Jedro

Ker se na območjih, ki se urejajo s PUP lokacijsko dovoljenje izda v skladu s pogoji in merili PUP, mora biti iz lokacijske dokumentacije razvidno, ali so bili pri njeni izdelavi upoštevani vsi pogoji in merila, določena v PUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 18.1.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze občine z dne 11.11.1993, s katero je Zdravstvenemu domu dano lokacijsko dovoljenje za nadzidavo zdravstvenega doma s 15 stanovanji (P+2+M) v tlorisni izmeri 32,10 m x 33 m in gradnjo podzemnega garažnega objekta v tlorisni izmeri 18 x 25 m vse na zemljišču parc. št. 1634, 1635, 1563/3, 1649/2, 1649/3, 1563/4 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi navaja, da predlagana lokacija leži v stanovanjski soseski S - 8, katero ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za del območja urbanistične zasnove mesta Maribor - Rotovž (MUV, št. 23/88), kjer so dopustne tudi nadzidave (2. člen). Po mnenju Zavoda za urbanizem Maribor, predvidena nadzidava obstoječega zdravstvenega objekta ohranja oblikovno identiteto in homogenost območja, saj se obvarujejo odmiki od sosednjih objektov, razmerja fasad in njihove orientacije, način ureditve odprtega prostora funkcionalnih zemljišč, oblikovitost objektov ob ulici in je tako sporna gradnja v skladu z 18. členom cit. PUP. Za gradnjo objekta za stanovanjske namene po navedenih PUP niti po zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUNDPP, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in 26/90) ni potrebno predhodno pridobiti podatkov o obremenitvah z hrupom in smradom, ki bi ga povzročila konkretna gradnja. V stanovanjskih območjih so dopustne takšne dejavnosti, ki ne povzročajo prekomernega hrupa (33. člen PUP). V obravnavani zadevi ne gre za hrupno dejavnost, garaže pa spadajo v stanovanjsko območje, zato za sporno gradnjo ni bilo potrebno pridobiti podatkov o zatrjevanih obremenitvah, sanitarni inšpektor pa je dal poprejšnje soglasje.

