Jedro

Tudi po presoji sodišča je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), enako ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je iz policijske depeše razvidno, da je tožnik Maroko zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer v državi, iz njegove lastnoročne izjave je razvidno, da je kot razlog vložitve prošnje navedel brezposelnost v Maroku. V prošnji je tožnik še povedal, da je Maroko zapustil 7. 10. 2019, ko je legalno vstopil v Turčijo, nato pa do Slovenije prišel po balkanski poti. Maroko je zapustil zaradi lakote in revščine. Želi delati, pa tam ni služb, zgolj priložnostna dela, ki jih je opravljal. Delal je kot pleskar in v poljedelstvu. Privarčevati se denarja tam ne da. Zaposlitev je iskal tudi v drugih krajih, dela pa ni našel. 2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru: končal je 9 razredov šolanja, nakar je kot najstarejši otrok v družini zaradi revščine prenehal s šolanjem in pričel delati ter s tem pomagati družini, ki je vedno živela v revščini. Opravljal je priložnostna dela v gradbeništvu, zaslužek pa ni zadostoval za preživetje. Sprejel je vsako delo, ki ga je dobil, samo da je lahko zaslužil. V Maroku je živel skupaj z očetom in mamo ter še z dvema bratoma, delal je le on. V dveh letih je uspel privarčevati 500 eurov, s tem denarjem je odšel v Turčijo. O odhodu je razmišljal že nekaj časa. Delo je iskal tudi v drugih krajih Maroka, našel pa je zgolj občasne zaposlitve. Do boljše službe prideš v Maroku le, če koga poznaš ali če plačaš podkupnino. Fizično ogrožen v Maroku nikoli ni bil. Drugih razlogov, zaradi katerih bi zaprosil za mednarodno zaščito, nima. V Maroko se noče vrniti, saj bi se tam težko preživljal. 3. Tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno, saj ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. V lastnoročni· izjavi je zapisal, da je zapustil Maroko zaradi brezposelnosti. Njegove navedbe tekom celotnega postopka potrjujejo, da so razlogi za njegov odhod izključno ekonomski. Povedal je, da v Maroku ni dela, da je delo iskal v različnih mestih, vendar ni našel nič rednega, ampak zgolj občasna dela. Vse navedbe tožnika kažejo na to, da so njegovi razlogi za odhod iz Maroka očitno ekonomske narave. Mednarodna zaščita pa ni namenjena reševanju socialno ekonomskih stisk posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Njegovih težav, ki se nanašajo na nezaposlenost v izvorni državi, ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Okoliščine, ki jih v utemeljitev svoje prošnje navaja, po mnenju tožene stranke niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

4. Nadalje tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Težave, ki jih je tožnik opisal, se ne morejo šteti za resno škodo, kot jo opredeljujeta 1. in 2. alineja 28. člena ZMZ-1, saj tožnik sploh ne uveljavlja, da bi mu v državi grozila smrtna kazen ali usmrtitev, ravno tako ne, da bi mu tam grozilo mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Iz njegovih izjav izhaja, da za odhod iz Maroka uveljavlja razloge, ki nimajo nobene zveze z mednarodno zaščito, gre za ekonomske razloge, kar je potrdil tudi sam.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je izpostavil bolj ekonomske razloge za zapustitev izvorne države, vendar je Maroko zapustil zaradi življenjske stiske - revščine in lakote, ker ni imel dela, da bi preživljal sebe in družino. S tem je utemeljil visoko stopnjo lastne ogroženosti, kakor tudi ogroženosti njegovih staršev, sestre in dveh bratov. Navedeno je potrebno preučiti z vidika subsidiarne zaščite. Tožena stranka ni utemeljila razlogov, da tožniku ne bi grozila resna škoda v primeru vrnitve v Maroko, ni preverila kakršnihkoli informacij v zvezi s tem. Tožnik pa izpolnjuje pogoje v smislu 28. člena ZMZ-1, njegovo preživetje je ogroženo. Zaradi pomanjkanja dela je izpostavljen revščini in lakoti, kar lahko povzroči resno škodo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik opravljal občasna dela in s svojim zaslužkom privarčeval denar. Meni, da njegovo stanje ni bilo tako slabo, da ne bi mogel preživeti, saj je denar celo privarčeval. Tožena stranka ni izkazala preganjanja zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodnostni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je opravilo glavno obravnavo, kjer je vpogledalo v in prebralo upravni spis in v priloge tožeče stranke A1 do A3 in tožene stranke B1, zavrnilo pa je dokaz z zaslišanjem tožnika kot nepotrebnega. Med strankama namreč ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, pač pa, ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. 8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

10. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstajata razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Glede obstoja teh dveh razlogov sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe. Tudi po presoji sodišča je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), enako ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1).

