP: Prosilcu teče prekluzivni rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, zato mu je organ za BPP na podlagi 36. člena ZBPP v tem delu odobril nujno BPP. Navaja še, da če se bo postopek nadaljeval, lahko prosilec ponovno zaprosi za dodelitev BPP.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in navaja, da bi mu morala biti odobrena tudi splošna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v navedenem izvršilnem postopku, za kar je tudi zaprosil. Meni, da izpodbijana odločba nima odločitve in nikakršnih odločilnih razlogov o tem, zakaj tožniku ni bila odobrena tudi BPP za pravno svetovanje in zastopanje v navedenem postopku, da so odločilni razlogi izpodbijane odločbe napačni in kontradiktorni glede na njegovo prošnjo za BPP, saj ni zaprosil le za BPP za vložitev ugovora. Tožnik tako nima krite BPP za pravno sredstvo predloga za omejitev izvršbe, je pa sicer vložil tudi ta predlog po svojem pooblaščencu. Izpodbijana odločba je tako pomanjkljiva. Glede na to, da se izvršba nadaljuje na njegove nepremičnine, ki predstavljajo njegovo bivališče, je verjetno pričakovati, da bodo v nadaljevanju izvršilnega postopka vložena še dodatna pravna sredstva za zaščito pravnega položaja tožnika kot dolžnika. Navaja, da ni življenjsko in ekonomično, da bi moral tožnik za vsako vlogo, pravno sredstvo, predlog ali narok vedno znova skozi vso birokratsko proceduro z vlaganjem novih prošenj za BPP, da se tožnika s tem po nepotrebnem obremenjuje, in da izpodbijana odločba nima odločilnih dejstev, zakaj organ BPP tožniku ni priznal (ali zavrnil) BPP za pravno svetovanje in zastopanje v navedenem izvršilnem postopku. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani akt ter se tožniku dodeli celotna zaprošena BPP oziroma podredno, da se po odpravi zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje. Priglaša pa tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na določbi 36. člena ZBPP, ki določa pogoje za dodelitev nujne BPP. Prvi odstavek 36. člena ZBPP določa, da če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za BPP po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena tega zakona, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna BPP).

7. Tožena stranka je – kljub nemožnosti ugotovitve izpolnitve tožnikovega subjektivnega pogoja po ZBPP, saj še ni razpolagala z vsemi dokumenti glede finančnega in premoženjskega stanja tožnika, tožnikovi prošnji ugodila v delu sestave in vložitve ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah VL 97941/2020 z dne 6. 5. 2021. Ugotovila je namreč, da je bil tožniku navedeni sklep vročen 12. 5. 2021, ugovor zoper navedeni sklep pa je lahko vložil v prekluzivnem roku 8 dni, pri čemer je prošnjo za BPP podal pri toženi stranki 19. 5. 2021. Zaradi teka prekluzivnega roka za vložitev ugovora pa je ob presoji pogojev 24. člena ZBPP ugotovila, da tožnik izpolnjuje vsaj minimalne verjetne izglede za uspeh v postopku v zvezi z vložitvijo ugovora in da je zanj izjemnega pomena, da bo lahko s strokovno pomočjo odvetnika sestavil in vložil ugovor zoper navedeni sklep. Ker z družino biva tudi v nepremičninah, na kateri je tudi dovoljena izvršba, je zadeva tudi pomembna za njegov osebni in socialno ekonomski položaj in ni očitno nerazumna. Vse navedeno je sicer med strankama nesporno. Nesporno med strankama je tudi, da tožena stranka o preostali prošnji tožnika ni (še) odločila (ne kot o redni ne kot o nujni BPP).

8. Sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz izpodbijanega akta je razvidno, da je bil izdan na podlagi 36. člena ZBPP kot nujna BPP, brez ugotavljanja subjektivnega pogoja tožnika za dodelitev BPP ravno zaradi prekluzivnega teka roka za vložitev ugovora zoper navedeni izvršilni sklep, pri čemer je tožnik predlog za BPP vložil dan pred iztekom tega roka. Tožnik pa ne izpodbija z zadevno tožbo same odločitve o dodelitvi nujne BPP tožniku za sestavo in vložitev ugovora zoper navedeni izvršilni sklep. Sodišče v zvezi z navedeno odločitvijo tudi ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik pa vztraja, da bi morala tožena stranka odločiti tudi o njegovi preostali prošnji za BPP, tj. v delu pravnega svetovanja in zastopanja v navedenem izvršilnem postopku. Pri tem ni navajal okoliščin, da bi morala tožena stranka kot o nujnem BPP odločati tudi o svetovanju in zastopanju tožnika v navedenem izvršilnem postopku. Podal je sicer trditve, da je vložil predlog za omejitev izvršbe, sodišče pa v zvezi s tem pripominja, da lahko navedeni ugovor tožnik vloži tudi kasneje, najkasneje do izdaje odredbe o prodaji, kot je razvidno iz pravnega pouka navedenega sklepa (A4) in torej o njem ni treba odločati kot o nujni BPP. Odločba tudi ni kontradiktorna, saj je govorila o ugovoru zoper izvršilni sklep kot ukrepu nujne BPP na podlagi 36. člena ZBPP, o katerem je kot o nujnem BPP tožena stranka odločala (in se zato ni opredeljevala do preostale tožnikove prošnje, za katero niso bili izpolnjeni pogoji za nujno BPP po 36. členu ZBPP). Kot namreč izhaja iz navedene določbe ZBPP, lahko organ za BPP dodeli BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, v konkretni zadevi to predstavlja navedeni ugovor, za katerega je tekel prekluzivni 8 dnevni rok. Za dodelitev redne BPP pa mora organ poleg izpolnjevanja objektivnega pogoja za BPP preučiti izpolnjevanje tudi subjektivnega pogoja za BPP na strani tožnika (13. člen ZBPP), pri čemer je tožena stranka že v izpodbijani odločbi pojasnila, da še ne razpolaga z vsemi podatki v zvezi s tožnikovim finančnim in premoženjskim stanjem in jih bo morala še pridobiti iz uradnih evidenc. Iz upravnega spisa tudi ni razvidno, da bi tožnik pozival toženo stranko na odločitev še o preostalem delu njegove prošnje (kot o nujni ali redni BPP), tj. zahteval izdaje dopolnilne odločbe (220. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), tega tožnik tudi ni zatrjeval, zato sodišče navedene tožbe tudi ni moglo presojati z vidika morebitne vložene tožbe zaradi molka organa po tretjem odstavku 28. člena ZUS-1. 9. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1; o tem 7. in 9. točka obrazložitve), pač pa le, ali pravilno tožena stranka ni odločila o celotnem predlogu tožnika. Navedeno pa predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

**K II. točki izreka:**

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.