Tožniki v tožbi uveljavljajo tožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega predpisa. V obrazložitvi poudarjajo, da načelno ne nasprotujejo adaptaciji spornega objekta, vendar menijo, da predlagani gradbeni poseg po obsegu in načinu izrabe zemljišč presega okvire PUP in zakona, za katere je mogoče izdati lokacijsko dovoljenje na podlagi lokacijskega dokumentacije. Oba organa za sporno gradnjo kot pravno podlago navajata samo prvi del 2. člena cit. PUP, da je nadzidava možna, vendar ni upoštevan nadaljnji pogoj, "gradnje, ki so nujno potrebne za vzdrževanje obstoječe gradbene strukture ali za bivanje in delo prebivalcev tega območja." Sporna gradnja ni namenjena zgolj vzdrževanju obstoječe gradbene strukture in še manj izboljšanju bivanja in dela prebivalcev na tem območju. Menijo, da sporno gradnjo ni mogoče uvrstiti med nadzidave zaradi povečanja zidanega zemljišča iz 1520 m2 na 2225 m2, sestavljenosti gradbenega posega, ki obstoja iz nadzidave obstoječega objekta in gradnje dvoetažne garažne hiše in nezmožnosti prometnega oskrbovanja znotraj obstoječega funkcionalnega zemljišča (dovozi, parkiranje). Dovozi in parkirišča za obiskovalce so locirani na funkcionalnih zemljiščih sosednjih objektov, za katere investitor ni izkazal pravice uporabe. Iz lokacijske dokumentacije niso razvidne meje funkcionalnega zemljišča in tudi ni izkazana pravica razpolaganja z zemljišči parc. št. 1649/2, 1649/3 in parc. št. 1563/234. Predvidena gradnja tudi bistveno spreminja gostoto poselitve in faktor izrabe zemljišča, kar je v nasprotju s 5. členom PUP. Po odloku o vzdrževanju in varstvu zelenih površin med zelene površine štejejo tudi površine v stanovanjskih naseljih, ki se smejo uporabljati le za namene, za katere so določene. S spornim lokacijskim dovoljenjem se uporaba obstoječih zelenih površin parc. št. 1563/3, 1649/2 dovoljuje za gradnjo garaž in protiprašnih dovozov do garaž na parc. št. 1649/3, 1563/4 in 1563/1, del parcele št. 1635 pa je preurejen v parkirišče, kar je vse v nasprotju s 24. členom PUP. Dvomijo tudi v nepristranost zavoda, da je sporna gradnja usklajena z okoliškimi objekti in napravami, saj je isti zavod tudi izdelal lokacijsko dokumentacijo. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Investitor kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da zdravstveni dom v okviru zmanjšanih finančnih možnosti išče rešitve za zagotavljanje primerne kadrovske zasedbe, ki je pogojena tudi s stanovanji v bližini zdravstvenih domov. Garaže so delno namenjene voznemu parku zdravstvenega doma in delavcem, ki so vezani na vozila, delno pa stanovalcem nadzidanih stanovanj. Poudarja, da se z nadzidavo ne bodo poslabšale razmere okoliških stanovalcev. Smiselno predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za nadzidavo zdravstvenega doma s 15 stanovanji in gradnjo podzemnega garažnega objekta s 30 garažnimi boksi. Tožena stranka ugotavlja, da obravnavano območje ureja že cit. odlok PUP, ter da obravnavana lokacija leži v območju urejanja S - 8, kjer so po 2. členu odloka dopustne tudi nadzidave. Točno je sicer, da cit. odlok o PUP določa merila in pogoje tudi za območje urejanja S - 8, vendar samo za del S - 8. Ker organ prve stopnje niti tožena stranka ne navajata, na kakšni podlagi sta ugotovila, da obravnavana lokacija leži v območju S - 8, lokacijska dokumentacija pa tudi ne vsebuje preglednega katastrskega načrta s prikazom območij urejanja, ni mogoče preizkusiti, ali obravnavana lokacija res leži v območju urejanja S - 8 in še manj, ali leži v tistem delu območja, katero ureja cit. odlok o PUP, zato je že iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita.

Tudi v primeru, da obravnavana lokacija leži v tistem delu območja urejanja S - 8, za katero veljajo PUP, tožniki utemeljeno opozarjajo, da sta oba organa upoštevala samo prvi del določbe 2. člena, da so možne tudi nadzidave in ne tudi nadaljnjega pogoja, ki so nujno potrebne za vzdrževanje obstoječe gradbene strukture ali za bivanje in delo prebivalcev. Odločba prve stopnje nima o tem nikakršne ocene, tožena stranka pa na ta ugovor sploh ni odgovorila, čeprav so se tožniki v pritožbi izrecno sklicevali na prvo pritožbo, kjer so ta ugovor uveljavljali. Zato navedeni ugovor tožniki utemeljeno ponavljajo v tožbi. Na ugovor o intenzivnosti izrabe zemljišča (5. člen) in ureditvi mirujočega prometa prav tako ni odgovorila, s čemer so bila kršena pravila postopka, saj je organ druge stopnje dolžan presoditi vse pritožbene navedbe in obrazložiti, zakaj jih šteje za neutemeljene (2. odstavek 245. člena ZUP).

