Jedro

Iz postulata o domnevi posestnikove dobrovernosti izhaja, da ni treba nikomur dokazovati svoje dobre vere. Predmet dokazovanja je zgolj nedobrovernost. Vsebina dejanskega elementa dobre vere zunajknjižnega priposestvovalca je sicer res tista okoliščina, zaradi katere ima lahko dobroverni tretji kot pridobitelj v določenih primerih raziskovalno dolžnost o tem, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Vendar glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini neposredne posesti tožeče stranke in njenih pravnih prednikov nad spornim gozdom, v konkretnem primeru pravnemu predniku tožene stranke (in posledično toženki sami) ni mogoče očitati opustitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: Ugotovi se, da je tožeča stranka C. Š. pridobila lastninsko pravico na parc. št. 802/8, k.o. R., ki je pripisana k zemljiškoknjižnem vložku št. 309, k.o. R., s priposestvovanjem in je tožena stranka E. Z. dolžna v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 802/8, k.o. R., na ime tožeče stranke C. Š., sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 621,34 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 342,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na parc. št. 802/8, k.o. R., ki je pripisana k zemljiškoknjižnemu vložku št. 309, k.o. R., s priposestvovanjem in ji je zato tožena stranka dolžna izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na navedeni nepremičnini na ime tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 750,75 EUR s pripadki.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter zmotni uporabi materialnega prava, saj tožnici ni uspelo dokazati dobroverne posesti spornega gozda. Kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje in poudarja, da dobrovernost toženke in njenega pokojnega moža izhaja iz veljavne kupoprodajne pogodbe, ki je bila izvedena tudi v zemljiški knjigi. Pokojni mož toženke je posest nad spornim gozdom izvrševal tako, da ga je občasno pregledal in obhodil. Če bi videl obsežnejšo sečnjo v njem bi seveda kot lastnik ustrezno odreagiral. O vsem navedenem sta izpovedala tako toženka kot tudi njena hči. Sodišče prve stopnje je tudi napačno interpretiralo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da se je tožnica javila kot kupec k ponudbi za prodajo spornega gozda. Navedeno dejstvo zanika njeno dobrovernost. Pritožnik nadalje pojasnjuje skrbnost pravnega prednika tožene stranke pri nakupu in izvedbi pravnega posla v zemljiški knjigi. Navaja, da je mož toženke pri nakupu sporne nepremičnine opravil vse poizvedbe, ki se lahko pričakujejo od povprečnega človeka. Na predpisan način se je javil na ponudbo za prodajo. Preveril je stanje zemljiške knjige in ugotovil, da je dejansko prodajalec tudi zemljiškoknjižni lastnik spornega gozda, takoj po sklenitvi pogodbe je poskrbel za njeno overitev, plačilo davkov in vknjižbo v zemljiško knjigo, ob nakupu pa se je seznanil tudi z mejami gozda in je zato točno vedel, kaj kupuje. Zaradi navedenega njegova pravica ne more biti manjša od tiste, ki jo zatrjuje tožnica. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je vendarle močnejše od zatrjevanega spornega priposestvovanja. Tožnica ni pojasnila, zakaj toliko let niso poskrbeli za zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe in zakaj že prej niso zatrjevali svojega lastništva. Opozarja še na sorodstveno povezanost prič, ki jih je predlagala tožeča stranka in ki jih je sodišče prve stopnje zato premalo kritično presodilo (J. in J. H. ter priča A.). Protivi pa se tudi ugotovitvi sodišča o izkoriščanju gozda s strani tožeče stranke in njenih prednikov, saj je po njenem mnenju namišljeno, že iz izpovedi prič, ki jih je predlaga tožeča stranka pa jasno izhaja, da gre za neznatne posege, kot je sekanje vej in manjših suhih dreves. Priglaša stroške za pritožbo.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je pravni prednik tožeče stranke sporni gozd kupil od njegovega zemljiškoknjižnega lastnika s kupoprodajno pogodbo leta 1966. Pravnega posla v zemljiški knjigi ni nikoli izvedel, leta 1988 pa je isti zemljiškoknjižni lastnik sporni gozd z drugo pogodbo vnovič prodal, in sicer pravnemu predniku tožene stranke. Le-ta se je v zemljiško knjigo tudi vpisal v breme prejšnjega zemljiškoknjižnega lastnika. Obe stranki sta v pravdnem postopku trdili, da sta nepremičnino imeli v dobroverni posesti. Na tem je tožeča stranka tudi gradila svoj zahtevek za ugotovitev originarne pridobitve lastninske pravice s priposetvovanjem v obdobju od leta 1966 naprej. Sodišče prve stopnje je glede na tedaj veljavne stvarnopravne predpise pravilno ugotovilo izpolnitev predpostavk za priposestvovanje tožeče stranke, vendar je glede na določbo paragrafa 1500 ODZ (identična je določba 44. člena SPZ), ki favorizira dobrovernega zemljiškoknjižnega lastnika v razmerju do priposestvovalca, ki se ni vpisal v zemljiško knjigo, napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je bila dobra vera tožene stranke in njenega pravnega prednika izpodbita. Iz postulata o domnevi posestnikove dobrovernosti (72. člen ZTLR, 9. člen SPZ) namreč izhaja, da ni treba nikomur dokazovati svoje dobre vere. Predmet dokazovanja je zgolj nedobrovernost. Tožeča stranka je zatrjevala svojo dobroverno lastniško posest, sodišče prve stopnje pa je zaključek o nedobrovernosti tožene stranke in njenega pravnega prednika napravilo na podlagi ugotovljenega dejanskega elementa dobrovernosti tožeče stranke v povezavi z dokazno oceno zaslišanj toženke in njene hčere, čeprav se je tožeča stranka sklicevala, da je bila št. parcele, ki je predmet te pravde po pomoti navedena v pogodbi in nato vpisana v zemljiško knjigo. Vsebina dejanskega elementa dobre vere zunajknjižnega priposestvovalca je sicer res tista okoliščina, zaradi katere ima lahko dobroverni tretji kot pridobitelj v določenih primerih raziskovalno dolžnost o tem, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Vendar glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini neposredne posesti tožeče stranke in njenih pravnih prednikov nad spornim gozdom, v konkretnem primeru pravnemu predniku tožene stranke (in posledično toženki sami) ni mogoče očitati opustitve. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka sporni gozd izkoriščala tako, da je pridobivala drva za kurjavo in grabila listje (primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe na strani 3). Naveden način izvajanja neposredne posesti nad gozdom zatorej ni bil tako ekspliciten, da bi narekoval raziskovalno dolžnost tretjega kot pridobitelja, pravni prednik tožene stranke pa se je zato pri vpisu upravičeno zanašal zgolj na zemljiško knjigo (primerjaj tudi Juhart et altri, SPZ s komentarjem, str. 270). Takšnega materialnopravnega zaključka ne uspe omajati niti izjava toženke, ki jo v obrazložitvi povzema sodišče prve stopnje, da ve, da ni lastnica gozda. Za presojo slabovernosti pridobitelja je namreč v obravnavanem primeru pomembna zgolj zavest pravnega prednika tožene stranke, ki je sporni gozd pridobil na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo, nepremičnino pa je po njem podedovala tožena stranka. Tožeča stranka njegove domnevne dobre vere o lastništvu prodajalca in o točnosti zemljiškoknjižnih podatkov ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe leta 1988 in ob vpisu v zemljiško knjigo ni izpodbila. Prav tako tudi ni dokazala, da je bila št. parcele, ki je predmet te pravde po pomoti navedena v prodajno pogodbo in da je bilo to pravnemu predniku tožene stranke znano, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi paragrafa 1500 ODZ (enako 44. člen SPZ) neutemeljen.

Ker je torej sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločati tudi o stroških postopka. Glede na uspeh tožene stranke v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP) je njihovo plačilo naložilo tožeči stranki. Pri tem je stroške tožene stranke v skladu z 39. členom ZST-1 odmerilo glede na prej veljavni Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST), Odvetniško tarifo ter predloženi stroškovnik tožene stranke (priloga B6 v spisu). Upoštevajoč določbo 155. člena ZPP je toženi stranki priznalo 1050 točk odvetniških storitev, 20,5 točk materialnih stroškov (skupaj 491,36 EUR), 20-odstotni DDV od navedene vsote, tj, 98,27 EUR, ter 31,71 EUR stroškov za sodne takse. Skupaj torej 621,34 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji. Na drugi stopnji pa ji je priznalo 375 točk odvetniških storitev, 7,5 točk materialnih stroškov (skupaj 175,57 EUR), 20-odstotni DDV od navedene vsote (tj. 35,11 EUR) ter 131,36 EUR stroškov sodne takse. Skupaj torej 342,04 EUR pravdnih stroškov na drugi stopnji.