Jedro

Če so mnenja dveh izvedencev različna, sodišče po prosti presoji dokazov (8. člen ZPP) sprejme tisto, ki ga oceni kot prepričljivejše. Po sodni praksi izvedenec medicine dela lahko najbolj kompententno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedensko mnenje medicine dela predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnica zaradi posledic poškodbe izven dela zmožna opravljati drugo delo z omejitvami. Takšno stanje pa je podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo 1. odstavek 2. točke izreka odločbe toženca št. ... z dne 18. 4. 2016. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto: pretežno sedeče delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, z možnostjo, da se večkrat razhodi na krajše razdalje po ravnem brez obremenitve, psihično nezahtevno delo, s polnim delovnim časom od 19. 10. 2015 dalje. Izreklo je, da v ostalem ostane izrek odločbe z dne 18. 4. 2016 nespremenjen. Tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 18. 4. 2016 v celoti in 17. 11. 2015, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi stanja po poškodbi od 19. 10. 2015 dalje in priznanje pravice do invalidske pokojnine, podredno razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu s prekvalifikacijo in z omejitvami: pretežno sedeče delo, z občasnimi prekinitvami, je zavrnilo. Sklenilo je, da tožnica krije svoje stroške postopka sama.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Podane so kršitve iz 14. in 15. točke 2. odstavka ter 1. odstavka 339. člena ZPP. Toženčev predlog, da se pridobi izvedensko mnenje medicine dela, podan šele 14. 9. 2017, skupaj s posplošenimi navedbami, je prepozen. Ker ni podan v 15-dnevnem roku, ki ga je za navedbe in dokazne predloge po pridobljenem mnenju ortopeda določilo sodišče, je toženec prekludiran. Čeprav je podal pripombe zoper izvedensko mnenje ortopeda, njegove dopolnitve niti drugega izvedenca ni predlagal. Ker sodišče prve stopnje graje procesne kršitve v smeri prekluzije ni upoštevalo, niti se ni do nje opredelilo, je prikrajšan za obrazložitev svojih navedb in pošteno sojenje, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je namreč kot prepričljivejše ocenilo sodno izvedensko mnenje medicine dela, čeprav je sodni izvedenec ortoped ocenil, da ni sposobna za organizirano pridobitno delo in je zaradi stanja po poškodbi obeh gležnjev podana I. kategorija invalidnosti od 19. 10. 2015 dalje. Utemeljitev, da definicija invalidnosti ni določena le v medicinskem smislu, temveč gre za kombinacijo medicinskih in nemedicinskih meril in da izvedenec medicine dela ugotovitve lečečih specialistov o kliničnem statusu tolmači glede na naravo dela, je pavšalna. Oba izvedenca sta opisala v bistvenem podobno klinično stanje. Bila sta soočena, vendar je izvedenka medicine dela vztrajala pri podani oceni. Izpovedala je, da ima tožnica konstantne bolečine in jemlje protibolečinske tablete, vendar pa ne redno. Menila je, da bolečine niso razlog za popolno nezmožnost za delo in da tudi, če bi delo opravljala polni delovni čas, ni nujno, da bi morala tablete jemati ves čas. Nenavadno je, da je izpostavila, da nekateri jemljejo protibolečinske tablete, pa kljub temu delajo polni delovni čas. Tudi zaslišan izvedenec ortoped je vztrajal pri podanem mnenju. Izpovedal je, da zaradi posledice poškodb obeh nog ne more opravljati fizičnih del, kjer so potrebni stoja, hoja, počepanje, klečanje, prisilna drža, prenašanje bremen in podobno. Ker drugih del ne zna in zanje ni usposobljena, za fizično delo ni več zmožna in so izpolnjeni kriteriji za I. kategorijo invalidnosti. Zaradi ocene teoretične možnosti prekvalifikacije mnenje ni kontradiktorno, temveč gre za dve možnosti. Izvedenec ortoped je še izpovedal, da ni zmožna za delo šivilje. Zaradi kronične bolečine pri stoji in otekanju pri sedenju, je vprašanje, kako bi lahko opravljala delo. Bolečin ni mogoče odpraviti, možno pa jih je zmanjšati s spremembo položaja in analgetiki. Čeprav sta se oba izvedenca strinjala, da je podlaga za oceno invalidnosti ortopedski status, in je torej ta odločilen za ceno delovne zmožnosti, ocena izvedenke medicine dela temelji le na naravi dela, ki ga je tožnica opravljala, zato ga je sodišče prve stopnje protispisno štelo za prepričljivejše. Opozarja na Psp 230/2016. Predlaga povrnitev stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

5. Pavšalno zatrjevani kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Utemeljena je s pravilnimi pravnimi in dejanskimi razlogi. Glede t. i. protispisnosti pritožba pa sploh ne navaja, da bi sodišče listinam oziroma zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo.

6. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh tožničinih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu, zato niso utemeljena niti zatrjevanja v smeri podane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in pravice do poštenega sojenja.

7. Čeprav toženec pridobitve izvedenskega mnenja drugega sodnega izvedenca ni predlagal v roku, ki ga je za pripombe na pridobljeno mnenje izvedenca ortopeda postavilo sodišče, temveč kasneje2, se pritožnica že zato, ker so bila v mnenju sodnega izvedenca odstopanja in pomanjkljivosti, ki jih ni bilo mogoče odpraviti niti z njegovim zaslišanjem, ne more uspešno sklicevati na dokazno prekluzijo iz 286.a člena ZPP. Po 3. odstavku 254. člena ZPP se, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem, zahteva mnenje drugega izvedenca. V primeru nejasnosti ali nasprotij v izvedenskem mnenju je torej potrebno najprej izvedenca zaslišati, če jih niti z zaslišanjem ni mogoče odpraviti, pa pridobiti mnenje novega izvedenca. Sicer pa je po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)3 in sodni praksi4 razpravno načelo iz 7. člena ZPP v sodno socialnih sporih relativizirano ne le z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1), temveč celo preiskovalnim načelom (62. člen ZDSS-1). Sodišče torej lahko dokaze za ugotovitev pravno pomembnih dejstev izvaja po uradni dolžnosti. Ker nejasnosti oziroma pomanjkljivosti ortopedskega izvedenskega mnenja v obravnavanem primeru ni bilo mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca, ki je pri podanem mnenju vztrajal, je sodišče prve stopnje postopalo zakonito, ko je pridobilo drugo izvedensko mnenje.

8. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni5 in priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto: pretežno sedeče delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, z možnostjo, da se večkrat razhodi na krajše razdalje po ravnem brez obremenitve, s polnim delovnim časom od 19. 10. 2015 dalje. Invalidski komisiji sta ocenili, da ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem je delala, to je čistilka, zmožna pa je za drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami v polnem delovnem času.

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2),6 ki invalidnost definira in kategorizira v 63. členu. V I. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti (1. alineja 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2). V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več (2. alineja 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2). III. kategorija invalidnosti je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela (3. alineja 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2). Po 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2 svoj poklic poleg dela na delovnem mestu, na podlagi katerega je bila oseba vključena v zavarovanje, vključuje tudi vsa druga dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

10. Invalid I. kategorije ob izpolnjenih zakonskih pogojih pridobi pravico do invalidske pokojnine (41. člen ZPIZ-2). Pogoj za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije je med drugim nastanek II. kategorije invalidnosti (72. člen ZPIZ-2). Zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, pa pridobi pravico do premestitve po 81. členu ZPIZ-2. 11. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede invalidnosti najprej razčiščevalo s sodno izvedenskim mnenjem ortopeda dr. A.A., ki je ocenil, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti od 19. 10. 2015 zaradi stanja po poškodbi obeh gležnjev, saj ni sposobna daljše hoje, stoje, počepanja in daljšega sedenja oziroma ni zmožna za nobeno fizično delo in glede na izobrazbo in usposobljenost ni sposobna za organizirano pridobitno delo. Vendar je hkrati ocenil, da teoretično še obstaja možnost prekvalifikacije za delo, ki bi ga lahko opravljala izključno sede in s krajšim delovnim časom od polnega. Na zaslišanju je izvedenec ortoped pri podanem mnenju vztrajal. Dodatno je izpovedal, da tožnica sedečega dela ni sposobna 8 ur opravljati zaradi prekomerne teže oziroma težav z dihanjem, zastoja krvi in otekanja. Izpostavil pa je, da bi mnenje o možnosti poklicne rehabilitacije za lažje fizično delo po 4 ure moral podati specialist medicine dela.

12. Ker je sodni izvedenec ortoped ocenil, da tožnica ni sposobna za organizirano pridobitno delo, vendar naj bi sočasno obstajala možnost prekvalifikacije za delo, ki bi ga lahko opravljala izključno sede in s krajšim delovnim časom od polnega, kar bi moral oceniti specialist medicine dela, je sodišče prve stopnje pridobilo še izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela dr. B.B., ki pa je potrdilo oceno invalidskih komisij, podano v predsodnem upravnem postopku. Drugače kot sodni izvedenec ortoped je ocenila, da pri tožnici ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč je še zmožna opravljati organizirano pridobitno delo. Izrecno je podala tudi oceno, da je delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, saj je zmožna še nadalje opravljati drugo ustrezno delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu v okviru III. kategorije invalidnosti. Zaradi posledic poškodbe izven dela je zmožna za drugo ustrezno delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu v okviru III. kategorije invalidnosti, in sicer pretežno sedeče delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, z možnostjo, da se večkrat razhodi na krajše razdalje po ravnem brez obremenitve, psihično nezahtevno delo, s polnim delovnim časom od 19. 10. 2015 dalje. Utemeljila je, da tožnica ni zmožna za delo, na katerem je delala, to je delo čistilke in sobarice, je pa zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s predlaganimi omejitvami v polnem delovnem času. Zdravljenje poškodbe obeh gležnjev je bilo dokaj uspešno. Pri dolgotrajni hoji ima težave, vendar hodi samostojno in brez opore, upoštevala je tudi tožničino prekomerno težo. 13. Na zaslišanju je sodna izvedenka medicine dela vztrajala pri podanem mnenju. Prepričljivo je pojasnila, da gre pri ocenjevanju delazmožnosti za tehtanje posledic poškodbe oziroma bolezni in zahtev delovnega mesta. Izpovedala je, da je tožnico tudi osebno pregledala in se ugotovljeno klinično stanje v bistvenem ne razlikuje od kliničnih ugotovitev izvedenca ortopeda. Dodatno je prepričljivo pojasnila, da tožnica glede prekomerne telesne teže in zatrjevanih posledičnih težav z dihanjem, zastojem krvi in otekanjem ter srčnih težav, ne razpolaga z relevantno internistično dokumentacijo, na osebnem pregledu pa tudi ni ugotovila pljučne ali srčne patologije. Na soočenju sta oba sodna izvedenca vztrajala pri podanih ocenah tožničine delovne zmožnosti.

14. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela prepričljivejše od ortopedskega izvedenskega mnenja, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene. Če so mnenja dveh izvedencev različna, sodišče po prosti presoji dokazov (8. člen ZPP) sprejme tisto, ki ga oceni kot prepričljivejše. Takšna dokazna ocena pravilno temelji na pomanjkljivosti ortopedskega izvedenskega mnenja, da tožnica ni sposobna za organizirano pridobitno delo, vendar naj bi sočasno še obstajala možnost poklicne rehabilitacije v smeri opravljanja sedečega dela v krajšem delovnem času, torej njena delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena, in specialnost sodne izvedenke, ki je, četudi je za oceno tožničine invalidnosti ključen ortopedski status, prav v ugotavljanju delovne zmožnosti. Po sodni praksi7 izvedenec medicine dela lahko najbolj kompententno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Sodna izvedenka medicine dela je pri oceni invalidnosti upoštevala tako delovno mesto, na katerem je bila tožnica razporejena, kot tožničin svoj poklic v smislu 3. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ocenila je torej, da ni zmožna za delo, na katerem je delala, to je delo čistilke in sobarice, je pa zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s predlaganimi omejitvami v polnem delovnem času, in tudi da je njena delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Mnenje sodne izvedenke je prepričljivo in strokovno argumentirano. Izdelano je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije in tožničinega osebnega pregleda. Pri oceni je poleg stanja po poškodbi obeh gležnjev, zaradi katerega so potrebne omejitve v smislu lažjega fizičnega, pretežno sedečega dela z možnostjo hoje po ravnem, upoštevala tudi prekomerno telesno težo, vendar pa za zatrjevane težave z dihanjem, zastojem krvi, otekanjem in srcem, ki naj bi bile posledica prekomerne teže, ni relevantne internistične dokumentacije. Sicer pa bi bila tudi ob podanih internističnih težavah tožnica po mnenju izvedenke medicine dela zmožna za delo z omejitvami v polnem delovnem času. Ob sedenju tožnica potrebuje 10 minutne odmore, zaradi psihične dekompenzacije pa ni zmožna za psihično zahtevno delo. Sodna izvedenka je prepričljivo izpovedala, da bolečine, zaradi katerih tožnica po potrebi jemlje protibolečinske tablete, niso razlog za polno delanezmožnost, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na Psp 230/2016, ki z obravnavano zadevo ni primerljiva niti uporabljiva.

15. Izvedensko mnenje medicine dela predstavlja tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnica zaradi posledic poškodbe izven dela zmožna opravljati drugo delo z omejitvami. Takšno stanje pa je podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti od 19. 10. 2015 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami. Tožničina delovna zmožnost je zgolj omejena, ne pa izgubljena, in zato ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožničina delovna zmožnosti zmanjšana za manj kot 50 %, pa niso izpolnjeni zakonski pogoji za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti in s tem niti za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije.

16. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno skleniti še, da tožnica svoje stroške pritožbe krije sama (165. člen v zvezi z 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Vloga z dne 14. 9. 2017. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 4 Psp 554/2016. 5 Invalidska komisija I. stopnje je kot vzrok invalidnosti opredelila poškodbo izven dela. 6 ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 7 Na primer VIII Ips 26/2017.