Če torej sporna gradnja spada v tisti del območja del S - 8, katero ureja cit. odlok PUP, se lokacijsko dovoljenje izda v skladu s pogoji lokacijske dokumentacije (2. odstavek 54. člena cit. ZUNDPP). Lokacijska dokumentacija se pripravi na podlagi določb PUP, podatkov o obstoječem stanju zemljišča in objekta, na katerega se nanaša nameravani poseg in podatkov o pričakovanih vplivih objekta na okolje. Lokacijska dokumentacija torej mora biti izdelana v skladu s pogoji PUP. V obravnavani zadevi iz lokacijske dokumentacije ni razvidno, ali je izdelana v skladu z vsemi pogoji in merili navedenih v PUP. V njej namreč ni podatkov ali je sporna nadzidava zdravstvenega doma s stanovanji in gradnja podzemnega garažnega objekta nujno potrebna za vzdrževanje obstoječe gradbene strukture ali za bivanje in delo prebivalcev na teh območjih (2. člen). Enako velja za intenzivnost izrabe zemljišča, velikost gradbene parcele in podatke o funkcionalnem zemljišču, ki mora omogočiti zadovoljitev vseh prostorskih potreb osnovne dejavnosti, vključno z mirujočim prometom (5. in 22. člen), niti iz nje ni razvidno obstoječe stanje zemljišč, v katera se z nameravano gradnjo posega. Zato po oceni sodišča tako pomanjkljivo izdelana lokacijska dokumentacija ni mogla biti podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, saj na njeni podlagi ni mogoče presoditi, ali so bili upoštevani vsi pogoji in merila določena s cit. PUP (2. člen, 5. člen, 18., 22. in 24.). Zato tudi ugovorov tožnikov, ki se nanašajo na navedene pogoje in merila, ni mogoče presoditi.

Glede pogojev oblikovanja objektov se tožena stranka sklicuje na dodatno obrazložitev Zavoda za urbanizem Maribor, ki je izdelal lokacijsko dokumentacijo, na podlagi katere ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji glede oblikovanja spornega objekta (18. člen). Navedeno oceno z vsemi relevantnimi podatki, na podlagi katerih je bila sprejeta, bi morala vsebovati že lokacijska dokumentacija. To pomeni, da takšne podatke zbere in pripravi oceno organizacija, ki je izdelala lokacijsko dokumentacijo, zato izraženega dvoma v nepristranost zavoda brez konkretnih ugovorov, ni mogoče upoštevati. Toda te dodatno pridobljene obrazložitve ni v spisu in tudi iz spisov ni razvidno, da bi tožniki bili z njo seznanjeni, s čemer so bila kršena pravila postopka (1. odstavek 242. člena ZUP).

Zemljišče parc. št. 1649/2 in 1649/3 je po podatkih spisa investitor pridobil na podlagi pogodbe, sklenjene s Skladom stavbnih zemljišč dne 14.3.1993, s čemer je tudi po oceni sodišča izkazana pravica razpolaganja za gradnjo na teh parcelah, saj je to zemljišče bilo pridobljeno po 1.4.1991. Zato glede tega tožbeni ugovor ni utemeljen. Na zemljišče parc. št. 1563/234 pa se lokacija ne nanaša, ampak na parcelo št. 1563/4 in 1563/3, katere je investitor prav tako pridobil na podlagi pogodbe s Skladom stavbnih zemljišč dne 22.3.1993. V zvezi z zemljiščem parc. št. 1634 in 1635, za katero je v zemljiški knjigi 9.6.1972 vpisana družbena lastnina v uporabi ZD, pa sodišče opozarja na zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91), po katerem je premoženje v družbeni lastnini, katero je v upravljanju zdravstvenih delovnih organizacij, postalo s 1.4.1991 lastnina ustanovitelja, če pa je objekt zgrajen s samoprispevkom, je tak objekt lastnina občine, na katerem območju je objekt (62., 65., 66. in 67. člen). Zato po oceni sodišča z navedenim zemljiškoknjižnim izpiskom še ni izkazana pravica razpolaganja z navedenim zemljiščem.

Ker je dejansko stanje glede odločilnih dejanskih okoliščin pomanjkljivo ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločite, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUP in ZUS je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot republiška predpisa (Uradni list RS, št. 1/91-I).