Jedro

Dolžina trajanja potrebnega zdravljenja zaradi dosege ustreznega učinka zdravljenja je strokovno vprašanje, o katerem poda mnenje medicinski strokovnjak - izvedenec. Pritožnik ga s svojim laičnim prepričanjem, da je zdravljenje predolgo, ne omaje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotnemu udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka I izreka) ter da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v ... najdlje do 17. 7. 2021. 2. Na izrecno zahtevo nasprotnega udeleženca vlaga pritožbo njegova postavljena odvetnica. Sklep izpodbija v točki II izreka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Z zaključki sodišča se ne strinja, ker meni, da mu sodišče ni dovolj prisluhnilo. Raje je verjelo drugim, ki so navedli kup laži. Sam je dobro pojasnil, kaj se je dogajalo pred zadnjim sprejemom, kako namerava poskrbeti zase in zakaj občasno ni vzel zdravil. Meni, da ni pogojev za njegovo zadržanje, saj je zdravila redno jemal (razen, kadar je občasno pil alkohol). Doba zadržanja je predolga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V okviru podanih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa, ko je treba po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP1 v zvezi z 42. členom ZNP-12 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr3), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče je odločalo o sprejemu nasprotnega udeleženca na zdravljenje brez privolitve v nujnem primeru po uradni dolžnosti (prvi odstavek 61. člena ZDZdr) po prejemu obvestila Psihiatrične ustanove o sprejemu nasprotnega udeleženca. Pravilno se je oprlo na materialnopravno določila 53. člena v zvezi z 39. členom ZDZdr4. V izvedenem dokaznem postopku je skupaj z izvedenko pregledalo medicinsko dokumentacijo, zaslišalo nasprotnega udeleženca, njegovega sina in lečečega zdravnika ter pridobilo mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Po tako izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da so podani vsi materialnopravni pogoji iz 39. člena ZDZdr za zadržanje nasprotnega udeleženca na oddelku pod posebnim nadzorom najdlje do 17. 7. 2021. 5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi potrebni pogoji za zadržanje na zdravljenju. Oporo ima v celovito in popolno ocenjenem procesnem gradivu. Ne drži, da je neutemeljeno verjelo drugim, nasprotnemu udeležencu pa ne. Ugotovilo je, da je pri njem podana duševna motnja - bolezen shizofrenija, pri čemer se ob zadnjih dveh hospitalizacijah nakazuje, da se ob shizofrenskih simptomih pojavljajo tudi znaki drugih motenj (afektivni simptomi, privzdignjeno razpoloženje). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka se je prepričalo, da je bil tokrat (sicer že petič) sprejet, ker je v domačem okolju posegal po alkoholu in opuščal terapijo ter se ob tem nenavadno in zelo moteče obnašal. Po njegovem zaslišanju je ugotovilo, da je okoliščine in njegova ravnanja, ki so pripeljala do sprejema na zdravljenje, zanikal ali skušal minimalizirati. Z drugimi dokazi pa so bila zanesljivo potrjena (zaslišanje njegovega sina in lečečega zdravnika, podatki medicinske dokumentacije). Ob strokovnem mnenju izvedenke psihatrične stroke, da je njegova nekritičnost do bolezni in svojih ravnanj bolezensko pogojena oziroma znak ugotovljene bolezni, je dokazna ocena, da je njegova izpovedba nekritična in ji ni mogoče verjeti, pravilna in popolna. Prepričljivo in pravilno je pojasnilo, zakaj ni bilo mogoče slediti njemu, pač pa drugim - skladnim izpovedbam, za katere pritožnik niti ne konkretizira, v katerih delih in zakaj naj bi bile neresnične.

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na izvedeniško mnenje, ima nasprotni udeleženec zaradi ugotovljene duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojih ravnanj. Zaradi bolezni oziroma nezmožnosti obvladovanja svojih ravnanj huje ogroža sebe in druge. Izvedenka je podala mnenje, sodišče pa ugotovilo, da je prišlo do poslabšanja bolezni zaradi opuščenega jemanja zdravil in poseganja po alkoholu v domačem okolju, ki ga pritožnik v pritožbi priznava, a ponovno nekritično minimalizira. Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da s tem huje ogroža svoje zdravje. Do svoje bolezni ni uvideven, prekinitev jemanja zdravil v kombinaciji z uživanjem alkohola pa je že pripeljalo do tako hudega poslabšanja njegovega stanja, da je potrebna hospitalizacija. Prekinitev jemanja zdravil oziroma zdravljenja bi vodila tudi v ponovitev ogrožanja drugih. Sodišče se je z zaslišanjem sina in lečečega zdravnika prepričalo o agresivnosti zadržanega nasprotnega udeleženca, in o njegovi konfliktnosti v odnosih z drugimi pred sprejemom, izvedenka pa je pojasnila, da zaradi narave bolezni ne more obvladovati svojih ravnanj. Ob izkazani verbalni in fizični agresivnosti (ob sprejemu je bilo potrebno izvajati ukrep oviranja nasprotnega udeleženca zaradi njegove agresivnosti) ogroža tudi zdravje in življenje drugih. Dejanske ugotovitve o konkretni in realni možnosti ogrožanja drugih in sebe, obrazložene v točki 14, imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu in jih pritožnik z ničemer ne omaje. Presoja, da sta izpolnjena materialnopravna pogoja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem nasprotnega udeleženca na zdravljenje brez privolitve, je pravilna.

7. Sodišče je na podlagi izvedenkinega mnenja ugotovilo, da trenutno pritožniku ni mogoče pomagati z milejšimi ukrepi (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na odprtem oddelku, ambulantno zdravljenje in nadzovarovana obravnava). Zahtevali bi sodelovanje pacienta, česar pa nasprotni udeleženec zaradi trenutnega zdravstvenega stanja še ni sposoben. V milejših oblikah zdravljenja ne bi zadovoljivo sodeloval in se držal potrebnih navodil. Izpolnjen je pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

8. Pritožnik pavšalno graja odločitev o dolžini odrejenega zdravljenja (do 17. 7. 2021). Tudi ta odločitev je oprta na mnenje izvedenke. Pojasnila je, da je tako trajanje potrebno zaradi izpeljave potrebne diagnostične obdelave ter uvedbe ustrezne terapije, ki bo šele v predvidenem času dosegla ustrezen učinek. Dolžina trajanja potrebnega zdravljenja zaradi dosege ustreznega učinka zdravljenja je strokovno vprašanje, o katerem poda mnenje medicinski strokovnjak - izvedenec. Pritožnik ga s svojim laičnim prepričanjem, da je zdravljenje predolgo, ne omaje.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno potrebno za zaščito koristi nasprotnega udeleženca, in ki se od uvedbe ukrepa lahko izvaja le pod nadzorom, je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen in ni obremenjen z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pritožbo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/2019 3 Zakon o duševnem zdravju, Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami 4 Po prvem odstavku 39. člena ZDZdr je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve dopustno, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanje iz 1. in 2. alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).