11. Sodišče se ne strinja s posrednimi tožbenimi navedbami o tem, da naj bi dejstva, na katera se tožnik sklicuje, ne bila nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. S tem v zvezi tožnik v tožbi navaja, da je sicer navajal ekonomske razloge za odhod iz izvorne države, vendar je odšel iz Maroka primarno zaradi revščine in lakote, ker ni uspel dobiti dela in s tem ni mogel preživljati sebe in staršev ter sorojencev. S tem posredno zatrjuje ogroženost tožnika v smislu 3. člena EKČP. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da bi bilo možno pri dogodkih, ki jih tožnik navaja, govoriti o nečloveškem in poniževalnem ravnanju v smislu 3. člena EKČP. 12. Upravno sodišče je v sodni praksi že izpeljevalo interpretacijo pravnih standardov socialno-ekonomske diskriminacije v luči pogojev za preganjanje iz 26. člena ZMZ-1 v zadevah, kot je na primer I U 766/2013 z dne 8. 1. 2014. Pri tem so pomembne okoliščine, kot so: možnost pridobitve bivališča tožnika v izvorni državi, možnost ekonomskega preživljanja, dostop do šolanja otrok, dostop do zdravstvenega varstva in socialne pomoči ter pridobitev osebnih dokumentov v povezavi z dejanji fizičnega nasilja, usmerjenimi na tožnika s strani pripadnikov večinskega prebivalstva ob morebitni odsotnosti zaščite.1 V sodbi v zadevi I U 1140/2012 z dne 10. 5. 2013 je upoštevalo diskriminatorne elemente na področju zaposlovanja, izobraževanja, socialnega varstva in zdravstvenega varstva ter dostopa do stanovanja, ki jih izvajajo državne službe.2 Tako Upravno sodišče RS kot Sodišče EU in ESČP so se že izrekli, da lahko tudi kršitve tovrstnih pravic predstavljajo dejanja preganjanja, in pri tem navajajo, da mora biti v teh primerih kršitev socialnih in ekonomskih pravic takšna, da prizadene samo bistvo pravice in povzroči resno škodo ali hude posledice za prosilca oziroma situacijo, v kateri prosilec ne more več uživati dostojnega življenja.3

13. Sodišče ugotavlja, da je tožnik glede prej naštetih relevantnih področjih izrecno omenjal prekinitev šolanja. Povedal je, da je prenehal s šolanjem sicer prostovoljno, da je kot najstarejši otrok v družini pomagal preživljati družino; iz te navedbe pa ne izhaja, da bi mu bil onemogočen dostop do šolanja v Maroku. Tožnik je nadalje omenjal omejitev dostopa do trga dela. Navajal je, da je dobil le priložnostna dela in zatrjeval, da je živel v revščini in lakoti. Vendar je hkrati povedal, da je s priložnostnimi deli kljub preživljanju družine v dveh letih uspel prihraniti 500 eur, ki jih je porabil za pot do Turčije. Drugih omejitev na področju socialnih in ekonomskih pravic tožnik ni omenjal. S tem tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper njega na omenjenih relevantnih področjih dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev osebnih dokumentov (navedenega sploh ni zatrjeval), ki bi z zadostno intenzivnostjo onemogočile uresničevanje človekovih pravic, ki bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Glede teh ugotovljenih okoliščin pa med strankama ni spora oziroma je tožena stranka po presoji sodišča v postopku pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Pravilno je ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih, glede na standarde intenzivnosti preganjanja, izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1). Tožnik ni navajal, da bi mu država ne zagotavljala ali da bi mu ovirala dostop do zdravstvene oskrbe ali socialne pomoči, zaposlitve, izobrazbe ali do uradnih dokumentov, prebival je pri domačih in očitno s priložnostnimi deli zaslužil toliko, da je poleg preživljanja celotne družine prihranil še denar za del poti do Evrope. Iz navedenega ne izhaja, da bi živel v izvorni državi v okoliščinah, ki ne bi zadostovale za dostojno življenje.

14. V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisne od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja4 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo5. Vendar pa v konkretni zadevi očitno niso izkazani pogoji za varstvo z vidika 3. člena EKČP, kajti tožnik je povedal, da v Maroku ni bil fizično ogrožen, ni zatrjeval strahu pred preganjanjem ali resno škodo, živel je pri družini z obema staršema in sorojenci ter opravljal občasna dela, s katerimi je kljub preživljanju celotne družine v dveh letih prihranil 500 eur.

15. Sodišče še ugotavlja, da tožnik glede na navedeno ni podal prepričljivih razlogov, zaradi katerih Maroko, ki je z Odlokom razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega zaenkrat ni sporno, da je državljan Maroka, ni varna izvorna država.

16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Glej odločbo Upravnega sodišča št. I U 687/2020 z dne 8. 7. 2020, odst. 37 do 45. 2 Glej odločbo Upravnega sodišča št. I U 1140/2012 z dne 10. 5. 2013, odst. 73. 3 Glej odločbo Upravnega sodišča št. I U 687/2020 z dne 8. 7. 2020. 4 Glej sodbo ESČP M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj z dne 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41. 5 Glej sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj z dne 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.