Jedro

Res je bilo dogovorjeno, da tožena stranka plačuje med drugim tudi stroške električne energije na podlagi računa tožeče stranke. Vendar ta okoliščina sama zase po prepričanju pritožbenega sodišča še ne govori v prid stališču, da je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka toženi "prodajala" električno energijo, ki je bila dobavljena njej.

Zato izdaja in plačilo računa, ki ni upošteval dejanske porabe, ne more imeti pomena, ki ga želi tožena stranka. S plačilom teh računov namreč obveznost tožene stranke, da plača za "uporabo" električne energije, ni prenehala zaradi izpolnitve, ki naj bi jo opredelila tožeča stranka sama v izdanem računu. Pomembna je dejanska poraba električne energije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1. in 3. tč. sodbenega izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 (ur.l. RS 26/99) postopek nadaljevalo po določilih ZPP/77 (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 3.507.540,00 SIT s pp. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni plačala porabljene električne energije v vrednosti prisojenega zneska. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz najemne pogodbe in aneksa k le-tej sledi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da stroški za električno energijo niso sestavni del najemnine. Zato se plačujejo poleg le-te, izhodišče za plačilo teh stroškov obratovanja poslovnih prostorov tožeče stranke pa je "uporaba električne energije" (prim. 3. čl. najemne pogodbe - priloga A 5), oz. "uporaba električne energije, obračunana po števcih in po veljavnih cenah za enoto, vključno s prispevki in dodatki, ki jih zaračunajo dobavitelji" (1. čl. aneksa št. 1, priloga A 5). Res je bilo dogovorjeno, da tožena stranka plačuje med drugim tudi stroške električne energije na podlagi računa tožeče stranke. Vendar ta okoliščina sama zase po prepričanju pritožbenega sodišča še ne govori v prid stališču, da je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka toženi "prodajala" električno energijo, ki je bila dobavljena njej. Zato izdaja in plačilo računa, ki ni upošteval dejanske porabe, ne more imeti pomena, ki ga želi tožena stranka. S plačilom teh računov namreč obveznost tožene stranke, da plača za "uporabo" električne energije, ni prenehala zaradi izpolnitve, ki naj bi jo opredelila tožeča stranka sama v izdanem računu. Pomembna je dejanska poraba električne energije.

Izhodišče za preizkus pravilnosti spornega obračuna bi morala biti tista cena za KWh, ki jo je tožeča stranka plačevala dobavitelju. To je jasno določeno v 1. čl. aneksa št. 1, kaj drugega pa tudi ni moč sklepati iz besedila najemne pogodbe. Tožeča stranka, kot je bilo zapisano že zgoraj, toženi električne energije ni prodajala, zato ni imela podlage, da bi toženi stranki zaračunavala porabljeno električno energijo drugače, kot jo je plačevala sama.

Ali je bila ta cena upoštevana v spornem poračunu, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne sledi. Sodišče je namreč zavzelo stališče, da cena za porabljeno električno energijo med strankama ni bila sporna. Vendar pa za stališče, da tožena stranka priznava to bistveno okoliščino, v podatkih spisa ni opore. Pritožnica s tem v zvezi pravilno opozarja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da cena med pravdnima strankama ni sporna. S tem v zvezi je treba opozoriti, da bi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca M. B. sledilo, da upoštevana cena ni temeljila na uradnem ceniku za prodajo električne energije (prim. 2. odst. tč. c izvedenskega mnenja, l.št. 22).

Pritožnica pravilno opozarja tudi na vprašanje količine zaračunane električne energije. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede upoštevanja faktorjev množenja porabe po odštevalnih števcih. Takšen izračun je, kot sledi iz izpodbijane sodbe, strokovno utemeljen.

Dejanska podlaga izpodbijane sodbe pa je pomanjkljiva, ker v njej ni ugotovitev, v čigavo breme gre pogrešek merjenja porabljene električne energije s pomočjo odštevalnih števcev, na katerega je opozoril izvedenec (tč. b izvedenskega mnenja, l.št. 22). Iz dejstva, da je tožena stranka plačevala doslej izdane račune, namreč še ni moč sklepati, da je sprejela vsa dosedanja izhodišča, na katerih je temeljil obračun, ki je bistveno odstopal od sedaj vtoževanega.

Iz doslej razloženega sledi, da je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem razveljavitveni razlog iz 3. odst. 370. čl. ZPP/77. V novem sojenju bo treba ugotoviti, ali sta bili stranki v najemni pogodbi z dne 17.11.1992 dogovorjeni, na kakšen način bosta ugotavljali "uporabo" električne energije, kdaj sta bila nameščena odštevalna števca in v čigavo breme gredo pomanjkljivosti, ki jih omenja izvedenec v izvedenskem mnenju. Poleg tega bo treba ugotoviti še, ali je tožeča stranka sporni poračun sestavila, upoštevaje ceno za KWh, ki jo je sama plačevala dobavitelju.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP/77.