Jedro

Temeljni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost, le izjemoma tudi drug razlog, ki pa mora biti tehten, da je upoštevan.

Izrek

Predloga se zavrneta.

Obrazložitev

V pravdni zadevi Okrožnega sodišča v b. opr. št. I P 509/2004 je tožnica dne 14.5.2007 predlagala določitev drugega stvarno pristojnega sodišča izven območja Višjega sodišča v Ljubljani. Okrožno sodišče v b. pa se je s predlogom z dne 16.5.2007 pridružilo predlogu delegacije in za obravnavanje predlagalo Okrožno sodišče v Ljubljani.

Predloga nista utemeljena.

Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 do 2/2004) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali sodišča določi za postopanje drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi.

Tožnica je svojemu predlogu priložila izvod ustavne pritožbe, s katero izpodbija sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. I R 9/2007 z dne 25.1.2007 in I R 40/2007 z dne 22.3.2007. Navedla je, da je priložena ustavna pritožba sestavni del njenega predloga. Vrhovno sodišče navedenega ne more upoštevati. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, o katerem bo odločalo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Kot taka vloga ne more biti sestavni del predloga v posebnem postopku iz pristojnosti Vrhovnega sodišča. Lahko je le dokaz, s katerim se dokazujejo dejstva in kakor ga je opredelila v svojem predlogu tudi tožnica. Vrhovno sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP in z 212. členom ZPP obravnavalo tožničin predlog izključno glede na dejstva, ki jih je navedla v tem predlogu.

Tožnica primarno predlaga delegacijo pristojnosti, ker ji v postopku pri Okrožnem sodišču v B. ne sodi zakoniti sodnik. Sedaj sodeči sodnici naj bi obravnavana zadeva ne bila dodeljena v skladu s Sodnim redom. Vrhovno sodišče navedene okoliščine ne šteje kot relevantnega razloga za določitev drugega sodišča. Pravila o zakonitem sodniku se predvsem nanašajo na konkretnega sodnika in manj na sodišče kot celoto. V vsakem primeru je eden od sodnikov pristojnega sodišča zakoniti sodnik v obravnavani zadevi. Zato navedena okoliščina, tudi če bi se izkazala kot resnična, ne more pomeniti tehtnega razloga za sojenje pred drugim stvarno pristojnim sodiščem.

Nadaljnji tožničin argument za delegacijo je okoliščina, da sodnici A. A. in B. B., ki trenutno vodi postopek v tej zadevi, že dalj časa kandidirata na prosto mesto državnih pravobranilcev na Državnem pravobranilstvu na sedežu v Ljubljani, ki zastopa toženo stranko. Ni mogoče pritrditi trditvi, da navedena okoliščina pri tožnici vzbuja dvom v nepristranskost sodišča. Najprej je treba upoštevati okoliščino, da iz priloženih listin izhaja, da sta sodnici neizbrani kandidatki na mesto državnih pravobranilcev, predvsem pa, da se ta okoliščina tiče samo njiju in ne sodišča kot celote. Glede na kandidaturo bi lahko šlo samo za vprašanje nepristranskosti posameznega sodnika, kar se obravnava le v okviru izločitve sodnika v smislu 70. člena ZPP.

Tožnica v predlogu tudi navaja, da je s strani Okrožnega sodišča v B. izražena pristranskost zaradi vložitve tožbe zaradi kršitev tega sodišča. Sodniki tega sodišča o tej tožbi ne morejo soditi, vsekakor pa pri tožnici vzbujajo dvom, da sodniki, ki opravljajo svojo funkcijo pri sodišču, s katerim je tožnica v spornem razmerju, ne morejo opravljati sodniške funkcije v zadevah, v katerih tožnica nastopa kot stranka že zgolj zaradi zunanjega videza, ki pri tožnici ustvarja prepričanje, da ji sodniki Okrožnega sodišča v B. ne morejo zagotoviti nepristranskega sojenja. Vrhovno sodišče poudarja, da se v obravnavani odškodninski zadevi ne obravnava odškodninski zahtevek proti Republiki Sloveniji v zvezi z ravnanjem okrožne sodnice pri Okrožnem sodišču v B. Navedeni zahtevek oziroma navedena zahtevka sta bila izločena iz obravnavane zadeve in se obravnavata ločeno, in to v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. I R 9/2007 z dne 25.1.2007 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Vrhovno sodišče pa ne ocenjuje, da je podan tožničin razumen dvom v nepristranskost vseh sodnikov Okrožnega sodišča v B. zgolj zato, ker tožnica v drugem postopku pri drugem sodišču nastopa kot tožeča stranka proti Republiki Sloveniji v zvezi s škodo, ki naj bi jo pri sojenju pred Okrožnim sodiščem v B. povzročila sodnica tega sodišča. Pri Okrožnem sodišču v B. je po podatkih spletne strani sodišč 26 sodnikov, ki so (z izjemo izločene sodnice) dolžni in zmožni opravljati sodniško funkcijo po ustavi in zakonu (3. člen Zakona o sodiščih), in to tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodniške oblasti (37. člena Zakona o sodniški službi). Subjektivno prepričanje tožnice pri tem ne zadošča, medtem ko percepcija javnosti o pristranskosti sodišča v zvezi z obravnavanjem tožničine zadeve ni izkazana. Smisel določitve drugega sodišča namesto trenutno sodečega je smotrnost in le izjemoma drug razlog, ki mora biti tehten, da je upoštevan. Zatrjevanemu prepričanju tožnice take tehtnosti ni mogoče pripisati.

Končno tožnica tudi trdi, da nedotakljivost njene duševne celovitosti terja, da zadevo obravnavajo sodniki, ki tožnice ne poznajo in s katerimi se ne srečuje v okviru opravljanja svoje službe, ko opravlja tudi zastopanje pred sodišči. Sodilo naj bi sodišče izven območja Višjega sodišča v Ljubljani. Vrhovno sodišče se tudi v tem primeru ne strinja s tožnico in ocenjuje, da ne gre za tehten razlog. Po naravi stvari gre res za delikatno pravdno zadevo, zaradi česar poteka sojenje z izključitvijo javnosti. Upoštevati je, da se z zadevo lahko seznani le ozek krog sodnikov. Po drugi strani lahko tožnica v okviru zastopanja pred sodišči glede na splošno znano veliko število odvetnikov nastopa le v zelo omejenem obsegu. Predvsem pa je poudariti, da gre v stikih med sodniki in odvetniki za službene stike, v katerih ni spoznavanja in obravnavanja osebnih lastnosti. Zato tudi navedene okoliščine ne morejo voditi do določitve drugega stvarno pristojnega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ocenilo kot neutemeljen tožničin predlog za določitev drugega sodišča namesto Okrožnega sodišča v B.. Zato ga je zavrnilo.

Neutemeljen je tudi predlog Okrožnega sodišča v B.. Ta se sklicuje na smotrnost, češ da bi se obravnave v Ljubljani lažje udeležili kot priče zdravniki Psihiatrične klinike Ljubljana, ki je sporočila, da se obravnave lahko udeležita naenkrat le dva zdravnika. Vendar je treba upoštevati, da je bila ta zadeva že delegirana z Okrožnega sodišča v Ljubljani na Okrožno sodišče v B., predvsem pa, da navedena okoliščina ni odločilna. Ob tem, da je Okrožno sodišče v B. že opravilo precejšen del dokaznega postopka, razdalja med Ljubljano in B. ne more tehtno vplivati na možnost zaslišanja prič, zaposlenih v Psihiatrični kliniki Ljubljana, kot je bilo sporočeno v dopisu te klinike z dne 8.5.2007. Upoštevaje kompleksnost postopka ni podlage za sklepanje, da bi se iz zatrjevanega razloga postopek očitno laže opravil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Vrhovno sodišče je zato tudi predlog Okrožnega sodišča v B. zavrnilo.