Jedro

Ker so s splošnim aktom delodajalca urejene pravice delavcev iz delovnega razmerja, mora biti ta ustrezno ob smiselni uporabi 154. člena Ustave Republike Slovenije objavljen, da se lahko delavci z njim seznanijo. Brez tega splošnega akta delodajalca ni mogoče upoštevati kot zakonito pravno podlago za urejanje pravic iz delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu načelnika Odseka za logistiko - višjemu svetovalcu na Policijski upravi v N., od 1.4.2000 dalje priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem. Ugotovilo je, da je bila tožniku do 31.3.2000 pri toženi stranki priznana zavarovalna doba s povečanjem, da novi Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Ministrstva za notranje zadeve in Policije na tožnikovem delovnem mestu zavarovalne dobe s povečanjem res ni več predvideval, vendar določb pravilnika ni upoštevalo, ker tožena stranka ni dokazala, da bi bil ustrezno objavljen.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Ob ugotovitvi, da je tožnik "v tem sporu zahteval le ugotovitev, da ima tudi po novi razporeditvi na delovno mesto načelnika Odseka za logistiko v PU P. pravico do benificirane delovne dobe", je presodilo, da gre za spor o socialni pravici s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o kateri v predhodnem postopku pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še ni bilo (dokončno) odločeno. Tako procesne predpostavke za sprožitev socialnega spora pred delovnim in socialnim sodiščem še niso izpolnjene. Le če bi tožnik zahteval presojo odločbe o razporeditvi, ki bi vsebovala tudi odločitev o pravici do benificirane delovne dobe, bi bila podana pristojnost delovnega sodišča. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zanika, da bi šlo za socialni spor, saj mu pravica do zavarovalne dobe s povečanjem od 1.4.2000 dalje ni bila priznana z razporeditveno odločbo tožene stranke z dne 6.3.2000. Tožnik je uveljavljal dajatveni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem in sodišče prve stopnje je o tako postavljenem zahtevku pravilno odločilo. Na podlagi takšne (pravnomočne) sodbe bi tožnik lahko zahteval dopolnitev odločbe tožene stranke v izvršbi. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov za ugotovitev, da tožnik take presoje razporeditvene odločbe glede ne priznanja zavarovalne dobe s povečanjem ni zahteval. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere je izpodbijani sklep nezakonit. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot mu je očitala revizija. Očitana bistvena kršitev bi bila zagrešena samo, če bi sodišče odločalo o zahtevku v sporu, ki ne sodi v sodno pristojnost. V tem sporu je sodišče sodilo v skladu z določbo 18. člena ZPP, ker je ugotovilo, da gre za socialen spor in da bi morali o zadevi pred sodnim postopkom odločati v pred sodnem postopku pristojni organi ZPIZ. To, da je sodišče zmotno uporabilo tako določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, 19/94) kot tudi vrsto materialnih predpisov, pa ni taka bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je že s sklepom R 27/2004-2 z dne 11.10.2004 odločilo, da je predmetni spor delovni in ne socialni spor in je zato kot pristojno določilo Delovno sodišče v Kopru. Svoje stališče, ki ga v celoti sprejema tudi revizijsko sodišče, je v sklepu natančno obrazložilo.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 - Ur. l. RS, št. 12/92 s kasnejšimi spremembami) kot sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in kasnejše spremembe) določata, da se delovna mesta, na katerih se zavarovalna dobe šteje s povečanjem (211. člen ZPIZ/92), oziroma na katerih so delodajalci dolžni plačevati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (282. člen ZPIZ-1 - ta določba se glede na določbo 449. člena ZPIZ-1 uporablja od 1.1.2001 dalje), lahko določajo z zakonom oziroma podzakonskim aktom.

Zavarovalno dobo s povečanjem je tako za delavce notranjih zadev določal takrat veljavni Zakon o notranjih zadevah (ZNZ - Uradni list SRS, št. 28/80 in nadalj.), ki je v 90. členu določal, da se pooblaščenim uradnim osebam za vsakih 12 mesecev dejanskega opravljanja dela šteje za 16 mesecev zavarovanja, tistim, ki opravljajo naloge pilotov pa za 18 mesecev zavarovanja (pod posebnimi pogoji). Na podlagi tega zakonskega določila je bila sprejeta Uredba o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem (Uredba - Uradni list RS, št. 48/98). Ta je med drugim določala, katera so delovna mesta v Ministrstvu za notranje zadeve, na katerih se za opravljanje nalog v polnem delovnem času šteje zavarovalna doba s povečanjem (člen 1). V 7. členu je bila še določba, da se delovna mesta, na katerih se v skladu s to uredbo štejejo delovna mesta s povečanjem, določijo v aktih o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. V 8. členu pa je določba, da delavcem, ki so razporejeni na delovna mesta, na katerih se od uveljavitve aktov o notranji organizaciji in s sistemizaciji delovnih mest ne šteje več zavarovalna doba s povečanjem, morajo biti izdane nove odločbe v 15 dneh od uveljavitve akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (te določbe, poleg obrazložitve iz sklepa VDSS R 27/2004-2 z dne 11.10.2004 jasno kažejo, da gre za delovni in ne za socialni spor). Tožena stranka je v letu 1999 sprejela Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Ministrstva za notranje zadeve in Policije (Pravilnik), v katerem je na novo uredila delovna mesta in določila, na katerih mestih se šteje zavarovalna doba s povečanjem. Pravilnik se je uporabljal od 1.4.2000. Na podlagi določb Pravilnika je bila tožniku v letu 2000 izdana nova odločba. Iz dokaznega postopka je razvidno, kar med strankama sploh ni bilo sporno, da je bila tožniku pri toženi stranki izdana nova razporeditvena odločba dne 16.3.2000, s katero je bilo odločeno o njegovih pravicah iz delovnega razmerja na delovnem mestu načelnika Odseka za logistiko, ni pa mu bila več priznana zavarovalna doba s povečanjem, z obrazložitvijo, da na podlagi določb 82. člena Pravilnika ni razporejen na delovno mesto, ki bi mu še omogočalo priznanje zavarovalne dobe s povečanjem. Tožnik je zoper to odločbo pravočasno ugovarjal, pa ne zaradi same razporeditve, ampak samo zato, ker mu ni bila priznana pravica do zavarovalne dobe s povečanjem. Tožena stranka je z odločbo z dne 25.5.2000 njegov ugovor zavrnila. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče obe odločbi tudi uporabilo v dokaznem postopku.

Glede na gornja dejstva in prikazano ureditev določanja delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem oziroma na katerih je po ZPIZ-1 predvideno obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da je potrebno tožnikovo zahtevo po priznanju pravice do zavarovalne dobe s povečanjem obravnavati v smislu socialnega spora, v katerem bi bil na pasivni strani lahko udeležen le Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma da bi moral tožnik svojo pravico predhodno uveljavljati v postopku pri zavodu v smislu določb 259. člena ZPIZ-1. V zadevi je zato, ker je sodišče druge stopnje zavrglo tožbo iz razloga, da zato, ker gre za socialni spor ni podana procesna predpostavka, poleg tega, da sodišče ni zavzelo stališča do pritožbenih navedb, ostalo nerazčiščeno predvsem bistveno vprašanje, ali je Pravilnik tožene stranke kot splošen akt delodajalca bil ustrezno objavljen in ali tožnik, če ni bil zakonito razporejen na delovno mesto z odločbo z dne 16.3.2000, ker Pravilnik ni bil ustrezno objavljen, izpolnjuje pogoje, da ohrani pravico do zavarovalne dobe s povečanjem, ki mu jo je tožena stranka priznavala s predhodnimi odločbami.

Res je, da ni nikjer predpisano, da morajo biti splošni akti delodajalca, kar je tudi citirani Pravilnik, objavljeni v Uradnem listu RS. V tem revizijsko sodišče soglaša s stališčem tožene stranke. Vendar pa to ne pomeni, da splošnega akta tožena stranka kot delodajalec pred začetkom veljavnosti ni dolžan objaviti (to ni vedno isto, kot delavce seznaniti z njim). Ker so z njim urejene pravice delavcev iz delovnega razmerja morajo biti ustrezno ob smiselni uporabi 154. člena Ustave Republike Slovenije objavljeni, da se delavci lahko z njimi seznanijo. Brez tega jih ni mogoče upoštevati kot zakonito pravno podlago za urejanje pravic iz delovnega razmerja. Tako stališče je že v vrsti svojih odločb zavzelo VSRS (na primer VIII Ips 31/2004 z dne 15.6.2004) pa tudi USRS (na primer Up - 127/05 z dne 8.9.2006). Zato bi moralo sodišče pred uporabo materialnega prava ugotoviti, kar je ne nazadnje tožena stranka predlagala in tudi predlagala zaslišanje prič, ugotoviti, ali je bil Pravilnik tožene objavljen na način, da so se z njegovo vsebino delavci lahko seznanili na običajen način. Po tej ugotovitvi, če bi za to obstajali pogoji in bi bilo ugotovljeno, da Pravilnik ni bil objavljen in zato na njegovi podlagi ni mogoče zakonito izvesti novih razporeditev delavcev, pa bi bilo treba ugotavljati, če obstajajo razlogi, da tožena stranka tožniku uveljavljene pravice ne prizna več.

Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega ni bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno in zato revizijsko sodišče ni imelo pogojev za spremembo izpodbijanega sklepa, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

O stroških postopka je revizijsko sodišče sklepalo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.