22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in družbe B. B., d. o. o., Z., ki jo zastopa direktor C. C., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 51/2005 z dne 27. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 177/2004 z dne 27. 8. 2004 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 681/2003 z dne 2. 12. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno in socialno sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek prve pritožnice, da se razveljavi dokončna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je bilo odločeno, da se ji v pokojninsko osnovo ne všteje plača iz naslova 1/3 dopolnilnega delovnega razmerja, ki ga je v času od 1. 3. 1992 do 28. 2. 1994 opravljala pri drugi pritožnici B. B. (stranski intervenient v delovnem sporu na strani prve pritožnice) in poseben dodatek k plači v višini 0,25 % relativnega razmerja pri družbi B., za čas od 1988 do 1994 in za čas od 1992 do 1994 pri drugi pritožnici. Sodišče je presodilo, da delo prve pritožnice z 1/3 delovnim časom za delo finančnega knjigovodje pri drugi pritožnici v spornem obdobju ni bilo opravljeno v skladu s predpisi o delovnih razmerjih. Prav tako je zavrnilo njen zahtevek za vštetje posebnega dodatka v pokojninsko osnovo, ker je ugotovilo, da navedeno izplačilo ni bilo v skladu z veljavnimi predpisi s področja pokojninskega zavarovanja. Pritožnici sta se zoper navedeno odločitev pritožili. Višje delovno in socialno sodišče je njuno pritožbo zavrnilo. Zoper to odločitev sta vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnici v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitev 22. člena Ustave. Ne strinjata se z zaključkom sodišč, da prva pritožnica ni opravljala strokovno zahtevnih del. Menita, da so sodišča ignorirala njune navedbe, zlasti se niso opredelila do vsebine dela, ki ga je prva pritožnica opravljala. Sodišča namreč niso ocenila pričevanja priče, niso upoštevala dejanski obseg dela prve pritožnice niti se niso opredelila do tega, da je njeno delo zahtevalo strokovnost in ažurnost, ker bi sicer nevestno delo in napake pri delu lahko povzročile drugi pritožnici večjo gmotno škodo. Menita, da bi sodišča morala upoštevati, glede na obstoječo sodno prakso ter mnenje dr. Ivana Žužka k 110. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDR/90), da je delovno razmerje prve pritožnice, kolikor je bilo nezakonito, po enem letu konvalidiralo. Pritožnici sodiščem očitata, da so neobrazloženo odstopila od sodne prakse, in v dokaz prilagata sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 109/97 z dne 15. 1. 1998.

B.

3.Pritožnici z večino navedb prerekata dokazni oceni sodišč. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa v zvezi z izvedbo dokaznega postopka lahko presoja le, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnici nista izkazali. Kot takih namreč ni mogoče šteti nestrinjanja z dokazno oceno sodišč in nezadovoljstva s sodno odločitvijo.

4.Prav tako ni mogoče pritrditi pritožnicama, da se sodišče ni opredelilo do njunih navedb in jima s tem kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi zahteva po obrazloženi sodni odločbi in torej obveznost sodišča, da se v obrazložitvi odločbe opredeli do navedb strank, ki so po pravni presoji sodišča bistvene. Dejstvo, da sodišče ni izrecno opredelilo, kdaj bi bilo delo prve pritožnice strokovno zahtevno, ugotovilo pa je, da njeno delo v obravnavanem primeru tega standarda ni doseglo, ne more izkazovati zatrjevane kršitve. Svojo odločitev je sodišče zadostno obrazložilo in temelji na zaključkih, ki so možni glede na pravila interpretacije pravnih norm. Tudi očitek, da se sodišče ni izrecno opredelilo do pričevanja priče, ne drži. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da se sodišče (tudi) na podlagi izpovedbe te priče ni moglo prepričati, da sodi zatrjevano delo prve pritožnice, opravljeno v 1/3 delovnem času v spornem obdobju, med zahtevnejša strokovna, znanstvena, pedagoška ali raziskovalna dela v smislu prvega odstavka 47. člena ZDR/90. Kot je že bilo zgoraj poudarjeno, pa Ustavno sodišče ne more presojati samih po sebi pravilnosti dokazne ocene sodišča in pravilnosti uporabe prava.

5.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je lahko kršena tudi, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Tudi ta očitek pritožnic je neutemeljen. Očitka o odstopu od sodne prakse, naslovljenega na Vrhovno sodišče, namreč ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na sodbe nižjih sodišč. Da bi odločitev sodišč v primeru pritožnic odstopala od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je na zadnji stopnji odločilo o njuni zadevi v podobnih primerih, pa pritožnici ne izkažeta.

6.Očitkov pritožnic, da se sodišča niso opredelila do njunih navedb glede tega, da sodišče nima ne meril ne osnov, po katerih bi neka dela opredelilo kot strokovno zahtevna dela, glede dejanske vsebine dela prve pritožnice in o zahtevnosti njenega dela v zvezi z dokumenti v različnih tujih jezikih ter o potrebni smiselni uporabi obrazložitve in mnenja dr. Ivana Žužka k 110. členu ZDR/90, Ustavno sodišče ni presojalo. Kot izhaja iz pritožbenih in revizijskih navedb pritožnic, povzetih v izpodbijanih odločbah (pri čemer pritožnici ne zatrjujeta, da ti ne bi bili korektno povzeti), pritožnici teh očitkov nista uveljavljali, kar pomeni, da jih v vsebinskem smislu nista izčrpali.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnici, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan