Jedro

Tožnik je kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še dalj časa po poteku odpovednega roka ostal na delu brez prekinitve, kar pomeni, da prva odpoved pogodbe o zaposlitvi (sporazumno ali dejansko) ni bila realizirana. Pisni sporazum o razveljavitvi odpovedi res ni bil sklenjen, vendar to ne pomeni, da je odpoved učinkovala.

S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev utemeljilo z dejstvi, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila zatrjevana in ko je brez glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi neposredno izvedenih dokazov, je poseglo v pravico toženke do izjave, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016 nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, temveč še traja; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno razmerje ter izplačati mesečne plače in druge prejemke, kot če bi delal. Ugotovilo je, da je toženka ukinila tožnikovo delovno mesto in njegovo delo prenesla na druge delavce, kar predstavlja utemeljen organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016; ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in mu še traja; da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od dneva prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati delovno razmerje, skupaj s plačo in drugimi prejemki, kot če bi delal. Ugotovilo je, da je toženka pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 1. 2015 tožniku odpovedala že z redno odpovedjo iz poslovnega razloga z dne 22. 9. 2015. Tožnik je po odpovedi še naprej ostal v delovnem razmerju pri toženki, vendar ni mogoče šteti, da sta stranki sklenili sporazum o razveljavitvi odpovedi z dne 22. 9. 2015 in da je pogodba o zaposlitvi z dne 22. 1. 2015 še naprej ostala v veljavi. Toženka ni podala preklica odpovedi; tožnik je sklenitev sporazuma o razveljavitvi odpovedi zanikal; prav tako v izpovedih zakonite zastopnice toženke in priče M. M. ni podlage za ugotovitev sporazumne razveljavitve odpovedi. Odpoved z dne 2. 3. 2016 je nezakonita, saj enkrat že odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni mogoče znova zakonito odpovedati. Obrazložilo je še, da delovno razmerje lahko obstoji tudi, če pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki. Kot navaja tožnik v pritožbi, bi po odpovedi z dne 22. 9. 2015 lahko šlo za izvajanje nalog na delovnem mestu pomožni delavec v skladišču, vendar se nova odpoved z dne 2. 3. 2016 ne nanaša na to delovno mesto. Pa tudi če bi se, ne bi bilo mogoče ugotoviti zakonitosti odpovedi v smislu prenehanja potrebe po delu, saj je toženka na to delovno mesto že 10. 3. 2016 zaposlila T. M., ki je potrdil, da je nadaljeval z opravljanjem dela, kot ga je pred tem opravljal tožnik.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določbe pravdnega postopka. Nasprotuje navedbam sodišča druge stopnje, da v izpovedih zakonite zastopnice toženke in priče M. M. ni podlage za ugotovitev sporazumne razveljavitve odpovedi z dne 22. 9. 2015. To je v nasprotju z njunimi izpovedmi, kot izhajajo iz zapisnika naroka pred sodiščem prve stopnje z dne 6. 12. 2016, saj sta obe potrdili, da je bila odpoved sporazumno razveljavljena, prav tako tudi tožnik. Svojo odločitev o tem, da do sporazumne razveljavitve odpovedi ni prišlo, sodišče druge stopnje opira na napačne zaključke in ugotovitve o vsebini izpovedi priče oziroma zakonite zastopnice. Poleg tega je dejansko stanje ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje. V takšnem primeru bi moralo bodisi razpisati glavno obravnavo, bodisi zadevo vrniti v ponovno odločanje. Sodišče prav tako ne navede, katero materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno in zakaj. Napačno ugotavlja tudi, da je toženka T. M. zaposlila na isto delovno mesto kot tožnika, saj je bil T. M. zaposlen na delovnem mestu oskrbovalec prodajnih avtomatov. Zaključki sodišča v 9. točki so v nasprotju s trditveno podlago obeh strank. V postopku ni bilo zatrjevano, kaj šele dokazano, da bi tožnik po odpovedi 22. 9. 2015 nastopil drugo delo, brez nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem kršilo njeno pravico do izjasnitve. Za ugotovitev teh dejstev ni bil izveden noben dokaz na sodišču prve stopnje, zato je bila prikrajšana tudi za pravna sredstva. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da delovno mesto skladiščnika dejansko ni bilo ukinjeno, saj je neprekinjeno delal na njem. V primeru, da odpoved ne bi bila razveljavljena, ne bi mogel opravljati enakega dela kot prej, saj so dela pomožnega delavca v skladišču drugačna od nalog skladiščnika. Drži, da enkrat odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni mogoče znova zakonito odpovedati, vendar je bila v tem primeru prvotna odpoved razveljavljena. Če odpoved ne bi bila razveljavljena, tožnik po 22. 9. 2015 ne bi bil več zaposlen pri toženki in bi moral za ta čas najprej uveljavljati obstoj delovnega razmerja.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. V reviziji se sodišču druge stopnje neutemeljeno očita protispisnost v zvezi z izpovedmi zakonite zastopnice toženke in priče M. M. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki se označuje tudi kot protispisnost) je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij izpodbijana sodba ne vsebuje. Sodišče druge stopnje je na podlagi izpovedi zakonite zastopnice toženke in M. M. zaključilo, da njuni izpovedi ne dajeta podlage za presojo, da je bil s tožnikom sklenjen sporazum o razveljavitvi odpovedi, saj sta izpovedovali le o okoliščinah, zaradi katerih je tožnik kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadaljeval z delom. Na podlagi ugotovljenih dejstev je naredilo pravni zaključek, ki mu toženka nasprotuje, vendar z napačnim sklicevanjem na bistveno kršitev.

7. V zvezi s tem zaključkom toženka v reviziji utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Izhodišče sodišča druge stopnje, da je izpodbijana odpoved z dne 2. 3. 2016 nezakonita, ker je bila tožniku pogodba o zaposlitvi prvič odpovedana že 22. 9. 2015, in stranki nista sklenili sporazuma o razveljavitvi prve odpovedi, je napačno. Tožnik je kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še dalj časa po poteku odpovednega roka ostal na delu brez prekinitve, kar pomeni, da prva odpoved pogodbe o zaposlitvi (sporazumno ali dejansko) ni bila realizirana.1 Zato v okoliščinah tega primera ni mogoče šteti, da je ostala v veljavi. Pisni sporazum o razveljavitvi odpovedi res ni bil sklenjen, vendar to ne pomeni, da je odpoved učinkovala. Da ni učinkovala, dokazuje že dejstvo neprekinjenega, in kot je tožnik zatrjeval, nespremenjenega nadaljevanja dela še dobrih pet mesecev po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po tako dolgem času pa toženka tudi ne bi mogla več realizirati prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato zaradi predhodne (nerealizirane) odpovedi z dne 22. 9. 2015 odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016 ni nezakonita.

8. Sodišče druge stopnje je presojo o nezakonitosti izpodbijane odpovedi utemeljevalo tudi z dejstvom, da je oziroma bi tožnik glede na ukinitev njegovega prejšnjega delovnega mesta lahko opravljal delo na drugem delovnem mestu – pomožni delavec v skladišču, na to delovno mesto pa da se odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nanaša. Toženka v reviziji utemeljeno opozarja, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je oziroma bi lahko po 22. 9. 2015 opravljal delo na drugem delovnem mestu (pomožni delavec v skladišču), ker je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno, temveč je to pričel zatrjevati šele v pritožbi. V postopku pred sodiščem prve stopnje je zatrjeval, da je bil pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2015 na delovnem mestu skladiščnika, da je toženka to delovno mesto le formalno oziroma fiktivno ukinila septembra 2015, da delo skladiščnika dejansko ni bilo ukinjeno, da je po (formalni) ukinitvi delo v skladišču opravljal na enak način kot pred ukinitvijo, da se delo v skladišču ni spremenilo in da toženka ni spremenila organizacije dela in delovnega procesa. Dejstvo, da je tožnik opravljal vsebinsko enaka dela še naprej, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Nadalje pa toženka v reviziji opozarja, da je bil T. M. zaposlen na delovnem mestu oskrbovalec prodajnih avtomatov, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in kar izhaja iz predložene pogodbe (priloga B7), medtem ko iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da naj bi bil zaposlen na delovnem mestu pomožni delavec v skladišču. Sodišče druge stopnje je zgolj na podlagi izpovedi T. M. zaključilo, da je ta po tožnikovi odpovedi opravljal enaka dela kot tožnik, medtem ko je sodišče prve stopnje v zvezi z delom T. M. izvedlo obširen dokazni postopek in na podlagi izpovedi več prič zaključilo, da T. M. dejansko ni opravljal enakih del kot tožnik.2

9. S tem, ko je odločitev utemeljilo z dejstvi, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila zatrjevana in ko je brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi neposredno izvedenih dokazov, je sodišče druge stopnje poseglo v pravico toženke do izjave, zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ob upoštevanju navedenih izhodišč bo moralo sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku ponovno odločati o tožnikovi pritožbi.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Tožnik je izpovedal, da so mu rekli, da lahko nadaljuje z delom, kar je očitno tudi sprejel. 2 Takšen zaključek je lahko tudi vprašljiv, vendar jasno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje.